Jedro

Obstoj pravnega interesa za udeležbo v postopku odločanja o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na zemljišču je tožnik izkazal že s tem, ko je zatrjeval, da je zemljišče več let uporabljal za dostop do svojega zemljišča in da je v izdanem gradbenem dovoljenju dostop po navedenem zemljišču s soglasjem toženke predviden tudi za stanovanjsko hišo na sosednjem zemljišču, ki je v njegovi lasti.

Odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra bi morala biti tožniku vročena osebno. Ker ni bila, vročitev odločbe z javnim naznanilom na podlagi 94. člena ZUP zanj nima pravnega učinka. Vročanje na podlagi 94. člena ZUP je namreč predvidno le za primere, ko gre za večje število oseb, ki organu niso znane, ali ki se ne morejo določiti. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja 94. člen ZUP, saj je bilo organu glede na okoliščine zadeve znano oziroma bi mu vsaj moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa grajenega javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma v pravnem interesu.

Izrek

I. Tožbi zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-108/2020-3 z dne 13. 5. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožbi zoper odločbo Občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-105/2020-3 z dne 14. 5. 2020 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom št. 478-108/2020-3 z dne 13. 5. 2020 je Občinska uprava Mestne občine Ptuj (v nadaljevanju: občinska uprava) zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na nepremičnini s parc. št. 352/8, k.o. ... (1. točka izreka). Odločila je, da nosi tožnik svoje stroške postopka in ugotovila, da upravnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa občinska uprava ugotavlja, da je tožnik dne 10. 2. 2020 vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 1., 7. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ker meni, da je bilo z odločbo št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 poseženo v njegov pravni položaj, zaradi česar bi moral biti kot stranski udeleženec pritegnjen v postopek izdaje odločbe. Zemljišče s parc. št. 352/8 namreč predstavlja edino dovozno pot do njegovega zemljišča s parc. št. 352/1, k.o. ..., kar pomeni, da je tožnik z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra izgubil dostop do javne površine. Po zemljišču s parc. št. 352/8 pa poteka tudi javna komunalna in druga infrastruktura.

3. Občinska uprava pojasnjuje, da je bila odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra vročena z javnim naznanilom po 94. členom ZUP. Takšen način vročanja je običajen, saj upravnemu organu ne more biti znano, kdo uporablja javno dobro oziroma kdo bi lahko bil z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra prizadet v svojem pravnem položaju. Zato osebno vročanje v obravnavani zadevi ni bilo potrebno. Javno naznanilo je bilo objavljeno dne 15. 7. 2019 in vročeno konec meseca julija 2019. Rok za oddajo predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP je tako potekel v mesecu avgustu 2019, kar pomeni, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno.

4. Tožnik po mnenju občinske uprave tudi ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v obnovljenem postopku, saj ima dostop do svoje nepremičnine parc. št. 352/1 zagotovljen po drugi poti, to je po javni poti JP 831791, ki deloma poteka po zemljišču s parc. št. 351/2, k.o. ..., ki je v tožnikovi solasti. Zemljišče s parc. št. 352/8 v naravi ne predstavlja dostopne poti do zemljišča tožnika, ampak gre zgolj za 3,5 m široki pas, ki ga za dostop v svojo garažo uporablja lastnik zemljišča s parc. št. 352/6, k.o. ... Javna pot JP 831781, ki jo v predlogu omenja predlagatelj, ni potekala po zemljišču s parc. št. 352/8. Pravnega interesa za obnovo postopka pa tožnik po mnenju občinske uprave ne izkazuje niti s sklicevanjem na obstoj komunalnih vodov, ki naj bi potekali po zemljišču s parc. št. 352/8. 5. Zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je tožnik vložil pritožbo, ki jo je županja Mestne občine Ptuj z odločbo št. 478-603/2020-3 z dne 14. 12. 2020 kot neutemeljeno zavrnila.

6. V obrazložitvi odločbe se županja strinja z razlogi za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi prvostopnega akta in dodaja, da je prepozen tudi predlog za obnovo postopka, vložen iz razlogov po 1. in 7. točki 260. člena ZUP, saj je rok za obnovo tudi iz navedenih razlogov potekel dne 30. 8. 2019. Z zatrjevanjem, da so zemljišče s parc. št. 352/8 v preteklosti uporabljali nekdanji lastniki zemljišča s parc. št. 352/1 ter ostali okoliški prebivalci, tožnik po mnenju županje izkazuje zgolj svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes. Dejstvo, da je neka pot hitrejša in lažja, še ne pomeni, da bi zaradi tega morala biti določena kot javno dobro. Glede gradbenega dovoljenja, na katerega se sklicuje tožnik, pa županja ugotavlja, da nima pravne podlage, saj je bilo izdano dne 17. 3. 2014, v 8. točki izreka pa je določeno, da preneha veljati, če investitor ne prične z gradnjo v dveh letih od izdaje gradbenega dovoljenja. Ker tožniku z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra ni bila onemogočena uporaba njegove nepremičnine, ni bila kršena njegova pravica do zasebne lastnine.

7. Z odločbo št. 478-105/2020-3 z dne 14. 5. 2020 je občinska uprava zavrnila predlog tožnika, da se odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 izreče za nično (1. točka izreka). Odločila je, da tožnik nosi svoje stroške postopka in ugotovila, da upravnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

8. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik dne 10. 2. 2020 vložil tudi predlog za izrek ničnosti odločbe o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra, in sicer iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

9. Kot navaja, je ničnostni razlog po tej določbi podan, če je bilo nedovoljeno dejanje usmerjeno na organ, ki je odločbo izdal, izkazana pa je tudi vzročna zveza med nedovoljenim dejanjem in izdajo odločbe. Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno dejanje mora biti naperjeno zoper uradno osebo tako, da vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska, izsiljevanja ali drugega dejanja ne bi bilo. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk ter na koga. Prav tako mora biti dokazana vzročna zveza, in sicer z dokazi, na podlagi katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal upravni akt, ki ga sicer s takšno vsebino ne bi bilo. Kot ugotavlja občinska uprava, pa takšnega dejanskega stanja tožnik v konkretnem primeru ne zatrjuje, niti ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Potek postopka je občinska uprava preverila tudi sama po uradni dolžnosti in nepravilnosti ni ugotovila.

10. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil pritožbo, ki jo je županja z odločbo št. 478-604/2020-3 z dne 14. 12. 2020 kot neutemeljeno zavrnila.

11. Kot ugotavlja v obrazložitvi, tožnik v pritožbi podrobno kronološko navaja dogajanje v zvezi z nepremičnino s parc. št. 352/8 ter pavšalno navaja, da je A. A. prodajo navedene nepremičnine dosegel z večletnim izsiljevanjem in pritiski, česar pa tožnik v pritožbi ni uspel izkazati. V pritožbi namreč ni izkazal kako in s katerimi dejanji naj bi A. A. nad uradniki izvajal pritisk, temveč je zgolj opisal sosledje običajnih postopkov, po katerih Mestna občina Ptuj postopa, kadar prodaja nepremičnine v skladu z 52. členom Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1). Postopek prodaje nepremičnine je bil izpeljan v skladu z zakonom, tožnik pa tudi ni izkazal, da je bila odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra izdana zaradi pritiska, izsiljevanja ali drugega prepovedanega dejanja.

12. Zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da mu v postopku odločanja o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na zemljišču s parc. št. 352/8 neupravičeno ni bila dana možnost udeležbe. Kot pojasnjuje, je lastnik nepremičnine s parc. št. 352/1, ki meji na zemljišče s parc. št. 352/8. To zemljišče predstavlja edino dovozno pot od parcele št. 352/1 do javne poti JP 831781. Povezava zemljišča s parc. št. 352/1 z javno potjo JP 831781 preko zemljišča s parc. št. 352/8 je po mnenju tožnika potrebna, saj Mestna občina Ptuj ni vzpostavila nobene nove javne poti, ki bi omogočala dostop do zemljišča s parc. št. 352/1. Glede trditve toženke, da ima dostop iz zemljišča s parc. št. 352/1 do kategorizirane javne ceste JP 831791 zagotovljen preko zemljišča s parc. št. 351/2, pa tožnik navaja, da zemljišče s parc. št. 351/2 ni v njegovi izključni lasti in da to zemljišče v naravi predstavlja jarek, po katerem teče voda, kar onemogoča neposreden dostop do kategorizirane ceste JP 831791. Kot pojasnjuje, pot po zemljišču s parc. št. 352/8 obstaja že več kot 100 let, uporablja se kot pešpot, služi pa tudi za obračanje dostavnih vozil in vozil za odvoz komunalnih odpadkov, po njej pa poteka tudi javna infrastruktura. Ukinitev statusa grajenega javnega dobra na zemljišču je zato v nasprotju tudi z javnim interesom. Poleg tožnika ter drugih okoliških prebivalcev zemljišče s parc. št. 352/8 uporablja tudi A. A., ki je imel kot lastnik sosednjega zemljišča s parc. št. 352/6 interes lastništvo pridobiti tudi na zemljišču s parc. št. 352/8. Z namenom prodaje zemljišča s parc. št. 352/8 A. A. je toženka že v letu 2013 začela postopek ukinitve statusa grajenega javnega dobra. Zoper sklep Mestnega sveta Mestne občine Ptuj o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra je tožnik vložil pritožbo, občinska uprava Mestne občine Ptuj pa je nato dne 20. 9. 2013 izdala odločbo št. 478-123/2011-19, s katero je bilo ugotovljeno, da ima nepremičnina s parc. št. 352/8, po kateri poteka občinska cesta JP 831781, status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Omenjena odločba je bila tožniku vročena osebno. Pravni interes za udeležbo v postopku ukinitve statusa grajenega javnega dobra pa tožnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki mu je bilo izdano za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 352/1. V postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja mu je namreč toženka dala soglasje za dostop do nameravanega objekta po javni pot JP 831781, ki poteka po parc. št. 352/8. 13. Ker je bilo toženki glede na opisano znano, da zemljišče s parc. št. 352/8 za dostop do svoje nepremičnine uporablja tudi tožnik, ki ima interes sodelovati v postopku, bi morala biti tožniku odločba št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 vročena osebno po 87. členu ZUP. Da zemljišče s parc. št. 352/8 nima več statusa grajenega javnega dobra in da je lastnik tega zemljišča na podlagi sklenjene prodajne pogodbe s toženko postal A. A., je tožnik izvedel šele dne 10. 1. 2020, ko je vpogledal v zemljiško knjigo. Takrat je po njegovem mnenju tudi začel teči rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, kar pomeni, da je predlog vložen pravočasno, vložila pa ga je tudi upravičena oseba.

