Jedro

Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je I. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo tožeče stranke glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 23.989,85 EUR. V prvem odstavku II. točke izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti v znesku 2.847,60 EUR (obračunane od zneska 110.045,00 EUR od 19. 4. 2013 do 6. 8. 2013). V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 894.765,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 110.045,00 EUR od 7. 8. 2013 do 19. 9. 2013. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 4.987,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2013 dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožeče stranke iz naslova odškodnine (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.673,78 EUR od 11. 4. 2013 do vključno 3. 10. 2013 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.313,70 EUR od 21. 5. 2013 do vključno 3. 10. 2013) zavrnilo. V IV. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.305,13 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del II. točke izreka in III. točke izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, ta del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da ga v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da toženec glede zneska 894.765,00 EUR od 18. 4. 2013 dalje ni bil več v zamudi, ker je ta znesek prostovoljno vrnil pred 19. 4. 2013. Drugačno stališče pa je sodišče prve stopnje zavzelo glede zamude v zvezi z zneskom 110.045,00 EUR, saj je štelo, da je bil toženec v zamudi s plačilom tega zneska od 19. 4. 2013 do 6. 8. 2013, torej do pravnomočnosti kazenske sodbe opr. št. III K 17661/2013 z dne 16. 7. 2013. Oba zneska (894.765,00 EUR in 110.045,00 EUR) sta bili tožeči stranki vrnjena, sodišče prve stopnje pa ne pojasni, zakaj je razlika med tekom zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov, oziroma zakaj je odločilna ravno prostovoljnost izpolnitve, kot tudi ne pojasni, na katero materialnopravno podlago je sodišče oprlo svojo odločitev. Ker je bil znesek 110.045,00 EUR zasežen s strani policije 21. 5. 2013, ga toženec ni mogel več vrniti, po stališču sodišča prve stopnje pa toženec tudi ne more biti odgovoren za dolgotrajnost postopka izročitve tega denarja tožeči stranki. Toženec tako ne more biti odgovoren za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 21. 5. 2013 do 6. 8. 2013. Po prepričanju toženca so sicer zakonske zamudne obresti od tega zneska prenehale teči že 22. 4. 2013, ko je bilo Okrožno državno tožilstvo seznanjeno z lokacijo torbe, v kateri se je nahajal znesek 110.045,00 EUR. OZ nikjer ne določa, da mora pridobitelj (ki je obogaten brez pravnega temelja) vračati zakonske zamudne obresti do dneva, ko sodišče iz svojega depozita nakaže denar upniku. Tožeča stranka je za svoj odškodninski zahtevek podala pomanjkljivo trditveno podlago, toženec pa ni razpolagal z listinami, ki bi dokazovale obstoj zatrjevane škode. Gre za potrdilo o sklenitvi denarnega posla z dne 19. 2. 2013, potrdilo o plačilu zaradi predčasne razveze depozita z dne 11. 4. 2013 in potrdilo o vračilu glavnice na račun tožeče stranke z dne 11. 4. 2013, ki naj bi jih tožeča stranka domnevno predložila, pa jih očitno ni. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožencu ni bila dana ustrezna možnost obravnavanja pred sodiščem glede odškodninskega zahtevka tožeče stranke v višini 4.987,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe stališče, da prenehajo teči zakonske zamudne obresti od zneska 110.045,00 EUR z dnem pravnomočne kazenske sodbe opr. št. III K 17661/2013 z dne 16. 7. 2013 (ki je postala pravnomočna 6. 8. 2013) ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za takšno svojo odločitev, tako da je v tem delu sodbo mogoče preizkusiti. S to pritožbeno navedbo toženec v bistvu izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa tudi navedena pritožbena očitka po zaključku pritožbenega sodišča nista podana.

6. Tožeča stranka je od toženca poleg preostalih tožbenih zahtevkov vtoževala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 110.045,00 EUR, ki si ga je toženec od tožeče stranke dne 6. 4. 2013 protipravno prilastil. Prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 193. člen OZ določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo opr. št. III K 17661/2013 toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec. Glede na zgoraj opisano stališče so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči že pred tem datumom (z dnem, ko je Okrožno državno tožilstvo izvedelo za lokacijo torbe z denarjem oziroma z dnem, ko so ta znesek zasegli policisti).

7. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki utemeljeno prisodilo tudi odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker je morala zaradi plačila zneskov poslovnim partnerjem (katere je toženec protipravno odtujil), predčasno razvezati depozit, ki ga je tožeča stranka imela sklenjena pri banki A. d.d. Pravilno višino te odškodnine je sodišče prve stopnje ugotovilo glede na dokaze o stroških predčasne razveze depozita in glede na zakonske zamudne obresti, ki bi se tožeči stranki natekle od vezanega zneska do izteka tega depozitnega posla (A3, A5). V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka toženec tožeči stranki neutemeljeno očita pomanjkljivo trditveno podlago. Po zaključku pritožbenega sodišča je tožeča stranka v tožbi in še posebej v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2014 podala zadostno trditveno podlago glede tega dela tožbenega zahtevka in v spis vložila tudi dokaze, ki so potrjevali višino pripadajoče odškodnine. Tožeča stranka je že k tožbi priložila potrdilo o sklenitvi depozitnega posla z dne 19. 2. 2013, potrdilo o plačilu zaradi predčasne razvezave depozita z dne 11. 4. 2013 in potrdilo o vračilu glavnice na račun tožeče stranke dne 11. 4. 2013 (A3, A5). Iz podatkov spisa (dokazilo o vročitvi tožbe s prilogami v odgovor tožencu) izhaja, da so bila tožencu poleg ostalih prilog vročena tudi zgoraj navedena potrdila. To pa pomeni, da toženec v zvezi z odločanjem sodišča prve stopnje o odškodninskem zahtevku tožeče stranke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.