Jedro

V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, to je, kaj sta pogodbeni stranki hoteli ob sklenitvi sporne pogodbe. Vendar pa te (prave) volje očitno ni uspelo ugotoviti, saj se je pri razlagi tretjega odstavka 2. člena pogodbe oprlo na dopolnilno pravilo iz 101. člena ZOR, po katerem je nejasna določila v odplačni pogodbi treba razlagati v takšnem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju, medtem ko je sodišče druge stopnje ocenilo, da je vsebina 2. člena obravnavane pogodbe jasna in da ne potrebuje dodatne razlage. Tudi po oceni revizijskega sodišča je določilo tretjega odstavka 2. člena pogodbe dovolj jasno, da ga je mogoče uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR).

Izrek

1. Reviziji se u g o d i, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Novem mestu (sodišče prve stopnje) je razsodilo, da je tožena stranka na podlagi izdanega sklepa o izvršbi dolžna plačati tožeči stranki 10,132.386,66 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2001 do plačila (prvi odstavek izreka) ter ji povrniti 246.292,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2001 do plačila (prvi odstavek izreka) in 584.505,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2003 do plačila (tretji odstavek izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem in tretjem odstavku njenega izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (prvi odstavek izreka); tožeči stranki pa naložilo povrnitev 547.105,00 SIT izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2003 do plačila ter 377.680,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2005 do plačila (drugi odstavek izreka). (3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem je večjo težo svojim revizijskim očitkom skušala dati s sklicevanjem na kršitev 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave Republike Slovenije. Sicer pa je revidentka prvenstveno predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje z vrnitvijo zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizije.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (povzete v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji).

(5) Pravdni stranki sta dne 13. 11. 1998 sklenili pogodbo v zvezi z izgradnjo poslovnega objekta tožene stranke na C., in sicer tožena stranka kot naročnica, tožeča stranka pa kot izvajalka. V 2. členu pogodbe sta določili vrednost pogodbenih del v višini 195,869.479,00 SIT, v kateri je bil vštet tudi davek od prometa storitev v višini 3 %. V istem členu sta tudi določili, da so cene za pogojena in več dela fiksne do konca gradnje, tudi pri povečanju količin del ali v primeru povečanja davščin. Do spremembe na področju davščin je namreč dejansko prišlo dne 1. 7. 1999, ko se je namesto Zakona o prometnem davku (ZPD)začel uporabljati Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV).

Dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje (povzete v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji).

(6) Tožbeni zahtevek predstavlja razliko med 3 % davkom na promet proizvodov in storitev ter 19 % davkom na dodano vrednost. Pravdni stranki sta namreč (z zapisnikom komisije za končni obračun objekta tožene stranke na C.) uredili vsa medsebojna pogodbena razmerja, razen glede zneska razlike med prometnim davkom in davkom na dodano vrednost v višini tožbenega zahtevka.

Materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje (povzeti v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji).

(7) Ker je tožena stranka v celoti medsebojno poračunala davek na dodano vrednost in ji ga torej ni bilo treba plačati (oziroma je v najslabšem primeru imela to možnost), ni pravično, da tega ne bi priznala tudi tožeči stranki. To namreč zahtevata načeli enakovrednosti medsebojnih dajatev (iz 15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)) in prepovedi povzročanja škode (iz 16. člena ZOR). Zato je upravičena do plačila iz naslova razlike nepriznanega davka na dodano vrednost v višini 10,132.386,66 SIT. Ta znesek je tožeča stranka morala odvesti in ji je zato v tej višini nastala škoda. Tožena stranka pa zaradi pravice poračuna z vstopnim davkom na dodano vrednost ne more biti v ničemer oškodovana. Če si je ta davek (na dodano vrednost) morda že obračunala, pa je bila celo neupravičeno obogatena.

(8) Tudi izračun iz naslova podražitev nad 10 % skupne cene v višini 11,113.008,37 SIT temelji na razliki iz naslova davka na dodano vrednost, v pretežnem delu. Ker te razlike ni mogoče dvakrat priznati, tožbeni zahtevek ni utemeljen, kolikor presega prisojeni znesek 10,132.386,66 SIT.

Materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje (povzeti v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji).

(9) Vsebino pogodbe, ki je jasna, je sestavila tožena stranka, saj je bila sestavni del ponudbenega gradiva pri javnem razpisu, ki ga je dala na trg tožena stranka. Zato bi bilo morebitne nejasne pogodbene določbe treba razlagati v korist tožeče stranke.

(10) Pogodba je bila sklenjena tik pred sprejemom ZDDV. Zato bi morala tožeča stranka pri oblikovanju ponujene cene upoštevati pričakovano spremembo sistema obdavčenja proizvodov in storitev. Vendar pa je tožeča stranka, ne glede na omenjeni spremenjeni sistem davščin, pogodbo v celoti izpolnila, s tožbo pa zahtevala povračilo denarnega zneska, ne pa morda razveze oziroma spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Zato ni podlage za uporabo določb prvega oziroma četrtega odstavka 133. člena ZOR.

(11) Tožena stranka je bila dolžna tožeči stranki plačati bruto pogodbeno ceno. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili za plačilo 'davka' kot dela pogodbene cene (ki se ne sme spreminjati zaradi spremembe davščin, ne glede na to, ali gre za spremembo sistema kot celote ali višine prometnega davka). Ker je torej med pravdnima strankama obstajal pravni temelj za izpolnitev medsebojnih pogodbenih obveznosti, ni podlage za zaključek, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke (210. člen ZOR). Vprašanje pravilnosti odbitka vstopnega davka v smislu 40. člena ZDDV bi zato prišlo v poštev le v primeru, če bi se pogodbeni stranki dogovorili za plačilo pogodbene cene v neto znesku.

(12) Ker tožeča stranka ni zatrjevala vseh elementov škode, tudi ni podlage za uporabo določbe 154. člena ZOR, to je za povrnitev škode, ki naj bi ji jo povzročila tožena stranka.

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti.

(13) Obravnavana pogodba (priloga A12) je bila sklenjena pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/2001), ki je začel veljati dne 1. 1. 2002. Zato se pravne posledice te pogodbe presojajo po pravnih pravilih takrat veljavnega ZOR.

(14) Obravnavana pogodba je bila sklenjena dne 13. 11. 1998, kar je pred uveljavitvijo ZDDV (dne 7. 1. 1999) in pred začetkom njegove uporabe (dne 1. 7. 1999). Torej je bila sklenjena v času veljavnosti ZPD (Uradni list RS, št. 4/1992 – 35/1998) in Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/1992 – 5/1997 odločba US).

Revizija je utemeljena.

(15) Pogodbeni (tudi pravdni) stranki sta se dogovorili, da se je v pogodbeno ceno 195,869.479,00 SIT vračunal 3 % prometni davek. Ker pa tožeča stranka ne vtožuje plačila pogodbeno dogovorjenega 3 % davka od prometa storitev, temveč razliko do 19 % davka na dodano vrednost (kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja), je treba odgovoriti na materialnopravno vprašanje, ali določba (tretjega odstavka) 2. člena obravnavane pogodbe daje podlago za takšen zahtevek.

(16) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak. Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa je razlikovanje dejanskih od pravnih vprašanj včasih zahtevno. Zato je Vrhovno sodišče v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja), medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava) – povzeto iz obrazložitve sklepa in sodbe VS RS z dne 13. 2. 2003, opr. št. III Ips 86/2002. (17) Pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Zato mora stranka izrecno pojasniti nejasne pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in takšno njegovo uporabo v sodnem postopku (povzeto iz obrazložitve sodbe VS RS z dne 7. 5. 1998, opr. št. II Ips 48/97).

(18) Takrat veljavni ZOR je v 100. in 101. členu določal, kako je treba v posebnih primerih nejasnosti te nejasnosti razlagati. Vendar je bilo navedeni zakonski določbi treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank (povzeto iz obrazložitve sodbe VS RS z dne 19. 3. 1998, opr. št. III Ips 14/97).

(19) V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, to je, kaj sta pogodbeni stranki hoteli ob sklenitvi sporne pogodbe. »Osnovno sporno vprašanje« je namreč bilo, »kakšna je bila pogodbena volja pravdnih strank glede določanja fiksnosti cene tudi v primeru povečanja davščin«. Vendar pa te (prave) volje očitno ni uspelo ugotoviti, saj se je pri razlagi tretjega odstavka 2. člena pogodbe z dne 13. 11. 1998 oprlo na dopolnilno pravilo iz 101. člena ZOR, po katerem je nejasna določila v odplačni pogodbi treba razlagati v takšnem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju, medtem ko je sodišče druge stopnje ocenilo, da je vsebina 2. člena obravnavane pogodbe jasna in da ne potrebuje dodatne razlage.

(20) Tudi po oceni revizijska sodišča je določilo tretjega odstavka 2. člena pogodbe z dne 13. 11. 1998 dovolj jasno, da ga je mogoče uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Določeno je namreč, da so cene fiksne tudi v primeru povečanja davščin, do katerega lahko pride tako v primeru spremembe višine prometnega davka kot tudi spremembe davčnega sistema kot celote, kar je pravilno zaključilo že sodišče druge stopnje.

(21) Takšno »povečanje davščin« sicer ni preprečevalo razveze (prvi odstavek 133. člena ZOR) ali spremembe obravnavane pogodbe (četrti odstavek 133. člena ZOR) zaradi spremenjenih okoliščin, vendar pa tožeča stranka ni uveljavljala ustreznega zahtevka, da bi bile te okoliščine v predmetnem sporu lahko pravno relevantne (kar je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje).

(22) Vendar pa je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila tudi na pravni podlagi iz (prvega odstavka) 637. člena ZOR, na zvišanju cene za dela več kot za deset odstotkov. S strani sodišča druge stopnje zavrnjeni znesek 10,132.386,66 SIT je namreč vtoževala kot 'Varianto 2', kot razliko med prometnim davkom in davkom na dodano vrednost, medtem ko je znesek 11,113.008,37 SIT vtoževala kot 'Varianto 1', kot razliko v ceni nad 10 % zaradi podražitev materiala in dela ter uvedbe davka na dodano vrednost (glej 9. točko zapisnika komisije za končni obračun objekta tožene stranke na C., 'Razlike v ceni' (prilogi A10 in B1), ter izračun razlik v ceni (priloga A2)). O tej pravni podlagi (predvsem o razliki v ceni nad 10 % zaradi podražitev materiala in dela), na katero je v pritožbi (v prvem odstavku na njeni zadnji strani) opozorila tudi tožena stranka, pa sodba sodišča druge stopnje nima razlogov.

(23) Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena (in v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena) ZPP reviziji tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo glede plačila 10,132.386,66 (11,113.008,37 – 980.621,71) SIT vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (1. točka izreka revizijske odločbe). Sodišče sme namreč zavrniti tožbeni zahtevek šele potem, ko se je prepričalo, da ni utemeljena nobena od uveljavljanih (oziroma glede na zatrjevana dejstva možnih) pravnih podlag, kar je treba upoštevati tudi pri odločanju o pritožbi.

(24) Ker je razveljavilo izpodbijano sodbo, je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za novo končno odločbo (2. točka izreka revizijske odločbe).