14. Tožnik je tožbo v upravnem sporu vložil tudi zoper odločbo o zavrnitvi njegovega predloga za izrek ničnosti odločbe št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019. Omenjena odločba je po njegovem mnenju nična, ker je bila izdana zaradi večletnega izsiljevanja in pritiska A. A. na zaposlene na Mestni občini Ptuj, to je na B. B., predvsem pa na strokovno delavko C. C., ki je pri vodenju postopkov v zvezi z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra ter prodaje zemljišča s parc. št. 352/8 namesto javnega interesa zasledovala izključno zasebni interes A. A. Ta je bil o teku postopkov osebno seznanjen in v zvezi z nakupom zemljišča tudi vabljen na pogovor z županjo, kot izhaja to iz zapisnika Komisije za ravnanje s stvarnim premoženjem Mestne občine Ptuj z dne 2. 4. 2019. Tožnik o teku postopkov v zvezi z zemljiščem parc. št. 352/8 ni bil obveščen, čeprav je bilo toženki znano, da je lastnik sosednje nepremičnine in da zemljišče s parc. št. 352/8 uporablja za dostop do svoje nepremičnine. Navedeno po mnenju tožnika kaže na to, da je imela toženka namen zemljišče na podlagi vnaprejšnjega dogovora prodati izključno le A. A., ki je prodajo svojega solastniškega deleža toženki na zemljišču s parc. št. 360/8, k.o. ... (za nakup katerega je bila toženka zainteresirava, ker je na njem kategorizirana javna pot JP 831781), pogojeval z nakupom zemljišča s parc. št. 352/8. Da to drži, dokazuje tudi sklenitev pogodb za nakup in prodajo obeh zemljišč, ki sta bili sklenjeni na isti dan, to je dne 28. 8. 2019. 15. C. C. je odločbo o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra z dne 5. 7. 2019 v formalni podpis predložila B. B., višji svetovalki za pomoč pri vodenju oddelka za gospodarske dejavnosti pri toženki, čeprav je bil tega dne v službi D. D., vodja oddelka za gospodarske dejavnosti pri toženki, ki pa (kot je sam povedal tožniku) odločbe ni podpisal, čeprav je v njej naveden kot njen podpisnik. Iz načina in vsebine predstavitve zadeve v zvezi s prodajo zemljišča s parc. št. 352/8 C. C. Komisiji za ravnanje s stvarnim premoženjem Mestne občine Ptuj dne 2. 4. 2019 izhaja, da so bili postopki vodeni izključno v interesu A. A. Njegove pritiske in izsiljevanje dokazuje v postopku predložena listinska dokumentacija in tudi način vodenja celotnega postopka v zvezi z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra ter prodajo zemljišča, zlasti pa dejstvo, da je občinska uprava odločbo z dne 5. 7. 2019 izdala kljub temu, da je ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadeve dne 20. 9. 2013 izdala odločbo št. 478-123/2011-19, s katero je zemljišče s parc. št. 352/8 pridobilo status grajenega javnega dobra, ker je bilo ugotovljeno, da je prodaja zemljišča neutemeljena in negospodarna, ker na tej parceli že več kot 100 let poteka dovozna pot v javnem interesu oziroma v interesu več uporabnikov, na zemljišču pa se nahaja tudi javna infrastruktura, ki jo je treba obnoviti in nadgraditi. Zaradi pritiskov in izsiljevanja A. A. Mestni svet Mestne občine Ptuj ni ponovno obravnaval predloga za ukinitev statusa grajenega javnega dobra na zemljišču s parc. št. 352/8, kar bi bilo po mnenju tožnika potrebno glede na to, da je bil sklep Mestnega sveta Mestne občine Ptuj, na katerega se v odločbi z dne 5. 7. 2019 sklicuje Občinska uprava Mestne občine Ptuj, izdan dne 15. 7. 2013. Ob prodaji zemljišča si toženka tudi ni zagotovila služnosti za vso komunalno infrastrukturo, ki se nahaja na zemljišču 352/8. 16. Izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe, je po mnenju tožnika neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Upravna organa namreč v obrazložitvi svojih odločb zgolj pavšalno navajata, da ničnostni razlog ni podan, ker tožnik ni zatrjeval in tudi ni izkazal očitkov o pritiskih oziroma izsiljevanju. Takšna ugotovitev je v nasprotju z dokazi in podatki v spisu. Upravna organa se tudi nista opredelila do opisane kronologije celotnega dogajanja v zvezi s prodajo zemljišča, ki po mnenju tožnika dokazuje obstoj ničnostnega razloga.

17. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi po opravljeni glavni obravnavi ugodi in sklep občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-108/2020-3 z dne 13. 5. 2020 in odločbo županje Mestne občine Ptuj št. 478-603/2020-3 z dne 14. 12. 2020 odpravi ter ugodi predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019, v katerem se naj tožniku prizna status stranskega udeleženca, v obnovljenem postopku pa naj odločbo št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 odpravi. Sodišče naj odpravi tudi odločbo občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-105/2020-3 z dne 13. 5. 2020 in odločbo županje Mestne občine Ptuj št. 478-604/2020-3 z dne 14. 12. 2020 ter odločbo št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 izreče za nično. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, naj po odpravi navedenih upravnih aktov vrne zadevi toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri stališču, da je bil način vročanja odločbe, s katero se je na zemljišču s parc. št. 352/8 ukinil status grajenega javnega dobra, pravilen in skladen z zakonom. Meni tudi, da tožnik pravnega interesa za sodelovanje v postopku ukinitve statusa grajenega javnega dobra ne izkazuje, saj ima dostop do svoje nepremičnine s parc. št. 352/1 zagotovljen po obstoječi javni poti JP 831791, ki deloma poteka tudi po zemljišču s parc. št. 351/2, ki je v njegovi solasti. Z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra se torej pravni položaj tožnika ni v ničemer spremenil. Tožnik po mnenju toženke tudi ni izkazal obstoja ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Njegove navedbe so zgolj pavšalne, predloženi dokazi pa ne izkazujejo, da je bila odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra z dne 5. 7. 2019 izdana zaradi pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega dejanja, tega pa tudi ne izkazuje dejstvo, da je bila nepremičnina prodana A. A. Toženka glede na obrazloženo sodišču predlaga, da tožbo po izvedenih dokazih, ki jih predlaga, kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri svojih navedbah v tožbi in poudarja, da se njegov pravni položaj glede na okoliščine konkretne zadeve razlikuje od položaja drugih uporabnikov javne poti, ki poteka na zemljišču s parc. št. 352/8. 20. V pripravljalni vlogi toženka vztraja, da pot po zemljišču s parc. št. 352/8 ne predstavlja edine dostopne in dovozne povezave tožnikove nepremičnine z javno cesto, zaradi česar se položaj tožnika po njenem mnenju v ničemer ne razlikuje od položaja drugih potencialnih uporabnikov nepremičnine. Toženka tudi zanika očitek tožnika, da je A. A. osebno in neposredno sodeloval v postopku ukinitve statusa grajenega javnega dobra zemljišča in da je vršil nedovoljen pritisk na C. C. Zatrjuje, da je bil A. A. obveščen o postopku tako, kot so bile obveščene tudi vse druge zainteresirane osebe, da ni bil vnaprej določen za kupca in da je bilo vsem - tudi tožniku - sodelovanje v postopku omogočeno pod enakimi pogoji. Kot navaja, sicer ni sporno, da se je A. A. sestal z županjo Mestne občine Ptuj, kar je po njenem mnenju povsem življenjsko, saj se lahko z županjo sestanejo vsi, ki izkažejo interes. Smiselno je namreč, da se zadeve rešujejo na vodstveni ravni. Sestanek z županjo pa ni v vplival na zakonitost postopka ukinitve statusa grajenega javnega dobra in na prodajo zemljišča. K točki I izreka:

21. Tožba je utemeljena.

22. Za odločitev o tožbi zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-108/2020-3 z dne 13. 5. 2020 je ključno vprašanje dopustnosti predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik vložil iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po navedeni določbi se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V primeru, ko upravni organ v upravni postopek ni pritegnil vse osebe, ki bi lahko bile z njegovo odločitvijo prizadete v svojih pravicah oziroma pravnih koristih, ima oseba, ki izkazuje pravni interes, zoper odločitev možnost vložiti pritožbo (prvi in drugi odstavek 229. člena ZUP), po poteku pritožbenega roka oziroma po dokončnosti odločbe pa sme svojo udeležbo v postopku zahtevati z vložitvijo predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Namen dovoljene obnove upravnega postopka iz navedenega razloga je v tem, da se stranki oziroma stranskemu udeležencu, ki neupravičeno ni bil pritegnjen v upravni postopek, omogoči, da se v obnovljenem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Na ta način se udejanji načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki organu nalaga, da mora, preden izda odločbo, dati osebam, ki bi lahko bile prizadete z odločitvijo, možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.1

23. Med strankama je sporno, ali je tožnik upravičen predlagati obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP oziroma ali bi tožnik moral biti pritegnjen kot stranski udeleženec v postopek izdaje odločbe št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019, s katero je bil ukinjen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena na zemljišču s parc. št. 352/8. Prav tako je sporno, ali je tožnik predlog za obnovo postopka iz navedenega razloga vložil pravočasno.

