Jedro

Dejstvo, ali je tožena stranka (tj. C. C. oziroma takratni direktor tožeče stranke) gotovino prejela osebno v roke ali pa jo je prejel kdo drug iz njenega podjetja, je za obravnavani odškodninski zahtevek nepomembno, posledično pa tudi vprašanje, ali je sporne blagajniške prejemke podpisal ravno on. Tožena stranka kot (bivši) poslovodja je bila namreč v vsakem primeru dolžna poskrbeti, da je po Najemni pogodbi dogovorjena varščina tožeči stranki plačana, da se, iz razloga, ker je bila plačana gotovinsko, položi na TRR tožeče stranke oziroma da se uporabi v zvezi s poslovanjem tožeče stranke. Tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Ker tega ni storila, je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 in je zato, ob hkratni izpolnjenosti preostalih predpostavk, odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od) 27. 10. 2020 dalje do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka uvodoma navedene sodbe), da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti: - od zneska 1.800,00 EUR od 21. 12. 2018 do 26. 10. 2020; - od zneska 1.500,00 EUR od 17. 1. 2019 do 26. 10. 2020; - od zneska 2.700,00 EUR od 4. 2. 2019 do 26. 10. 2020; - od zneska 800,00 EUR od 16. 4. 2019 do 26. 10. 2020 (2. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 884,25 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka predhodno citirane sodbe je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podredno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče postopalo nezakonito, ker toženi stranki zaradi zavrnitve predlaganih dokazov (tj. dokaza s postavitvijo izvedenca grafologa, ki bi preveril, ali je podpis na priloženih blagajniških prejemkih od tožene stranke, in dokaza z zaslišanjem tožene stranke) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je odločitev v izpodbijanem delu obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Res je sicer, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je slednje svojo odločitev1 oprlo tudi na blagajniške prejemke z dne 21. 12. 2018 (1.800,00 EUR), 17. 1. 2019 (1.500,00 EUR) in 4. 2. 2019 (2.700,00 EUR), za katere je tožena stranka trdila, da podpisi na njih niso njeni, priča B. B. pa v okviru svojega zaslišanja ni znal povedati, čigav je podpis na navedenih blagajniških prejemkih, saj je na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, ali lahko potrdi, da gre za podpis tožene stranke (tj. C. C.) odgovoril, da ne ve.2 Vendar kljub temu ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo zato potrebno aktivirati izvedenca grafologa, ki bi (nasprotno) trditev tožeče stranke, da je podpis na spornih blagajniških prejemkih od tožene stranke, lahko ovrgel in s tem potrdil navedbe tožene stranke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, predstavlja sam podpis pravno nerelevantno dejstvo, v zvezi s tovrstnimi dejstvi pa sodišče dokazovanja ne izvaja, saj obsega dokazovanje le dejstva, ki so za odločbo pomembna (prvi odstavek 213. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje se je na sporne blagajniške prejemke (A 3) oprlo v zvezi z dejstvom, da je zakoniti zastopnik družbe T., d. o. o., ki je bila najemnik po Najemni pogodbi3, vplačal varščino v gotovini, in sicer v treh zneskih, razvidnih iz blagajniških prejemkov, ne pa v zvezi z dejstvom prejema te varščine s strani tožene stranke osebno, kot to zmotno razume tožena stranka. Ugotovilo je, da omenjeni blagajniški prejemki sicer izkazujejo (tudi) prejem gotovine iz naslova varščine in da sta na njih žig družbe T., d. o. o. in tožeče stranke, kar smiselno pomeni, da jo je prejel nekdo iz tožeče stranke. Ugovor toženca, da na njih ni njegovega podpisa oziroma da gotovine ni prejel osebno v roke, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo kot pravno irelevantno. Takšna presoja je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča pravilna. Dejstvo, ali je tožena stranka (tj. C. C. oziroma takratni direktor tožeče stranke) gotovino prejela osebno v roke ali pa jo je prejel kdo drug iz njenega podjetja, je za obravnavani odškodninski zahtevek nepomembno, posledično pa tudi vprašanje, ali je sporne blagajniške prejemke podpisal ravno on. Tožena stranka kot (bivši) poslovodja je bila namreč v vsakem primeru dolžna poskrbeti, da je po Najemni pogodbi dogovorjena varščina tožeči stranki plačana, da se, iz razloga, ker je bila plačana gotovinsko, položi na TRR tožeče stranke oziroma da se uporabi v zvezi s poslovanjem tožeče stranke. Tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Ker tega ni storila, je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 in je zato, ob hkratni izpolnjenosti preostalih predpostavk, odškodninsko odgovorna.

8. Ker to pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem sklepu (4. točka obrazložitve presojane sodbe) pravilno zavrnilo izvedbo dokazov s postavitvijo izvedenca grafologa in zaslišanjem tožene stranke z obrazložitvijo, da je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov, v 9. točki obrazložitve pa temu izrecno dodalo, da je nepomembno, ali je tožena stranka gotovino prejela osebno v roke ali jo je prejel kdo drug iz njenega podjetja (na spornih treh blagajniških prejemkih se namreč nahaja žig tožeče stranke), očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

9. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja še, da bi tožena stranka v primeru svojega zaslišanja lahko potrdila ali ovrgla le pravno relevantne trditve iz vlog. Ne bi pa mogla (brez ustrezne trditvene podlage) zgolj odgovarjati na obremenjujoče izpovedbe priče B. B., kot to trdi v pritožbi, pri čemer niti ne povzame, v zvezi s katerim dejstvom hoče, da bi bila zaslišana, niti na katere obremenjujoče izpovedbe B. B. ji ni bilo omogočeno odgovoriti.

10. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prejela 6.000,00 EUR od direktorja družbe T., d. o. o. B. B. in da jih ni položila na račun tožeče stranke, katere direktor je bila, temveč jih je zadržala zase. V zvezi s tem trdi, da se je sodišče prve stopnje oprlo na listinske dokaze tj. tri prej omenjene blagajniške prejemke, potrdilo z dne 24. 8. 2020, zapisnik o zaslišanju tožene stranke v stečajnem postopku, pa tudi na izpovedbo priče B. B., navedeni dokazi pa so po stališču pritožbe sami s seboj v nasprotju.

11. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse navedene dokaze sicer res vključilo v dokazni sklep v obrazložitvi presojane sodbe, ni pa res, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je toženec prejel 6.000,00 EUR iz naslova varščine, oprlo na vse izmed teh dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da se je konkretno oprlo na blagajniške prejemke in izpovedbo tožene stranke v stečajnem postopku.

12. Tudi sicer so tovrstni očitki neutemeljeni. Ugotovitev, da je tožena stranka prejela 6.000,00 EUR od direktorja družbe T., d. o. o. B. B., iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja in torej ni res, kar trdi tožena stranka. Če slednja slučajno meri na zapis iz 5. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pa ji pritožbeno sodišče odgovarja, da ta predstavlja zgolj povzemanje trditev tožeče stranke, ne pa na podlagi dokaznega postopka ugotovljenega dejstva. Ta izhajajo šele iz 9. in nadaljnjih točk obrazložitve uvodoma navedene sodbe, kjer pa je pravilno pojasnjeno, i) da je na blagajniških prejemkih, ki izkazujejo, da je zakoniti zastopnik družbe T., d. o. o. vplačal varščino v gotovini, žig tožeče stranke in družbe T., d. o. o., ii) da blagajniški prejemki izkazujejo tudi prejem gotovine iz naslova varščine ter iii) da je iz zapisnika z dne 5. 3. 2020 o zaslišanju tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko sicer razvidno, da je tožena stranka priznala prejem 1.800,00 EUR, in hkrati, da je v konkretnem sporu pravzaprav nepomembno, ali je tožena stranka gotovino prejela osebno v roke ali jo je prejel kdo drug iz njenega podjetja. Če je temu tako, pa očitki iz pritožbe ne morejo biti učinkoviti. Ni namreč važno, kdo je denar prejel (tj. kdo iz tožeče stranke, katere žig je na blagajniških prejemkih, da je bil s strani B. B. denar dan, pa je dokazano), niti ali so dokazi v zvezi s tem, kdo konkretno je denar prejel, med seboj v nasprotju. Trditev tožene stranke, da gre v tem delu za zmotno in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja, se zato izkaže za neutemeljeno pritožbeno grajo.

13. Za obravnavani spor, v nasprotju z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami tožene stranke, prav tako ni pomembno, ali je bil denar, ki ga je zakoniti zastopnik družbe T., d. o. o. vplačal kot varščino v gotovini, iz premoženja te družbe, ali je bil dvignjen iz njenega TRR in ali je plačilo varščine zavedeno v njenih poslovnih knjigah (prim. 271. člen OZ4). Pomembno je, in to je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bil denar dan, da je šlo za plačilo z gotovino, da je šlo za plačilo iz naslova varščine in da tožena stranka kot direktor ni poskrbela, da bi se ta položila na TRR tožeče stranke oziroma da bi se uporabila v zvezi s poslovanjem tožeče stranke. Morebitni dokaz v smeri, da je šlo za premoženje družbe T., d. o. o., zato (tudi) po presoji pritožbenega sodišča ni potreben. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Da je priča B. B. v svoji izpovedbi sicer potrdila, da je denar, ki bi ga naj izročil toženi stranki, bil od njegovega podjetja, pa nenazadnje trdi tožena stranka v pritožbi sama.

14. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka še uveljavlja, da je glede zaslišanja v stečajnem postopku, v katerem je potrdila, da je od B. B. prejela 1.800,00 EUR, iz zapisnika razvidno, da je tožena stranka ta denar prejela osebno in ne kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, da zaradi opustitve zaslišanja tožena stranka v tem postopku ni mogla podrobneje pojasniti svoje izjave v stečajnem postopku in da je posledično v tem delu sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. A ker tožena stranka hkrati ne pojasni, ali (in na katerem mestu v postopku pred sodiščem prve stopnje) je tovrstna pojasnila podala že v svojih vlogah5 niti ne pove, kaj v zvezi s tem je zatrjevala, pritožbeno sodišče na navedeni očitek ni bilo dolžno odgovarjati. V obrazložitvi pritožbe je namreč potrebno argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti. Še najbolj pomembno pri vsem navedenem pa je, da tožena stranka glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča (na podlagi listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka (A 3) in zaslišanja priče B. B.), da gre v primeru vseh treh delnih plačil (med katerimi je tudi plačilo zneska 1.800,00 EUR z dne 21. 12. 2018) _za vplačilo gotovine iz naslova varščine oziroma da vplačilo gotovine iz naslova varščine izkazujejo blagajniški prejemki_, v pritožbi ni pojasnila, ali naj bi znesek 1.800,00 EUR, za katerega sicer trdi, da ga ni prejela kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, predstavljal isti znesek, ki ga izkazuje tudi blagajniški prejemek, in zakaj bi v primeru, če gre za osebno plačilo in ne plačilo iz naslova varščine, tak blagajniški prejemek z žigom tožeče stranke sploh obstajal. Prav tako pa tudi ne pojasni, ali je takšno obrazložitev ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če gre namreč – nasprotno – za plačilo „poleg“ izkazano prejetih 6.000,00 EUR, plačilo 1.800,00 EUR za ta postopek niti ni pravno relevantno.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je v zvezi s Pogodbo o odstopu terjatve, ki jo je tožena stranka kot direktor družbe G. d. o. o. sklenila s podjetjem Podjetniško in poslovno svetovanje D. C. s. p., slednji kdaj prejel denar od B. B. O tem priče B. B. po navedbah iz pritožbe nihče ni nič vprašal, sam ni nič povedal, izjava tožene stranke v stečajnem postopku pa tega tudi ne potrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč svojo presojo o tem, da je tožena stranka glede Pogodbe o odstopu terjatve ravnala protipravno, pravilno gradilo že na samem dejstvu sklenitve omenjene pogodbe, ki ga tožena stranka ne prereka6, sklep, da je nastala škoda v višini 800,00 EUR, pa na ugotovitvi, da je B. B. D. C. plačal dvakrat 400,00 EUR, in sicer na podlagi Zapisnika z dne 5. 3. 2020. Trditev, da se je oprlo na dokaz, ki ga ni videlo in da za izročitev denarja D. C. ne obstaja noben dokaz, ni resnična. Zapisnik se v spisu nahaja pod A 4. Kakšen vpliv ima na odločitev navedba, da je šlo za komentar na vprašanje stečajnega upravitelja, pa pritožbeno ni pojasnjeno in se zato z navedenim očitkom pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

16. V posledici vsega do sedaj obrazloženega so prav tako neutemeljene končne pritožbene trditve tožene stranke, da ni dokazana niti protipravnost njenega ravnanja niti nastanek škode oziroma da niso podani elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti in tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbena graja o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljena. Ker tožeča stranka kot družba, ki je sicer v stečajnem postopku, na podlagi 263. člena ZGD-1 od bivšega poslovodje terja povrnitev škode, pa ni utemeljena niti navedba, da ni podana njena aktivna legitimacija (prim. 7. točko obrazložitve). Kakšno pravico bi potencialno lahko imela družba T., d. o. o., ki je tožeči stranki plačala varščino iz naslova najemne pogodbe, pa za konkretni spor ni pravno pomembno.

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke torej delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako stroške odgovora na pritožbo krije sama tožeča stranka. Ker z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve, odgovora stroškovno ni upravičila (155. člen ZPP).

1 V bistvu gre za ugotovitev iz 9. točke obrazložitve, da je zakoniti zastopnik družbe T. d. o. o., ki je bila najemnik po Najemni pogodbi (tj. po Najemni pogodbi iz leta 2018, ki jo je C. C. kot direktor tožeče stranke sklenil z omenjeno družbo), vplačal varščino v gotovini, in sicer v treh zneskih, razvidnih iz treh blagajniških prejemkov oziroma ugotovitev, da ti blagajniški prejemki izkazujejo prejem gotovine iz naslova plačila varščine. 2 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2021, list. št. 27 v spisu. 3 Najemna pogodba z dodatkom št. 1, oboje sklenjeno v obliki notarskega zapisa (A 6 in A 7). 4 Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost. 5 Sodišče mora namreč predlagan dokaz izvesti zgolj v primeru ustrezne trditvene podlage, ki vsebuje pravno relevantna dejstva. 6 Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani, pri čemer za takšno dejanje (med drugim) velja zlasti preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo (tako tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP)