Jedro

Tožena stranka je napačno uporabila določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP. Ta določba se lahko uporabi le v primeru, ko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev in ko tudi novo postavljeni odvetnik vloži zahtevo za svojo razrešitev, ker ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Zahtevo za razrešitev je vložil tožnik, zato bi tožena stranka morala njegovo zahtevo za razrešitev obravnavati po devetem odstavku 30. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1157/2011 z dne 21. 9. 2012 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo Bpp 1157/2011 z dne 12. 10. 2011 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in v II. točki izreka odločila, da tožniku pravica do izredne BPP preneha in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožniku odobrena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I Kpd 87311/2010 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen plačila sodnih taks. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B. Dne 12. 7. 2012 je odvetnik B.B. podal predlog za razrešitev. O razrešitvi odvetnika B.B. je tožena stranka odločala in sicer z odločbo Bpp 1157/2011 z dne 12. 10. 2011. Odvetnik je bil razrešen izvajanja BPP iz razlogov, ki so na strani tožnika. Za izvajanje BPP je bil nato določen odvetnik A.A. Tožnik je dne 5. 9. 2012 zahteval tudi razrešitev odvetnika A.A. V zahtevi za razrešitev tožnik navaja, da se odvetnik ne zanima za njegov spis, da ni nikoli opravil vpogleda v sodni spis, da ne vlaga pravnih sredstev, da ignorira svojo nalogo ter ni strokovno usposobljen za svoje delo. Meni, da mu odvetnik povzroča nepopravljivo škodo in zato zoper njega pripravlja odškodninsko tožbo. Dne 6. 9. 2012 je odvetnik podal odgovor na tožnikovo zahtevo, katero je 20. 9. 2012 dopolnil. V odgovoru se odvetnik strinja s predlagano razrešitvijo, vendar ne iz razlogov kot jih navaja tožnik. Odvetnik navaja, da se tožnik ni nikoli oglasil v odvetniški pisarni, niti ni skušal z njim osebno kontaktirati. Odvetnik je pojasnil, da se je v predmetni kazenski zadevi opravilo zaslišanje 14 prič, opravljen je bil vpogled v spis, k odgovoru je priložil zapisnik o zaslišanju prič. Pojasnil je še, da je tožnik samostojno vlagal ugovore in vloge ter se pri tem skliceval na nemško pravo. Tožena stranka je na podlagi zahteve tožnika in odgovora odvetnika ter vpogleda v kazenski vpisnik zaključila, da so podani razlogi za razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnika. Iz kazenskega vpisnika namreč izhaja, da je odvetnik kot zagovornik v kazenskem postopku storil vse, kar bi strokovnjak moral storiti s potrebno skrbnostjo. Odvetnik je bil prisoten pri zaslišanju prič in pri zaslišanju prič aktivno sodeloval. Tožena stranka meni, da glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da odvetnik v okviru odobrene BPP v konkretni zadevi ni storil vsega, kar bi moral. Očitno je, da so podani razlogi na strani tožnika (subjektivno nezadovoljstvo, nezaupanje, navajanje neresničnih podatkov, nesodelovanje z odvetnikom, samostojno vlaganje ugovorov itd.), zaradi katerih odvetnik ne more v redu opravljati zastopanja v konkretni zadevi. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) postavljenega odvetnika razrešila. Za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca. Po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se šteje, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z odločbo tožene stranke, ker na strani tožnika ni podan noben krivdni razlog. V tožbi tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba razveljavi ali odpravi in/ali postopek ustavi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožba je utemeljena iz razlogov kot jih navaja sodišče. Po podatkih spisa je razvidno, da je bila tožniku z odločbo z dne 17. 5. 2011 dodeljena izredna BPP. Z odločbo postavljeni odvetnik, B.B., je predlagal svojo razrešitev. Tožena stranka je z odločbo 12. 10. 2011 postavljenega odvetnika razrešila in sicer iz razlogov, ki so na strani tožnika in mu postavila drugega odvetnika za izvajanje BPP, A.A. Dne 5. 9. 2012 pa je tožnik vložil zahtevo za razrešitev postavljenega odvetnika. S predlagano zahtevo se je strinjal tudi odvetnik, ni pa se strinjal z razlogi, ki jih je navedel tožnik. Tožena stranka je na podlagi zahteve tožnika in prošnje odvetnika ter vpogleda v kazenski vpisnik zaključila, da so podani razlogi za razrešitev odvetnika, ki so na strani tožnika, ker postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati pravnega svetovanja.

Na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oz. Notarska zbornica Slovenije. Po 10. odstavku 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka 30. člena ZBPP, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP (enajsti odstavek 30. člena ZBPP).

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP. Ta določba se lahko uporabi le v primeru, ko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev in ko tudi novo postavljeni odvetnik vloži zahtevo za svojo razrešitev, ker ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Zahtevo za razrešitev je vložil tožnik in bi tožena stranka morala zahtevo za razrešitev obravnavati po devetem odstavku 30. člena ZBPP in v postopku razrešitve ugotavljati ali so podani razlogi za razrešitev postavljenega odvetnika na strani odvetnika, tako kot je zatrjeval tožnik. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti, ali postavljeni odvetnik opravlja oz. ne opravlja v redu svoje dolžnosti oz. ugotoviti ali je zahteva tožnika za razrešitev odvetnika utemeljena. Če bo tožena stranka ugotovila, da odvetnik v redu opravlja svojo dolžnost, kar pomeni, da so tožnikova navajanja za odvetnikovo razrešitev neutemeljena, bo morala tožnikovo zahtevo za razrešitev odvetnika v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrniti. Pri tem sodišče dodaja, da ima odvetnik kolikor meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov, ki so na tožnikovi strani, možnost uporabiti institut iz desetega odstavka 30. člena ZBPP, kar pa v konkretnem primeru ni storil, saj se je postopek za razrešitev začel na zahtevo tožnika, zato uporaba desetega odstavka 30. člena ZBPP v obravnavanem primeru ni pravilna.

Glede na navedeno, tožena stranka v konkretni zadevi ni pravilno uporabila določb materialnega zakona, zato je sodišče tožbi ugodilo in v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Tožnik je s tožbo uspel, zato mu gredo stroški v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 80,00 EUR.