Jedro

Ekscentrična električna stiskalnica, ki z veliko silo izsekava tesnila, delavec pa z roko vodi trakove pod delovnim trakom, predstavlja nevarno stvar.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu tako spremeni, da se dosojeni znesek odškodnine iz 1. točke izreka zniža na 14.800,00 EUR, v preostalem pa se tožbeni zahtevek zavrne, sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o stroških.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki kot odgovornostni zavarovalnici naložilo plačilo odškodnine v višini 20.500,00 EUR za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 1. 2. 2010 na delu z ekscentrično stiskalnico. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na ekscentrični stiskalnici ter seznanjen s pravili varnega dela, vključno s prepovedjo poseganja v nevarno območje stroja v času njegovega obratovanja. Dokazne listine so potrdile, da je bila stiskalnica varna za delo ter je ustrezala predpisom varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec je delavcem omogočil delo na varnem stroju, poučeni so bili o načinu dela ter vseh prepovedih. V delo so bili ustrezno uvedeni in nadzirani. Zato ni mogoče govoriti o nevarni stvari ter ni mogoče delodajalcu očitati neskrbnosti pri organizaciji dela. Ne drži ugotovitev sodišča, da bi delodajalec moral omogočiti delo na stroju z dvoročnim pogonom ter da poznejši prehod na dvoročni vklop kaže, da bi bilo delo s takšnim vklopom možno. Da so spremembe na stroju v smislu prehoda iz nožnega na dvoročni vklop nastale, tožeča stranka med postopkom ni zatrjevala. Priča D. V. je izpovedal, da delo na dvoročni vklop ne bi bilo mogoče, prav tako priča M. F. ni potrdil, da bi bil tak pogon sprejemljiv oziroma alternativa nožnemu pogonu. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke o zaščiti nožnega pedala, hkrati pa je upoštevalo trditve o dvoročnem vklopu, s čimer je kršilo načelo dispozitivnosti. Tudi zaključek glede nezagotovitve prijemal v primeru dela na nožni pogon ne predpostavlja neskrbnosti delodajalca. Iz izpovedi priče F. izhaja, da posegi s prsti v nevarno območje stroja pri čiščenju odpadkov niso bili potrebni oziroma glede na višino med sekačem in delovno površino niti niso bili možni. Priča je tudi izpovedala, da se v področje dela ni smelo posegati z roko, če stroja nisi izklopil. Do teh izpovedi se sodišče ni opredelilo. Napačen je zaključek, da o soprispevku tožeče stranke ni mogoče govoriti. Sam izvedenec je navedel, da je bil stroj opremljen z opozorilom o prepovedi seganja v nevarno območje stroja. Delavci so dolžni poskrbeti za lastno varnost in delo opravljati skrbno. Če bi se v praksi držali vseh navodil, dodatnih varoval ne bi bilo treba. Škodnemu dogodku je botrovala neprevidnost, nezbranost in neupoštevanje navodil, zato je toženec soodgovoren najmanj v 60 % in je sodišče zmotno uporabilo 153. člen OZ. Sodišče je odločitev o neskrbnosti delodajalca in nevarnosti dela oprlo na dejstvo, da naj bi bilo delo pri delodajalcu normirano in se glede normativa oprlo na izpoved tožnika, ki je priče niso potrdile. Četudi je produktivnost bila pomembna, ni bilo dokazano, da bi morali delavci brez upoštevanja varnostnih pravil slepo zasledovati normo. Dosojena odškodnina ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Previsoko je ocenjena škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba se sklicuje na zadevi II Ips 89/2008 in II Ips 181/2002, kjer je sodišče dosodilo nižjo odškodnino za poškodbe na desni roki, oškodovanca pa sta bila desničarja. Previsoko sta odmerjeni tudi odškodnini iz naslova strahu, saj je do poškodbe prsta prišlo v hipu, in skaženosti.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da se je tožnik poškodoval 1. 2. 2010, ko je opravljal delo izsekavanja tesnil na ekscentrični stiskalnici 30 ton. Do nesreče je prišlo v trenutku, ko je z roko segel v nevarno območje stroja, da bi odstranil izstiskani del, pri tem pa nehote stopil na nožno stopalko za sprožitev stiskalnice. Pred tem je delo na omenjenem stroju opravljal dva dni in bil seznanjen s pravili varnega dela ter ustrezno uveden (15. točka obrazložitve sodbe).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da električna ekscentrična stiskalnica 30 ton, ki deluje z veliko silo in ob kateri delavec po tehnološkem postopku izsekava tesnila, pri čemer gumi trakove z roko vodi pod delovnim trakom, s pomočjo nožnega vklopa in sekača pa izvrši delovni postopek, predstavlja nevarno stvar, delo ob njej pa nevarno dejavnost. Na to kaže že opozorilo, na katerega se sklicuje tudi pritožba: „Ne segaj v nevarno območje stroja“, in dodatno navodilo za varno delo, v katerem je zapisano, da je poseg v stiskalnico dovoljen le, ko stiskalnica miruje in ni možnosti nehotenega vklopa. Gre torej za nevarnost, ki izvira iz stvari same ter je njen imetnik oziroma obratovalec ne more imeti v celoti pod nadzorom niti ob ustreznih varnostnih ukrepih, zato za povzročeno škodo objektivno odgovarja skladno z določilom 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Glede na navedeno niso pravno odločilne pritožbene trditve, da tožena stranka ni bila dolžna urediti dvoročnega vklopa stiskalnice, da ta sploh ne bi bil mogoč ter da trditev o kasnejši spremembi vklopa tožeča stranka ni pravočasno postavila, saj nenameščenost omenjene zaščite, ki bi izboljšala varno delo s strojem, predstavlja zgolj dodatno podlago za krivdno odgovornost tožene stranke, ki pa bi bila relevantna predvsem, če objektivna odgovornost ne bi bila podana. Enako ni odločilno dejstvo, ali je obstajala posebna zaščita na nožnem pedalu, saj tudi, če je slednja bila, nezgode očitno ni preprečila.

8. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče nepravilno uporabilo določilo 153. člena OZ glede oprostitve odgovornosti imetnika nevarne stvari. Pravilni so sicer razlogi sodišča, da ravnanje tožnika s posegom v nevarno območje stroja ni bilo nepredvidljivo, zato situacija iz drugega odstavka 153. člena OZ ni podana. Vendar je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen, da gre za nevaren delovni stroj, ki terja posebej pazljivo rokovanje, kljub temu pa, čeprav predložena navodila terjajo ustrezna prijemala, teh od predpostavljenih ni zahteval in je v nevarni del stroja posegal z roko. Pri delu tudi ni bil posebno pazljiv, saj je sprožil nožni vklop, torej je aktivno ravnal v času, ko je z roko odstranjeval odpadni material. Ker tožnik ni podal trditev (temveč je o tem samo izpovedal), da je moral delati hitro zaradi precej visoke norme, tudi omenjeno ne more v celoti ekskulpirati njegove soodgovornosti za nezgodo. Soprispevek oškodovanca k nastali škodi pritožbeno sodišče ocenjuje na 20 odstotkov.(1)

9. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel raztrganino in stisnjenje levega kazalca, zaradi česar je prestal tri operacijske posege, posledično pa je izgubil večji del prsta in mu je ostal le kratek krn. Tožnik je desničar. Pritožba obrazloženo graja višino dosojene odškodnine po treh postavkah, in sicer iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in pretrpljenega strahu.

10. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvega sodišča iz 31. in 32. točke sodbe, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Slednji je bil še posebej intenziven, saj je po neuspešni reinplantaciji prsta moral še na dva operacijska posega, v katerih so mu vedno bolj krajšali prst, zdravljenje je potekalo počasi in z izrazitimi bolečinami, zato se je bal za njegov končni izid. Dosojena denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih in predstavlja primerno zadoščenje za omenjeno vrsto škode.

11. Glede trajnih posledic je sodišče na podlagi izpovedi tožnika in mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da je izgubil večji del prsta, saj mu je ostal le kratek krn, dolžine 3 cm, ki je na pritisk neboleč, z dobro gibljivostjo v sklepu med dlančnico in osnovnim sklepom. Zaradi manjkajočega prsta ima slab prijem z levico, tako da vsa fizična dela opravlja z večjo težavo in naporom kot pred nesrečo, težavo pa ima tudi pri finih prijemih in ukvarjanju z določenimi športi. Pred nesrečo je tožnik upravljal gradbene stroje, po poškodbi pa težja fizična dela pri urejanju zelenic. Sodišče je iz omenjenega naslova tožniku določilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR, pri čemer pa pritožba utemeljeno opozarja, da dosojeni znesek tudi ob upoštevanju načela individualizacije odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse in je kršeno načelo objektivne pogojenosti odškodnin.(2) Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in kot primerno za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti določilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR.

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožba zavajajoče povzema višino odškodnin za to postavko v zadevah II Ips 181/2002 in II Ips 89/2008, saj ne upošteva vrednosti povprečne plače v času sojenja v omenjenih zadevah. Odškodnina v višini dveh povprečnih plač, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje (2.000,00 EUR), je v skladu z obstoječo sodno prakso in predstavlja primerno zadoščenje za prestano škodo.

13. Po upoštevanem znižanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti skupna odškodnina za tožniku nastalo škodo znaša 18.500,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 20 % soprispevka, k nastali škodi pa 14.800,00 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. V skladu z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP v primeru, kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Ker sodišče z izpodbijano sodbo o stroških postopka še ni odločilo, je pritožbeno sodišče tudi stroške v zvezi s pritožbo pridržalo za odločitev o stroških celotnega postopka, o čemer bo moralo sodišče izdati posebni sklep.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, v katerih je soprispevek oškodovanca ocenjen enako: II Ips 822/2007 (oškodovanec je z roko segel v nevarno območje miznega rezkalnega stroja), II Ips 53/2005 (oškodovanec je z roko posegel v notranjost delujoče kruhoreznice).

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 432/2005, II Ips 313/2005, II Ips 769/2009, II Ips 181/2002 in II Ips 89/2008.