Jedro

Ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.730,84 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1992 dalje do plačila. V razlogih sodbe navaja, da tožeča stranka sicer ni skrčila tožbenega zahtevka na znesek, ki je razviden iz izreka sodbe, vendar pa, da je sodišče samo presojalo, da gre samo še za znesek, ki je naveden v izreku sodbe; glede tega zneska pa je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je njen izračun obresti pravilen, kajti toženi stranki je napravilo obračun pravobranilstvo, tožeča stranka pa ni poslala sodišču nobenega ugovora glede tega obračuna, zaradi česar je sodišče odločilo, da je tožena stranka z nakazilom z dne 25.1.1993 poravnala vse svoje obveznosti. Ker pa je bila tožba le potrebna, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške.

Tožeča stranka je zoper takšno sodbo vložila pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge po prvem odst. 353. čl. ZPP. Trdi, da izpodbijana sodba ni pravilna, da temelji le na argumentu, da je javno pravobranilstvo toženi stranki izračunalo obresti, da se o tem obračunu tožeča stranka ni mogla izjasniti, ker ga sploh ni prejela in da ne more biti zadosten dokaz o tem, koliko tožena stranka tožeči stranki dolguje. Sicer pa bi bilo treba tožeči stranki dati možnost, da bi se o posameznih plačilih izjasnila. Tožeča stranka pa se pritožuje tudi zaradi odmere stroškov, ki so po njenem odmerjeni prenizko. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi zadeve je prišlo pritožbeno sodišče do ugotovitve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in da torej tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odst. 354. čl. ZPP).

Tožeča stranka je po skrčenem tožbenem zahtevku vtoževala od tožene stranke znesek 130.766,44 SIT, prvostopno sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna sicer plačati tožeči stranki le znesek 18.730,84 SIT. O zahtevku tožeče stranke nad zavrnjenim zneskom 18.730,84 SIT, torej prvostopno sodišče sploh ni odločilo. Tudi sicer pa obračun obresti, na osnovi katerega naj bi prvostopno sodišče zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki ničesar več ne dolguje, ni sestavni del sodbe in ga tudi v spisu ni priloženega. Sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti miselne poti prvega sodišča in ugotoviti zakaj je morala odločba tako izpasti, kot je izpadla. Zgolj okoliščina, na katero se edinole sklicuje prvo sodišče namreč, da naj bi toženi stranki napravilo obračun pravobranilstvo, pa ne more biti zadosten dokaz za odločitev o neutemeljenosti zahtevka tožeče stranke, saj obračuna sploh ni mogoče preizkusiti, ker ga, kot je bilo že povedano, v spisu ni. Izpodbijano sodbo je bilo torej treba razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.

V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev.

Izrek o razveljavitvi temelji na določbi prvega odst. 369. čl. ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa na določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP.