Jedro

Ker taksni zavezanec v določenem roku ni plačal takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da mora poleg neplačane takse plačati še 50% pribitka kot kazensko takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90 – prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 35/98, 50/98, 70/00, 41/01 in 93/01) ugotovilo, da taksni zavezanec A. d.o.o. ni plačal v predpisanem 15-dnevnem roku od prejema taksnega naloga (opomina) dolžne takse za sodbo in pritožbo v vrednosti 3000 točk ter takse za taksni opomin v vrednosti 500 točk. Opomin za plačilo takse je bil stranki vročen dne 18.3.2004 in 19.4.2004. Na podlagi 5. odstavka 7. člena ZST v zvezi z 29. in 30. členom tega zakona mora taksni zavezanec plačati dolžno takso v znesku 66.500,00 SIT in kazensko takso v višini 50% pribitka na dolžno takso v znesku 33.250,00 SIT. Na podlagi 30. člena ZST pa je naročilo izvajalcu plačilnega prometa B. d.d., da s transakcijskega računa taksnega zavezanca prenese znesek 99.750,00 SIT na vplačilni račun sodnih taks z opozorilom, da če na transakcijskem računu taksnega zavezanca ni kritja, mora izvajalec plačilnega prometa blokirati njegova sredstva do višine gornjega zneska, prenos pa izvršiti delno ali pa v celoti takoj, ko bo imel taksni zavezanec kakršnokoli kritje na transakcijskem računu. Z vročitvijo izpodbijanega sklepa omenjenemu izvajalcu plačilnega prometa se šteje, da je izvršena prisilna izterjava takse.

Taksni zavezanec s pritožbo izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem. Navaja, da je tožeča stranka zaradi motenja posesti prenehala s poslovanjem in po nasvetu Ministrstva za finance zadeve rešuje na sodišču ob asistenci odvetnikov. Ker jo je na tako pot reševanja napotilo Ministrstvo za finance, začasno nedelujoči tožeči stranki pa je v zvezi s tem sodišče določilo takso ter še kazensko takso, je to popolno sprenevedanje Ministrstva za finance, ki naj v konkretnem primeru plača takso.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Vrhovno sodišče RS je preučilo spis, ki se nanaša na to zadevo (U 429/2002) in ugotovilo, da taksni zavezanec ni plačal sodne takse za sodbo in pritožbo ter sodne takse za opomin (za pritožbo) po opominu z dne 16.3.2004, ki je bil taksnemu zavezancu vročen dne 18.3.2004, in sodne takse za opomin (za sodbo) po opominu z dne 5.4.2004, ki je bil taksnemu zavezancu vročen dne 19.4.2004, kar izhaja iz poštnih povratnic, ki so v sodnih spisih. Ker taksni zavezanec v odrejenem roku ni plačal takse, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 2. odstavka 29. člena v zvezi s 1. odstavkom 30. člena in ob upoštevanju 7. člena ZST odločilo, da mora plačati poleg neplačane takse v znesku 66.500,00 SIT še 50% pribitka kot kazensko takso v znesku 33.250,00 SIT in naročilo banki, da bo moralo po pravnomočnosti tega sklepa s transakcijskega računa zavezanca prenesti znesek 99.750,00 SIT na vplačilni račun sodnih taks.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi bilo v obravnavanem primeru dolžno plačati sodno takso Ministrstvo za finance. Po določbi 3. člena ZST je sodne takse dolžan plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (1. odstavek), za odločbo sodišča prve stopnje pa mora plačati takso tožnik oziroma predlagatelj (2. odstavek), torej tožeča stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.