Jedro

Tudi če je bil predmet sporne pogodbe celotno stanovanje, tožena stranka ni mogla pridobiti na njej statusa imetnika stanovanjske pravice že zato, ker tožnici ta status ni prenehal z odhodom v dom za ostarele glede na določbo 5. točke 3. odstavka 58. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema, da se izselita iz spornega stanovanja in ga praznega izročita tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga tožena stranka revizijo in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. ju razveljavi. Sodišči sta zmotno ocenili, da gre v razmerju med tožečo in toženo stranko za podstanovalsko razmerje in toženca vztrajata, da je šlo za stanovanjsko razmerje. Odločitev pritožbenega sodišča v tem pogledu je zato napačna. Tožbeni zahtevek je zastaran. Gre za primer nezakonite vselitve in je bil zato zamujen prekluzivni rok za izselitev. Sporno pogodbo je sklenila tožnica v času, ko ji je bila odvzeta opravilna sposobnost in že zato pogodba ni veljavna. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da toženec z nasprotno tožbo ni zahteval solastnine na stanovanju, pač pa da je uveljavljal le denarno terjatev, je v nasprotju z njegovim uveljavljanim zahtevkom. Kot predhodno vprašanje bi bilo zato treba ugotoviti, ali sta toženca pridobila lastnino oz. solastninsko pravico na spornem stanovanju in ju že zato ne bi mogli šteti kot podstanovalca.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se ni izjavil o njej (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine revizije pa je očitno, da uveljavlja poleg tega razloga tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče se zato opredeluje do obeh navedenih revizijskih razlogov.

Revizijska trditev, da pritožbeno sodišče napačno ugotavlja, da toženec z nasprotno tožbo ni zahteval ugotovitve solastnine na spornem stanovanju, pač pa da je uveljavljal le denarno terjatev, sicer drži, ker je toženec z nasprotno tožbo dejansko uveljavljal poleg denarnega zahtevka (l.25) tudi solastnino na spornem stanovanju (l.33), vendar je sodišče prve stopnje glede obeh zahtevkov (glede denarnega na l.31 in glede solastninskega na l.33) odločilo, da ju bo obravnavalo v obliki samostojne, ne pa nasprotne tožbe. Taka smiselno zatrjevana bistvena kršitev postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) pa vendarle ne more biti uspešna, ker ne gre za nasprotje o kakšnem odločilnem dejstvu, oz. odločilni okoliščini. Morebitna odločitev v novi, samostojni pravdi namreč ne more pomeniti odločitve o predhodnem vprašanju, ki bi lahko bila pomembna za odločitev v tej pravdi.

Na revizijski ugovor, da sporna podstanovalska pogodba ni veljavna zato, ker jo je sklenila tožnica, ko ji je bila delno odvzeta opravilna sposobnost, sta pravilno odgovorili že obe sodišči in k tem pravilnim ugotovitvam ni kaj dodajati. Enako velja za revizijsko trditev, da je tožbeni zahtevek "zastaran". Ne glede na to, da tožena stranka niti ne zatrjuje, katero določbo takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih naj bi sodišči kršili, je treba opozoriti na pravilno ugotovitev pritožbenega sodišča, da bivanja tožene stranke v spornem stanovanju ni mogoče označiti kot "nezakonito vselitev" in kaj takega tudi ni bilo v vsebini trditvenega gradiva tožene stranke. Prav tako sta obe sodišči pravilno ugotovili, da tožena stranka nima dejanske podlage za pravno ugotovitev, da bi bilo mogoče njuno razmerje opredeliti kot stanovanjsko, ne pa kot podstanovalsko razmerje. Tudi če je bil predmet sporne pogodbe celotno stanovanje, tožena stranka ni mogla pridobiti na njej statusa imetnika stanovanjske pravice že zato, ker tožnici ta status ni prenehal z odhodom v dom za ostarele glede na določbo 5. točke 3. odstavka 58. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ni podlage, da bi na istem stanovanju uživala status imetnika stanovanjske pravice sočasno dva upravičenca. Tudi sicer sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov utemeljeno izvaja ugotovitev, da sta bila toženca v razmerju proti tožnici kot imetnici stanovanjske pravice le v podstanovalskem razmerju.

Tako je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno in je bilo zato treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).