Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za takšno zadevo, kjer bi pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, saj uporaba Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti in Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti uporabljajo vsi udeleženci v carinskih postopkih in ne predstavlja uporabe tujih pravnih virov. Tudi ne gre za uporabo posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področjih ali tujega jezika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Brežice ustavil postopek obračuna dajatev po carinski deklaraciji, kot je navedeno (točka 1 izreka); ugotovil pravilne podatke v carinski deklaraciji (točka 2 izreka); deklarantu družbi A. d.d. se povrnejo dajatve iz naslova carine, kot so navedene (točka 3 izreka); Stroški so bili priglašeni. Pooblaščencu tožnika odvetniku B.B. se priznajo stroški v znesku 240,34 EUR (točka 4 izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (točka 5 izreka).

2. Tožnik je ob vložitvi pritožbe 2. 6. 2011 priglasil stroške v znesku 442,50 EUR po tarifni številki 2200 OT: nagrada za postopek-pritožba zoper odločbo, vrednost spora 4.343,81 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 OT 20,00 EUR, skupaj 462,00 EUR, kar z upoštevanjem 20 % DDV znaša 555,00 EUR. Tožnik je 28. 11. 2013 znova vložil pritožbo na odločbo in priglasil stroške stroške v skupnem znesku 1.104,10 EUR (442,50 EUR po tarifni številki 2200 OT: nagrada za postopek-pritožba zoper odločbo, vrednost spora 4.343,81 EUR; 442,50 EUR po tarifni številki 2200 OT: nagrada za postopek, ponovna pritožba zoper odločbo, vrednost spora 4.343,81 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 OT 20,00 EUR, skupaj 905,00 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 1.104,10 EUR. Prvostopenjski organ navaja 12. člen in 13. člen Zakona o Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT). Organ prve stopnje je upošteval obseg in težavnost odvetniških storitev in druge okoliščine ter po pravičnem preudarku ugotovil, da gre za relativno enostavno zadevo in upošteval količnik 1 in ne količnik 2,5. Odvetnik tudi ni utemeljil zakaj uveljavlja višino nagrade v zgornjem maksimumu. Tožniku je priznal stroške v skupni višini 240,34 EUR, in sicer: nagrada za posel po tarifni številki 2200 OT v višini 177,00 EUR in pavšalni znesek po tarifni številki 6002 OT v višini 20,00 EUR, skupaj 197,00 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša skupaj 240,34 EUR.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Pritožbo tožnika je po vsebini zavrnil, iz procesnih razlogov pa dodal novo točko, ki jo je organ prve stopnje izpustil in sicer, da se v preostalem delu zahteva za vračilo stroškov postopka zavrne. Zahtevo za vračilo stroškov pritožbenega postopka je pritožbeni organ zavrnil. 4. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev glede stroškov. Navaja razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (točke 1, 2, 3 in 4 prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) ter zaradi kršitve 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP). Navaja razloge zaradi katerih meni, da so kršene ustavnih pravic. Navaja protislovje med izrekom in obrazložitvijo odločbe druge stopnje. Pritožbeni organ ni delno ugodil pritožbi, temveč je odločil v tožnikovo škodo. Organ druge stopnje ni odločil o dodatnih stroških, temveč je še bolj poudaril zavrnitev in da gre za delno ugoditev zgolj iz procesnih razlogov, ker izrek izpodbijane odločbe ni vseboval dela, v katerem bi prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za vračilo stroškov postopka tudi formalno zavrnil. Zato je prišlo do protislovja med izrekom in obrazložitvijo odločbe druge stopnje. Tožnik očita zakonsko neutemeljeno ravnanje organa prve stopnje. Prvostopenjski organ je izdal izpodbijano odločbo šest mesecev po odpravi prve odločbe z dne 13. 5. 2011. Po 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je določen rok najpozneje dveh mesecev. Zato je tožnik 27. 11. 2013 vložil tožbo zaradi molka organa. Prvostopenjskemu organu očita, da ni postopal v skladu s tretjim odstavkom 243. člena ZUP. Pojasni celoten potek postopka. Za pritožbo zoper odločbo z dne 13. 5. 2011 in zaradi pritožbe zaradi molka organa je priglasil stroške. V obeh primerih je zahteval 442,50 EUR za nagrado za postopek po tarifni številki 2200 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in pavšalni znesek po tarifni številki 6002 OT (20,00 EUR), skupaj 905,00 EUR in DDV 22 % 199,10 EUR, kar skupaj znaša 1.104,10 EUR. Prvostopenjski organ je izdal 9. 12. 2013 novo odločbo, s katero je ustavil postopek. Tožniku je upošteval zgolj stroške za pritožbo, kot so navedeni, ne pa tudi stroške za pritožbo zaradi molka organa. Tožnik zahteva vračilo vseh stroškov, kot so navedeni, ki skupaj z DDV znašajo 1.692,75 EUR. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo prve stopnje in da tožniku prizna stroške za pravno zastopanje v skladu s to tožbo ter toženi stranki naloži vračilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka povzema obrazložitev prvostopenjskega organa in obrazložitev tožene stranke in v celoti prereka tožbene navedbe tožnika. Vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V obravnavani zadevi je predmet spora odločitev prvostopenjskega organa o stroških postopka, ki jih je tožnik priglasil s pritožbo 2. 6. 2011 zoper odločbo 4242-244/2010-13 z dne 13. 5. 2011 in o stroških, ki jih je tožnik priglasil v ponovni pritožbi 28. 11.2013. Tožnik je s pritožbo z dne 2. 6. 2011 uspel, odločba z dne 13. 5. 2011 je bila z odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek organu prve stopnje, ki je postopek ustavil in odločil o stroških, ki so predmet tega spora.