24. Po 265. členu ZUP mora upravičeni predlagatelj obnove postopka v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonsko določenem roku. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko predlagatelj zatrjuje, da predlaga obnovo, ker bi moral biti v prejšnjem postopku udeležen kot stranski udeleženec, mora predlagatelj navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi zatrjuje in dokazuje obstoj svojega pravnega interesa, ki je moral obstajati že v času vodenja prejšnjega postopka, in zaradi katerega bi v njem moral biti udeležen kot stranski udeleženec. Iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP je mogoče obnovo postopka predlagati samo v subjektivnem roku enega meseca, šteto od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova postopka ni mogoča (četrti odstavek 263. člena ZUP). Pravočasnost predloga mora predlagatelj izkazati na stopnji verjetnosti.2 Iz upravno sodne prakse izhaja, da mora predlagatelj obnove, ki v postopek ni bil vključen, v predlogu navesti, kdaj in v kakšnih okoliščinah je za odločbo izvedel, upravni organ pa lahko dokazuje, da je za odločbo izvedel že prej. Dokaze o tem, da je predlagatelj obnove po deveti točki 260. člena ZUP za izdajo odločbe izvedel prej, kot zatrjuje, mora torej predložiti tisti, ki zamudo roka zatrjuje.3

25. V obravnavani zadevi med strankama ni spora o tem, da je tožnik lastnik zemljišča s parc. št. 352/1 in da to zemljišče meji na zemljišče s parc. št. 352/8, ki mu je bil z odločbo ukinjen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Prav tako ni sporno, da je zemljišče s parc. št. 352/8 tožnik uporabljal za dostop do svojega zemljišča in da je bilo tožniku za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 352/1 leta 2014 izdano gradbeno dovoljenje, dostop in dovoz do objekta na tem zemljišču pa je bil s soglasjem toženke predviden preko zemljišča s parc. št. 352/8, po katerem je potekala javna pot JP 831781. 26. Obstoj pravnega interesa za udeležbo v postopku odločanja o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na zemljišču s parc. št. 352/8 je tožnik po presoji sodišča izkazal že s tem, ko je zatrjeval, da je zemljišče s parc. št. 352/8 več let uporabljal za dostop do svojega zemljišča in da je v izdanem gradbenem dovoljenju dostop po navedenem zemljišču s soglasjem toženke predviden tudi za stanovanjsko hišo na zemljišču s parc. št. 352/1. Z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra in s prodajo zemljišča, ki je sledila ukinitvi tega statusa, je bil namreč tožniku onemogočen dostop do njegovega zemljišča po javni poti JP 831781. 27. Pravni postopki, v katerih se odloča o pridobitvi in ukinitvi statusa grajenega javnega dobra, so sicer v prvi vrsti namenjeni varstvu javnega interesa. Grajeno javno dobro namreč predstavljajo zemljišča, objekti in deli objektov, ki so namenjeni splošni rabi (splošna raba javnih površin pa je med drugim tudi raba, ki je namenjena prostemu gibanju oseb, predvsem za prehod in dostop do drugih javnih površin itd.). Javno dobro lahko uporabljajo neomejeno vsi pod enakimi pogoji, kar pomeni, da je raba zemljišč in objektov v splošni rabi v javnem interesu.4 Navedeno pa ne pomeni, da v teh postopkih kot stranski udeleženci ne morejo sodelovati osebe, ki izkažejo, da v teh postopkih varujejo svoj pravni interes oziroma osebe, ki zatrjujejo, da odločba, izdana v teh postopki, posega v njihove pravice ali pravne koristi.5 Določene pravne norme lahko namreč sočasno varujejo več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov.6 Ena takšnih norm je bila tudi določba 247. člena ZUreP-2, ki je v času izdaje odločbe št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 določala postopek in razloge za odvzem statusa grajenega javnega dobra. Oseba, ki (tako kot tožnik v obravnavani zadevi) izkaže pravni interes za udeležbo v postopku prenehanja statusa javnega dobra, lahko v (obnovljenem) postopku zatrjuje in dokazuje, da je občina neutemeljeno oziroma v nasprotju z zakonom na določenem zemljišču ali objektu ukinila status grajenega javnega dobra. Razlogi, ki utemeljujejo ukinitev tega statusa, so namreč v zakonu taksativno našteti, kar pomeni, da občina tega statusa ne more ukiniti brez utemeljenega razloga, brez upoštevanja tako javnega interesa kot tudi zasebnega interesa oseb, ki so z ukinitvijo statusa prizadeti. Po zakonu status grajanega javnega dobra preneha, če je zemljišče, objekt ali njegov del v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba,7 status pa lahko preneha tudi z odvzemom, če se uredi zemljišče ali zgradi drug objekt z enakim namenom splošne rabe.8

28. Glede navedbe toženke, da tožnik pravnega interesa za udeležbo v postopku prenehanja statusa grajenega javnega dobra na zemljišču s parc. št. 352/8 ne izkazuje, ker ima dostop do svojega zemljišča zagotovljen po drugi javni poti preko zemljišča s parc. št. 351/2, pa sodišče pojasnjuje, da vprašanje tožnikovega dostopa po drugi javni poti do zemljišča s parc. št. 352/1 oziroma vprašanje primernosti te poti v fazi, ko se odloča o dopustitvi predlagane obnove, ni bistveno za presojo pravnega interesa za dopustitev predlagane obnove postopka. Vprašanje, ali je tožniku za dostop do njegovega zemljišča na voljo druga primerna alternativna pot, se namreč nanaša na vprašanje zakonitosti ukinitve statusa grajenega javnega dobra, kar bo predmet presoje v obnovljenem postopku. Kot je bilo že obrazloženo, je tožnik pravni interes za predlagano obnovo postopka izkazal že z zatrjevanjem (ki mu toženka ni oporekala), da mu je zemljišče s parc. št. 352/8 služilo za dostop do njegovega zemljišča in da je z ukinitvijo statusa javnega dobra ter posledično prodajo zemljišča drugemu kupcu ta dostop izgubil. 29. Občinska uprava bi glede na okoliščine konkretne zadeve morala tožnika skladno z določbo prvega odstavka 143. člena ZUP povabiti k udeležbi že v postopku na prvi stopnji, ko se je odločalo o nameravani ukinitvi statusa grajenega javnega dobra. Po navedeni določbi je dolžan upravni organ pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Toženki je bilo namreč znano, da tožnik za dostop do svojega zemljišča uporablja zemljišče s parc. št. 352/8 (saj mu je za namen izdaje gradbenega dovoljenja podelila soglasje za dostop do njegove nepremičnine po zemljišču s parc. št. 352/8), seznanjena pa je tudi bila, da tožnik ukinitvi statusa grajenega javnega dobra nasprotuje, saj je že leta 2013 zoper nameravano ukinitev statusa grajenega javnega dobra na zemljišču s parc. št. 352/8 vložil pritožbo. Dne 20. 9. 2013 je bila nato izdana odločba občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-123/2011-19, s katero je bilo ugotovljeno, da ima nepremičnina s parc. št. 352/8, po kateri poteka občinska cesta JP 831781, status grajenega javnega dobra lokalnega pomena.

30. Odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra bi zato morala biti tožniku vročena osebno. Vročitev odločbe z javnim naznanilom na podlagi 94. člena ZUP zato zanj nima pravnega učinka. Vročanje na podlagi 94. člena ZUP je namreč predvidno le za primere, ko gre za večje število oseb, ki organu niso znane, ali ki se ne morejo določiti. Le v takšnem primeru se dokument lahko vroči z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava, vročitev pa velja za opravljeno s potekom 15 dni od dneva, ko je bilo naznanilo objavljeno na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava, če organ, ki je dokument izdal, ne določi daljšega roka. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja 94. člen ZUP, saj je bilo organu glede na okoliščine zadeve znano oziroma bi mu vsaj moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa grajenega javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma v pravnem interesu. Pravni položaj tožnika se zato razlikuje od pravnega položaja morebitnih drugih uporabnikov zemljišča s parc. št. 352/8 (npr. občasnih ali naključnih uporabnikov poti), ki organu dejansko niso znani in jih tudi ni mogel vnaprej določiti.

