Jedro

Če sodišče v izreku svoje odločbe zapiše zakonsko predpisano posledico svoje odločitve, to ne predstavlja prekoračitve pooblastil, saj ta posledica ne nastopi po volji sodišča in na podlagi sodne odločbe, temveč na podlagi samega zakona in bi nastopila tudi, če je sodišče ne bi zapisalo v izreku.

V okviru presoje utemeljenega suma sodišče ne presoja ali je podan utemeljen sum, da je storilec za prekršek tudi odgovoren. Odgovornost kot subjektivni del prekrška se ugotavlja v nadaljevanju postopka o prekršku, za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je začasne narave, pa zadošča utemeljen sum, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki prekrška.

Sodišče pri odločanju o izdaji sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji na presojo pogojev za izdajo takšnega sklepa. Ali je začasen odvzem vozniškega dovoljenja v konkretnem primeru neizogibno potreben za varnost cestnega prometa pa sodišče ugotavlja v postopku v zvezi s predlogom obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se v delu glede zavrnitve obdolženčevega ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi, v delu, ki se nanaša na predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja pa se pritožba odstopi v pristojno reševanje prvostopenjskemu sodišču.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženčevega zagovornika zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve procesnih pravil (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi vztraja pri ugovornih navedbah, da sodišče storilcu ne more izreči prepovedi nadaljnje vožnje, ampak lahko to stori le policist ter navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na te ugovorne navedbe ni odgovorilo zaradi česar v tem delu izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Strinja se, da je namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja izločitev nevarnih voznikov, vendar to pomeni, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali je voznik nevaren in v vsakem konkretnem primeru presojati okoliščine storitve prekrška ter ugotavljati subjektivni odnos kršitelja do storitve prekrška. Ker sodišče poseže v že pridobljeno pravico, bi moralo opraviti test sorazmernosti, ki ga v konkretnem primeru ni opravilo, in ugotavljati, ali je izrek takšnega ukrepa sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje. Sodišče bi moralo zaslišati obdolženca, prav tako pa tudi ugotavljati, kaj pomeni izrek takega ukrepa za obdolženca in morebitne ostale osebe. Nadalje poudarja, da je obdolženec sicer že dolga leta vzoren voznik, da v dolgi vozniški karieri ni storil nobenega prekrška, da vedno spoštuje cestnoprometne predpise in da vozniško dovoljenje potrebuje, ker mora skrbeti za bolno ženo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je v skladu z določbo prvega odstavka 113. a člena ZP-1 podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS IX Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu ter predloženih dokazov ocenilo, da je podan utemeljen sum storitve prekrška po osmem odstavku 38. člena ZPrCP, za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, in je na podlagi tega izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, saj sta storitev prekrška neposredno zaznala policista, ki sta nato v nadaljevanju opravila postopek z obdolžencem. Presojo o tem, ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu, dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu in dokazov izvedenih do odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja.

6. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja zapisalo, da se obdolženemu začasno odvzame vozniško dovoljenje in prepove nadaljnja vožnja motornega vozila. Zagovornik je v ugovoru izpostavil, da naj sodišče ne bi imelo pristojnosti izreči tudi prepovedi nadaljnje vožnje, ker naj bi ti bila izključna pristojnost policista. Sodišče prve stopnje je take ugovorne navedbe zavrnilo kot neutemeljene, ker iz prvega odstavka 113.c člena ZP-1 izhaja, da ima (med drugim) izdaja sklepa sodišča o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja učinek prepovedi vožnje motornega vozila tistih vrst in kategorij, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč s tako obrazložitvijo pojasnilo, da ima sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja učinek prepovedi vožnje motornih vozil, kar pomeni, da je v izreku sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ugovorno in pritožbeno sporni stavek o prepovedi nadaljnje vožnje zgolj prepis zakonske posledice izdanega sklepa, ki ne vpliva na njegovo zakonitost. Če namreč sodišče v izreku svoje odločbe zapiše zakonsko predpisano posledico svoje odločitve, to ne predstavlja prekoračitve pooblastil, saj ta posledica ne nastopi po volji sodišča in na podlagi sodne odločbe, temveč na podlagi samega zakona in bi nastopila tudi, če je sodišče ne bi zapisalo v izreku.

7. Čeprav je namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja izločitev nevarnih voznikov, so neutemeljene pritožbene navedbe, da mora sodišče pri odločanju o izdaji sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali je voznik nevaren in v vsakem konkretnem primeru presojati okoliščine storitve prekrška ter ugotavljati subjektivni odnos kršitelja do storitve prekrška. Prvi odstavek 113. b člena ZP-1 namreč določa, da se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem, kar pomeni, da presoja, ali je predlog pravočasen in ali je v njem izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk. Ker zakon določa, da sodišče začasno odvzame vozniško dovoljenje če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je jasno, da sodišče ugotavlja ali je verjetnost, da je storilec uresničil objektivne zakonske znake prekrška, večja od verjetnosti, da jih ni uresničil. V okviru presoje utemeljenega suma sodišče ne presoja ali je podan utemeljen sum, da je storilec za prekršek tudi odgovoren. Odgovornost kot subjektivni del prekrška se ugotavlja v nadaljevanju postopka o prekršku, za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je začasne narave, pa zadošča utemeljen sum, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki prekrška. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovorne navedbe, da sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni dovolj obrazložen, ker sodišče ni pojasnilo obstoja subjektivnega odnosa storilca do storitve prekrška in so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje obstoja utemeljenega suma opredeliti tudi do obstoja subjektivnega elementa prekrška.

8. Kot je bilo poudarjeno zgoraj, se sodišče pri odločanju o izdaji sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji na presojo pogojev za izdajo takšnega sklepa. Ali je začasen odvzem vozniškega dovoljenja v konkretnem primeru neizogibno potreben za varnost cestnega prometa pa sodišče ugotavlja v postopku z zvezi s predlogom obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 113. d člena ZP-1). Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče v okviru odločanja o izdaji sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in o ugovoru zoper tak sklep moralo opraviti test sorazmernosti in ugotavljati, ali je izrek takšnega ukrepa sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje, da bi moralo zaslišati obdolženca in ugotavljati, kaj pomeni izrek takega ukrepa za obdolženca in morebitne ostale osebe.

9. Vse to bo sodišče presojalo v okviru odločanja o predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, ki ga je zagovornik podal hkrati z ugovorom (čeprav je vlogo naslovil le kot ugovor, ne pa tudi kot predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja), saj je tudi priložil zdravniško spričevalo o kontrolnem zdravstvenem pregledu, česar doslej še ni storilo. V okviru tega odločanja pa bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da je obdolženec sicer že dolga leta vzoren voznik, da v dolgi vozniški karieri ni storil nobenega prekrška, da vedno spoštuje cestnoprometne predpise in da vozniško dovoljenje potrebuje, ker mora skrbeti za bolno ženo.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v tem delu potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1). V delu, ki se nanaša na predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da se vrne zadeva sodišču prve stopnje v pristojno odločanje.

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tarifno številko 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. Tako odmerjeno sodno takso bo moral obdolženec plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.