9. Po tretjem odstavku 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) gredo stroški davčnega postopka, ki jih zakon našteva primeroma (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje, strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, kot v obravnavanem primeru. Po 27. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku se za pooblaščence, ki so odvetniki stroški odmerijo po Odvetniški tarifi. Organ prve stopnje je priglašene stroške odmeril po tarifi št. 2200 OT, kar ni sporno. Sporno v zadevi pa je ali je uporabil pravilni količnik 1 in zadevo ocenil kot relativno enostavno zadevo in ne s količnikom 2,5, kot je priglasil tožnik. Po 13. členu ZOdvT se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

10. Po presoji sodišča je ocena organa prve stopnje pravilna, kar je tožniku pojasnila tudi toženka, ki je odgovorila na pritožbene navedbe, da je pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, posebna strokovna znanja izven pravnih področij, pravno specialistična znanja, carinske tarife ter direktiv Evropske skupnosti, Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGA št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti in Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti in odsotnost sodne prakse. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da v obravnavani zadevi ne gre za takšno zadevo, kjer bi pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, saj uporaba Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS) in Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: Izvedbene uredbe) uporabljajo vsi udeleženci v carinskih postopkih in ne predstavlja uporabe tujih pravnih virov. Sodišče se strinja tudi s toženko, da ne gre za uporabo posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področjih ali tujega jezika. Iz pritožbe, ki se nahaja tudi v upravnih spisih, izhaja, da se je tožnik skliceval na določbo prvega odstavka 185. člena CZS in 844. člen Izvedbene uredbe ter na določbo prvega odstavka 52. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) v povezavi s členom 146 (1)(a) Direktive o DDV(1), zato po presoji sodišča tudi glede kriterija obsega in težavnosti zadeve ne gre niti za zadevo, ki bi se ovrednotila kot povprečen primer. Zato se sodišče strinja tudi s stališčem toženke, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil prosti preudarek v okviru pooblastila po 13. členu ZOdvT in navedeno zadevo ocenil kot relativno enostavno zadevo, saj tudi po presoji sodišča ne gre za nadpovprečno zadevo.

11. Po presoji sodišča prvostopenjski organ tožniku utemeljeno tudi ni priznal stroškov za „Pritožbo zoper odločbo, št. 4242-244/2010-13 z dne 13. 5. 2011“, ki jo je organ prve stopnje prejel 28. 11. 2013, v kateri je tožnik ponovno priglasil stroške za pritožbo (555,00 EUR z DDV). „Pritožba“, ki se nahaja v upravnih spisih, ima enako vsebino kot pritožba z dne 2. 6. 2011 in le v štirih vrsticah naveden potek zadeve in da je „v 222. členu ZUP določeno, ko se postopek začne po uradni dolžnosti mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih“. Navedena pritožba pa je nepotrebna, saj je bilo o pritožbi že odločeno, kot poudarja tudi toženka, zato iz tega naslova tožnikovemu pooblaščencu ne morejo pripadati stroški za pritožbo. Zato po presoji sodišča predložen stroškovnik nima nobene pravne podlage. V obravnavani zadevi navedena pritožba tudi ne pomeni pritožbo zaradi molka organa, saj je za ta institut po četrtem odstavku 222. člena ZUP potrebno vložiti najprej zahtevo na izdajo odločbe.

12. Tudi nima prav tožnik, ko meni, da je uspel v pritožbenem postopku, saj tako ne izhaja iz obrazložitve pritožbenega organa. Iz obrazložitve je razvidno, da toženka ni spremenila odločbe prve stopnje po vsebini, temveč je le popravila pomanjkljivost v izreku, zato tožniku tudi po presoji sodišča ne gredo stroški tega pritožbenega postopka.

13. Čeprav tožnik predlaga odpravo celotne odločbe, pa je iz vsebine tožbe razvidno da tožnik izpodbija odločbo prve stopnje le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, zato je sodišče odločalo le v tem delu, ki se dejansko izpodbija.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitve, na katere pazi uradoma niti očitanih kršitev URS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L 347, 11. 12. 2006.