Jedro

Zakonodajalec je z ureditvijo v prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-117/2007/72 z dne 23. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za denacionalizacijo A.A. podržavljene idealne 1/3 nepremičnine s parc. št. 97, danes parc. št. *104/0 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da toženka na podlagi zahteve za denacionalizacijo in ugotovitvene odločbe o državljanstvu A.A. ugotavlja, da je bila A.A. po drugi svetovni vojni izseljena (izgnana) v Avstrijo, s čimer je izkazan pogoj "pregnanske škode" po Finančni in izravnalni pogodbi (FIP). Toženka zato meni, da je A.A. izpolnjevala pogoje po FIP v povezavi z Zakonom o prijavi in Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je izpolnjevala tudi pogoj avstrijskega državljanstva na dan uveljavitve FIP z dne 27. 11. 1961 in pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960. Zato ni mogoče uveljavljati nadomestnega upravičenja do denacionalizacije za B.B., kot je to zahteval pooblaščenec tožnikov.

2. Tožniki oziroma njihovi pravni predniki so v postopku predložili uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da A.A. in njenim pravnim naslednikom za odvzeto premoženje v Jugoslaviji ni bila izplačana odškodnina po ADP, Zakonu o izvajanju državne pogodbe iz leta 1962, Zveznem zakonu iz leta 1980 o odškodnini za izgubo določenega premoženja v Jugoslaviji, niti ne po FIP, Zakonu o prijavi škode iz leta 1961, UVEG) iz leta 1962, Zveznem zakonu iz leta 1958 o odobritvi odškodnine za utrpelo škodo na gospodinjski opremi in predmetih poklicne rabe kot posledici vojne ali političnega pregona (KVSG) ter Zakonu o enkratni pomoči iz leta 1976. Toženka je to potrdilo štela kot potrdilo oziroma obvestilo o tujem pravu, zato meni, da je navedbe avstrijskega zveznega ministrstva o tem, da po tem pravu ni obstajala pravica do odškodnine, ne zavezuje.

3. V nadaljevanju toženka obširno in podrobno povzema pogoje za pridobitev odškodnine po navedenih zakonih ter meni, da nima dolžnosti ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevah po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Poleg tega meni, da bi bilo ugotavljanje konkretnih dejstev v posameznem primeru zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali oteženo ter dodaja, da ZDen v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Toženka zato meni, da je tudi FIP pravni vir, ki ga je mogoče upoštevati pri presoji upravičenj do odškodnin za premoženje, podržavljeno na podlagi odloka AVNOJ, in to ne glede na to, da tedanja Jugoslavija ni bila pogodbena stranka. Ker je tako tudi FIP lahko podlaga za "izključitev osebe iz denacionalizacije" na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe oseba imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, torej če je izpolnjevala v FIP in prilogah določene pogoje, ni pomembno, škodo na katerih vrstah premoženja je tuja država vzela za podlago za določitev odškodnine. Ker je A.A. izpolnjevala pogoje po FIP v zvezi z Zakonom o prijavi in UVEG za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ker je bila v posledici končanja druge svetovne vojne leta 1946 izgnana v Avstrijo, je bilo treba zahtevo njenih pravnih naslednikov za denacionalizacijo zavrniti.

4. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri med drugim navajajo, da FIP ni bila pravna podlaga za izplačilo odškodnin, saj je urejala zgolj premoženjskopravna razmerja med strankama pogodbenicama, namreč Republiko Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo ter objektivno ni omogočala, da bi A.A. na njeni podlagi prejela odškodnino. Poleg tega se je FIP nanašala na pravno priznano škodo v obsegu gospodinjske opreme in premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Po paragrafu 5 Zakona o prijavi škode je morala škoda, na katero se nanaša ta zakon, nastati v obdobju med drugo svetovno vojno izven meja Republike Avstrije, po UVEG pa so upravičeni do odškodnine oškodovanci in upravičenci v smislu paragrafov 5, 7 in 8 Zakona o prijavi škode. A.A. predmeti gospodinjske opreme in premični predmeti, potrebni za opravljanje poklica niso bili zaplenjeni, saj so bili tovrstni predmeti po določbah 6. člena Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije, ki je bil izvršitveni predpis za zaplembo po odloku AVNOJ, izrecno izvzeti iz zaplembe.

5. Odločba Okrajne zaplembne komisije v Mariboru – desni breg je bila izdana po zaključku druge svetovne vojne, tako da ni izpolnjen niti ta pogoj iz Zakona o prijavi škode. Vse to pomeni, da A.A. po določbah FIP in UVEG ni nastala pravno priznana škoda, zato ni bila upravičena do odškodnine za odvzeto premoženje. Tožniki so v dokaz, da A.A. in njeni pravni nasledniki niso prejeli odškodnine, niti niso bili do njen upravičeni, predložili potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. To dokazilo ima na območju Republike Slovenije dokazno moč javne listine tudi brez naknadne overitve, toženka pa ga je ocenila zgolj kot potrdilo oziroma obvestilo o tujem pravu in s tem zmotno presodila predložene dokaze, posledično pa je napravila tudi napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožniki se sklicujejo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi X Ips 103/2013, da so lahko FIP in njegovi izvedbeni akti tudi podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije, če je na podlagi te pogodbe oseba pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, odvzeto v Sloveniji. Iz vseh navedenih razlogov tožniki menijo, da je izpodbijana odločba nezakonita in sodišču predlagajo, naj jo odpravi ter vrne zadevo v ponoven postopek, toženki pa naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov za denacionalizacijo iz razloga, določenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

9. Po drugem odstavku 10. člena ZDen upravičenci v smislu tega zakona niso tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. To pomeni, da drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: čeprav oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če obstajajo (oziroma so obstajale) druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take podlage ta določba opredeljuje mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

10. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

11. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti tudi odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

12. Zakonodajalec je z ureditvijo v prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

13. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

14. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela A.A. na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Odškodnina na podlagi UVEG je bila namreč lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15. Svoje stališče je v sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017), ki je navedlo, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, ki na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja.

16. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju povračila dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnine za gospodinjske predmete, odškodnine za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravice do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

17. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imela pravna prednica tožnikov na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine, kot to tožniki tudi navajajo v tožbi.

18. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila A.A. upravičena do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

19. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč pravna stališča, ki izhajajo iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

20. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (59. člen ZUS-1).

21. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika) povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).