Jedro

Po 62. členu ZSZ je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Zato je sklicevanje tožeče stranke na lastninoskopravna razmerja v tem upravnem sporu nepomembno. Relevantno za odločitev pa tudi ni, da je tožeča stranka v lasti države, saj so gospodarski subjekti glede javnih obveznosti v načelu v enakem položaju, ne glede na status njihovih lastnikov. Izjeme lahko določi le zakon, to pa v konkretnem primeru prav tako ni podano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčne Izpostave A, s katero je le-ta tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu B od poslovnih površin v izmeri 251 m2, nepokritih površin v izmeri 1 500 m2 in od nezazidanega stavbnega zemljišča v izmeri 2 500 m2 v skupnem znesku 1 373 506,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da odločba temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju: ZSZ) in na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine A (Uradni list RS, št. 114/2000 - v nadaljevanju: Odlok). Poudarja, da je nadomestilo vrsta obvezne dajatve, ki jo skladno z Ustavo in ZSZ predpisuje lokalna skupnost. Odlok je bil veljavno sprejet in objavljen. Zato je davčni organ vezan na določila veljavnega Odloka, vse dokler veljajo. Nadomestilo je bilo odmerjeno skladno z veljavnim Odlokom, zato ni mogoče ugoditi pritožbenemu ugovoru, da je izdana odločba v nasprotju z ZSZ in Zakonom o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 - v nadaljevanju: ZJC). Prav tako po mnenju tožene stranke ni mogoče ugoditi ugovoru, da tožnik nima položaja uporabnika zemljišča in zato ni zavezan za plačilo nadomestila. Navaja, da plačujejo nadomestilo v skladu z določbo 62. člena ZSZ neposredni uporabniki zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Tožnik, ki je neposredni uporabnik danega stavbnega zemljišča, je zato zavezan plačati nadomestilo. Pri določanju višine nadomestila se uporabljajo merila, določena z Odlokom. Iz določb VI. Poglavja o nadomestilu, ki še veljajo, pa nikjer ne izhaja, da bi se moralo nadomestilo plačevati za uporabo stavbnega zemljišča za objekte in naprave, ki so po samem zakonu določeni kot javna infrastruktura. To pomeni, da se nadomestilo že od uveljavitve ZSZ iz leta 1994 ne plačuje za zemljišča, na katerih so objekti, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb in torej za zemljišča, na katerih je javna infrastruktura. Objekti javne infrastrukture in zemljišča na katerih so zgrajeni, tudi javna cesta, so grajeno javno dobro. Kot sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki so namenjeni vzdrževanju javne ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Od javne infrastrukture se nadomestilo ne odmerja, ker je tem dobrinam priznan poseben pomen in za predpisovanje plačevanja nadomestila od takšnih površin občinski svet nima pooblastila v ZSZ. V konkretnem primeru je tožnik predložil evidenco, iz katere izhaja, da je uporabnik objekta na naslovu B, in sicer pokritih površin, nepokritih površin in nezazidanega stavbnega zemljišča. Gre za objekte in zemljišča, ki so namenjeni opravljanju tožnikove dejavnosti - pobiranju cestnine. In ker je bilo tožniku nadomestilo odmerjeno v skladu z določbami veljavnega Odloka, ki kot poslovne površine opredeljuje nepokrite površine in po katerih se nadomestilo odmerja tudi za zemljišča, ki se uporabljajo za pobiranje cestnine, po presoji tožene stranke tožnikovim pritožbenim ugovorom (kljub vsemu povedanemu) ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve materialnih predpisov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da davčni organ pri odločanju ni upošteval dejstva, da je Vlada z Uredbo ustanovila tožnika kot javno podjetje, ki je v lasti Republike Slovenije. Prav tako je v skladu z 8. členom ZJC vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba. Že zato je neumestno, da bi država sama sebi plačevala davke. Še posebej, ker je v ZJC navedeno v 13. členu, da se za sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor pridobil ali zgradil za vzdrževanje ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti. Prav tako je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba. Uporaba standardne klasifikacije dejavnosti oziroma šifre 45.2 pa je netočna in v nasprotju z dejavnostjo, ki jo opravlja tožnik in je navedena v 8.členu ZJC. Sicer pa klasifikacija nima nobenega vpliva na pobiranje prispevkov. Objekti in naprave, poslovni prostori in nezazidana stavbna zemljišča so del javne ceste, za te pa se prispevkov ne obračuna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Po tretjem odstavku 58. člena ZSZ določi območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, občinska skupščina. Občinski svet Občine A je v Odloku določil, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe in nepokritih površin, pri čemer se za uporabno površino poslovnega prostora šteje tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki tvorijo funkcionalno celoto s poslovnim prostorom (4. člen). Nadomestilo za uporabo nepokritih površin, ki se uporabljajo kot poslovni prostori, se plačuje v višini 60% od vrednosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (10. člen). Obveznost plačila nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča nastopi na območjih, določenih za kompleksno graditev, z dnem pridobitve zemljišča, na ostalih območjih pa z dnem, ko investitor pridobi lokacijsko dovoljenje (3. člen). Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od celotne površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo, oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje.

Iz odločbe prve stopnje sledi, da je bilo tožniku kot zavezancu obračunano nadomestilo za uporabo pokritih in nepokritih površin zazidanega stavbnega zemljišča ter za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča na naslovu B - Cestninska postaja B v izmeri 251 m2, 1500 m2 in 2500 m2, to je po podatkih, ki jih je tožnik sam sporočil občinskim organom. Iz odločbe še izhaja, da je prvostopni organ stavbno zemljišče ovrednotil v skladu z 8. členom Odloka - glede na komunalno opremljenost, kraj in namembnost uporabe ter z dodatnimi točkami za dejavnost pobiranja cestnine. Sicer pa tožnik ne napada izračunane višine nadomestila oziroma pravilnosti odmere, ampak oporeka svojemu položaju zavezanca za nadomestilo in s tem odmeri oziroma naloženi obveznosti kot taki. V tem pogledu pa po presoji sodišča s tožbenimi ugovori ne more uspeti, ravno tako pa po presoji sodišča tudi ne vzdrži razlogovanje tožene stranke, po katerem se za uporabo javne infrastrukture nadomestilo sicer ne plačuje in s katerim le-ta pravzaprav vsebinsko pritrjuje pritožbenim ugovorom tožnika. Iz določb VI. poglavja ZSZ, ki veljajo na podlagi prehodne določbe, namreč ne izhaja, da bi bil režim glede plačevanja nadomestila, ko gre za javno infrastrukturo, drugačen. Po 59. členu ZSZ za javno infrastrukturo oziroma za objekte, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, ni predpisana oprostitev. Iz določb ZJC pa tudi ne izhaja, da se javna cesta in njeni sestavni deli - zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti, v pogledu plačevanja nadomestila obravnavajo drugače. Po 62. členu ZSZ je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, to pa pomeni, da je sklicevanje tožeče stranke na lastninskopravna razmerja v tem upravnem sporu nepomembno. Relevantno za odločitev pa tudi ni, da je tožeča stranka v lasti države, saj so gospodarski subjekti glede javnih obveznosti v načelu v enakem položaju, ne glede na status njihovih lastnikov. Izjeme lahko določi le zakon, to pa v konkretnem primeru prav tako ni podano.

Izpodbijana odločba je torej zakonita, le da iz drugih razlogov. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).