Jedro

Čas odvzema prostosti v Nemčiji, od koder je bil obdolženec pripeljan na slovensko sodišče, se ne všteva v enomesečni pripor, pač pa se v primeru morebitne obsodilne obsodbe všteje v izrečeno kazen.

Izrek

Zahtevama obdolženega B.V. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 6.9.2007 zoper obdolženega B.V. odredila pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 9.10.2007 zavrnil pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, vloženi zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep sta obdolženi B.V. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obdolženčev zagovornik trdi, da je sodišče v rednem postopku storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršilo tudi določbe tretjega odstavka 4. člena, drugega in tretjega odstavka 203. člena in 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kar da je vplivalo na zakonitost pravnomočne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Obdolženi B.V. uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve četrtega in petega odstavka 70. člena, 200. člena, 201., 202. in drugega odstavka 203. člena ZKP, trdi pa tudi, da je sodišče v postopku odreditve pripora kršilo določbe 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter tretjega odstavka 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ga izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi navaja, da v njiju zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi obdolženca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne.

Obdolženec in njegov zagovornik v izjavah na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajata, da so v zahtevah zatrjevane kršitve podane in pri predlogu, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Zoper obdolženega B.V. je okrožni državni tožilec v Celju dne 4.5.2006 vložil zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Preiskovalna sodnica je na predlog okrožnega državnega tožilca s sklepom z dne 6.9.2007, iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, odredila pripor, naslednjega dne pa odredila tudi evropski nalog za obdolženčevo prijetje in predajo. Na podlagi tega naloga je bil obdolženi B.V. po prestani zaporni kazni v zaporih T. v Nemčiji prijet 12.9.2007. Ministrstvo za notranje zadeve je preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Celju dne 1.10.2007 obvestilo, da bo obdolženčeva predaja izvedena dne 5.10.2007 ob 12. uri v M. in da je predviden prihod letala A.A. na Letališče J.P. v L. ob 14.50 uri. Obdolženca sta v predvidenem času na letališču v M. prevzela delavca Ministrstva za notranje zadeve, na našem letališču pa so obdolženca prevzeli delavci Zavoda za prestajanje kazni (Zapori) L., ki so ga nato privedli v Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora (Zapori) C., kjer je bil obdolžencu ob 21.10 uri vročen sklep o priporu. Po prevzemu in predaji obdolženca je Ministrstvo za notranje zadeve obvestilo Okrožno sodišče v Celju s poročilom poslanim po faksu dne 8.10.2007 ob 9.13 uri. Iz uradnega zaznamka dežurnega preiskovalnega sodnika z istega dne je razvidno, da je telefonično poklical v Zapore C., kjer so mu pojasnili, da se obdolženec nahaja c. zaporih od dne 5.7.2007 od 19.10 ure dalje ter da je bil paznik ob privedbi obdolženca v zapore v službi, vendar da je o tem pozabil obvestiti preiskovalnega sodnika. Predsednik Okrožnega sodišča v C. je s sklepom z dne 8.10.2007 obdolžencu določil za zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika B.T. iz C., nakar je preiskovalni sodnik ob 10. uri obdolženca v navzočnosti zagovornika zaslišal v zvezi z obstojem pogojev za pripor. Nato je predsednik Okrožnega sodišča v C. istega s popravnim sklepom pod isto opr. št. obdolžencu določil za zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika B.S. Ta se je zoper sklep o odreditvi pripora pritožil, prav tako tudi obdolženec, ki je med ostalim uveljavljal, da ga je na naknadnem pripornem naroku zagovarjala oseba, ki ni odvetnik. Iz dopisa predsednika Okrožnega sodišča v C. je razvidno, da je B.T. odvetniški kandidat v odvetniški pisarni B.S. Kolikor vložnika trdita, da so bile obdolžencu kršene pravice do obrambe že v postopku pred nemškim sodiščem, je treba povedati, da te navedbe za presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso relevantne. Čas odvzema prostosti v Nemčiji se tudi ne všteva v 30-dnevni pripor (za toliko časa je bil ta s sklepom preiskovalne sodnice odrejen), pač pa se v primeru morebitne obsodilne obsodbe všteje v izrečeno kazen. Slovenske oblasti so nad obdolžencem začele efektivno izvajati pripor od prevzema na letališču v M. dne 5.10.2007 ob 12. uri. Policija bi obdolženca morala v skladu s smiselno uporabo prvega odstavka 157. člena ZKP po prihodu v Slovenijo brez odlašanja odpeljati k preiskovalnemu sodniku. Namesto tega ga je predala delavcem ZPKZ L., ki so obdolženca odpeljali v ZPKZ C. in o tem do 8.10.2007 do 9. ure niso obvestili sodišča. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da nezakonito stanje, da je bil obdolženec v priporu, ne da bi imel zagovornika do dne 8.10.2007, ni nastopilo, ker obdolženec ni bil takoj priveden k preiskovalnemu sodniku.

Zoper obdolženca je bil odrejen pripor, ne da bi bil ta predhodno zaslišan. Tudi v takem primeru mora sodnik po obdolženčevem prijetju tega zaslišati po določbah 203. člena ZKP, ni pa dolžan opraviti naroka po 204.a členu istega zakona. Prvostopenjsko sodišče mora pred odločitvijo, v konkretni zadevi pa po naravi stvari po odreditvi pripora, ob upoštevanju 22. v zvezi z 29. členom Ustave obdolžencu dati možnost, da se seznani z dejstvi in dokazi, ki ga obremenjujejo ter možnost, da se o njih izjavi in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Pri tem zaslišanju mora imeti obdolženec zagovornika, ker je formalna obramba po drugem odstavku 70. člena ZKP obvezna. Po petem odstavku 70. člena ZKP je zagovornik lahko samo odvetnik. V obravnavanem primeru je bil za zagovornika obdolžencu postavljen odvetniški kandidat, zato je treba šteti, da zagovornika ni imel. Te kršitve ne more odpraviti dejstvo, da je obdolženca pri tem zaslišanju zagovarjal odvetniški kandidat. Obdolžencu je bila zato kratena pravica do izjave, saj je zapisnik o obdolženčevem zaslišanju v skladu s smiselno uporabo desetega odstavka 227. člena ZKP nedovoljen dokaz, ki ga je treba v skladu s 83. členom ZKP iz spisov izločiti.

Ko sodišče druge stopnje preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, presoja tudi argumentacijo, na katero se je skliceval obdolženec v svoji izjavi. Obdolžencu je bila kršena pravica do zagovornika in posledično tudi ustavna pravica do izjave, ti kršitvi pa sta take narave, da sta vplivali na zakonitost pravnomočne odločbe. Nastalega procesnega položaja v času odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče procesno korektno odpraviti samo z razveljavitvijo sklepa sodišča druge stopnje. Med odločanjem o izrednem pravnem sredstvu je pripor, odrejen obdolžencu z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, že potekel in je sodišče na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP že odločalo o njegovem podaljšanju. Kršitev obdolženčeve pravice do izjave v postopku odrejanja pripora je zato postala procesno nepopravljiva (ireverzibilna). Ne glede na to, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor še preden je bil zaslišan, je Vrhovno sodišče zato razveljavilo tudi sklep prvostopenjskega sodišča, ni pa zadeve vrnilo v novo odločanje, ker je to glede na določbo drugega odstavka 205. člena ZKP v tej fazi postopka brezpredmetno.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče utemeljenosti ostalih zatrjevanih procesnih kršitev ni presojalo.

V skladu z navedenimi razlogi je Vrhovno sodišče zahtevama obdolženega B.V. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo.