Jedro

Listina, ki jo zapustnik poimenuje oporoka in ki izpolnjuje vse pogoje glede prave volje zapustnika in obličnosti, v njej pa je dan nalog postavljenemu dediču, kaj storiti že za zapustnikovega življenja, je oporoka, čeprav je pri njeni sestavi sodeloval dedič tako, da se je zavezal izpolnjevati naloženi mu nalog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da listina, ki so jo 10.6.1992 podpisali A.A. (v nadaljnjem besedilu: zapustnica) in B.V. ter priči M.L. in N.B., ne predstavlja veljavne oporoke zapustnice. Ugotovilo je namreč, da je ta listina veljaven dokument - oporoka po 64. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in Ur. l. RS, št. 67/01 - ZD), da nagibi oporočnega dediča - tožene stranke niso pomembni ter da v oporoki naložene obveznosti le-tej ne jemljejo veljavnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je bilo v prvostopenjskem postopku zanesljivo ugotovljeno, da je oporočiteljica izjavila voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem, da je hotela narediti prav oporoko in da je izjava njene volje podana v obliki in v okoliščinah, ki jih za veljavnost pismene oporoke pred pričami določa 64. člen ZD. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišče pravilna.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo (ki je bila vrhovnemu sodišču predložena šele 5.6.2003) iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v dopolnitev postopka in novo odločanje. Strinja se s tem, da je obravnavani dokument napravljen v takšni obliki, da izpolnjuje obličnostne pogoje za tujeročno oporoko. Sporno pa je, za kakšen posel pravzaprav gre. Sodišče se ni spuščalo v pravno naravo tistega dela zapisa, ki je v primeru, če zapis obravnavamo kot oporoko, redundaten. Iz vsebine listine sledi, da sta stranki želeli urediti razmerje med živimi, zapisano izjavo volje pa je treba razlagati kot enotno izjavo volje. Oporoka je izjavljena pogojno in strogo je spoštovana odplačnost celotnega posla. Gre za dvostranski posel, ki ne izpolnjuje obličnostnih pogojev. Pri oporoki ni običajno, da dedič sprejme na odplačen način obveznosti do zapustnika, ki jih je dolžan opraviti še za življenja zapustnika. Okoliščina, da je zapis nazvan kot oporoka, ne pomeni prav nič, saj preprosti ljudje često zamenjujejo pojme in z besedo oporoka mislijo na izročilno pogodbo ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je bila izdana sodba na prvi stopnji pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je treba uporabiti določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) tudi v revizijskem postopku (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljene. Revizija formalno opredeljeno, čeprav v uvodu omenja ta revizijski razlog, ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Vsebinsko nakazana kršitev - "sodišče se sploh ni spuščalo v pravno naravo tistega dela zapisa, ki je v primeru, če zapis obravnavamo kot oporoko redundaten" pa tudi ni podana. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, da obravnavana listina ni neveljavna zato, ker je v njej zapisano več, kot sodi v oporoko. Res se je omejilo le na pravni učinek tega dejstva, in se ni spuščalo v pravno naravo dodatnega zapisa. To niti ni bilo potrebno glede na postavljeni ugotovitveni zahtevek, da listina "ne predstavlja veljavne oporoke".

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Spričo revizijskih navedb je sporno v tej zadevi le še, ali je obravnavana listina oporoka ali ne, saj ji tožeča stranka obličnostnih pomanjkljivosti ne oporeka več.

Zakon o dedovanju predvideva možnost, da oporočitelj v oporoki naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine (prvi odstavek 82. člena), ali pa lahko postavi pogoje in roke (drugi odstavek tega člena). V prvem primeru gre za naročilo, nalog (oziroma po naslovu k temu členu: breme), ki zavezuje dediča (ali legatarja) k določenemu ravnanju. V obravnavanem primeru je zapustnica naročila prav to, da je naložila župnijski Karitas tožene stranke določeno ravnanje (celodnevno pomoč in strežbo). Res je bilo slednje storjeno tudi z zapisom o prevzemu obveznosti, vendar ta okoliščina ne jemlje zapisu narave naloga. Običajno sicer res ni, kakor omeni revizija, da je kdo kaj dolžan opraviti že za življenja zapustnika, vendar zakon tega ne prepoveduje oziroma ne določa, da bi bilo mogoče v oporoki nalagati bremena in postavljati pogoje in roke le v času po zapustnikovi smrti. Naša (in poprej tudi jugoslovanska) sodna praksa je upoštevala kot pravno relevantne naloge v oporokah, ki so se nanašali na čas pred zapustnikovo smrtjo. Reviziji potemtakem ne gre pritrditi v stališču, da vsebuje obravnavana listina določila, ki jih ni mogoče šteti kot poslednjevoljne odredbe. Ob že omenjenem prevzemu obveznosti nudenja pomoči in s tem ob sodelovanju neke stranke v oporoki, kot sicer enostranskem pravnem poslu, temu samo zato ni mogoče odreči lastnosti oporoke. Iz njene vsebine sledi, da gre za oporočno razpolaganje s premoženjem ("zapušča po svoji smrti..."). Nižji sodišči sta ugotovili (predvsem na podlagi pričevanj), da je bila volja zapustnice napraviti oporoko. Slednje je pretežno dejansko vprašanje in kolikor gre pri tem za dejansko ugotovitev, je revizijsko sodišče nanjo vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Revizijskemu pravnemu pomisleku v zvezi s tem, da je oporoka izjavljena pogojno, je sicer treba pritrditi, ker se lahko ob določenih okoliščinah šteje dani nalog za razvezni pogoj (vendar ugotavljanje tega ni predmet te pravde). Že povedano pa je bilo, da zakon omogoča oporočiteljem postavljati pogoje.

Če povzamemo, je ob okoliščinah, ko zapustnik sestavi listino, ki jo poimenuje oporoka; ko sodišče ugotovi, da je bila zapustnikova volja napraviti oporoko; ko listina ustreza vsem obličnostnim pogojem za oporoko; ko je v njej dan nalog postavljenemu dediču, kaj storiti že za zapustnikovega življenja - takšna listina oporoka, čeprav je pri njeni sestavi sodeloval dedič tako, da se je zavezal izpolnjevati naloženi mu nalog.

Revizijske trditve o tem, da je drugi sklenitelj naklepno spravil zapustnico v zmoto in nalašč sklenil obličnostno nepopolno pogodbo in podobne so novote, ki jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Zavrnitev ugotovitve, da obravnavana listina ni veljavna oporoka, je torej materialnopravno pravilna.

Po povedanem nista podana uveljavljana revizijska razloga. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).