31. Ker odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra tožniku ni bila vročena osebno, kar med strankama ni sporno, je treba šteti (kolikor toženka ne razpolaga z nasprotnim dokazom), da je enomesečni subjektivni rok po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP začel teči z dnem, ko je tožnik izvedel za njeno izdajo, to pa je bilo, kot navaja, dne 10. 1. 2020, ko se je z vpogledom v zemljiško knjigo seznanil z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra in s prodajo zemljišča A. A.9

32. Ker so bila pri izdaji izpodbijanega sklepa pravila upravnega postopka uporabljena nepravilno, je sodišče tožbi zoper sklep občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-108/2020-3 z dne 13. 5. 2020 ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter vrnilo zadevo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v ponovni postopek, v katerem je upravni organ na prvi stopnji vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

33. Glede predlagane obnove postopka iz razlogov po 1. in 7. točki 260. člena ZUP pa sodišče še pripominja, da lahko oseba, ki zatrjuje, da ji neupravičeno ni bila dana možnost udeležbe v postopku, obnovo predlaga le iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec.10 V delu, v katerem je tožnik obnovo postopka predlagal iz razlogov po 1. in 7. točki 260. člena ZUP, je zato predlog nedopusten.

34. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj so bila dejstva, relevantna za odločitev, med strankama nesporna. Sporno je bilo predvsem pravno vprašanje, ali je bila odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra tožniku (pravilno) vročena ter vprašanje, ali tožnik glede na zatrjevane okoliščine zadeve, ki med strankama niso sporne, izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku ukinitve statusa grajenega javnega dobra.

K točki II izreka:

35. Tožba je utemeljena.

36. Med strankama v postopku je sporno tudi vprašanje ničnosti odločbe št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019, in sicer iz razloga po določbi 5. alineje prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreke odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. V zakonu so primeri nedovoljenih dejanj navedeni zgolj primeroma, po sodni praksi pa velja, da mora biti nedovoljeno dejanje, ki ima za posledico ničnost odločbe, uperjeno zoper organ oziroma uradno osebo organa, ki je vodila postopek oziroma odločila v zadevi, in ki je prav zaradi nedovoljenega dejanja izdala odločbo z določeno vsebino (vprašanje vzročne zveze). Predlagatelj mora v postopku zatrjevati in dokazati tako obstoj nedovoljenega dejanja kot tudi vzročno zvezo med tem dejanjem ter ravnanjem določene uradne osebe, ki je vodila postopek oziroma odločila v zadevi.11

37. V obravnavani zadevi je tožnik v predlogu za izrek ničnosti odločbe in v njegovi kasnejši dopolnitvi, kot tudi v tožbi, ki jo je vložil v upravnem sporu, podrobneje opisal ravnanja toženke oziroma njenih organov ter poimensko določenih uradnih oseb, ki naj bi bila posledica nedovoljenih dejanj (pritiskov in izsiljevanja) A. A., zaradi katerih naj bi bila po zatrjevanju tožnika na škodo javnega in tudi tožnikovega zasebnega interesa izdana odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra. Kot navaja tožnik, naj bi bili nezakonita sprememba statusa zemljišča s parc. št. 352/8 ter njegova prodaja posledici pritiskov in izsiljevanja A. A. ter interesa toženke, ki je pritiskom podlegla, da od A. A. odkupi solastniški delež drugega zemljišča (s parc. št. 360/8), za nakup katerega je bila toženka zainteresirana, ker poteka po navedenem zemljišču kategorizirana javna pot JP 831781. Prodajo svojega solastniškega deleža na tem zemljišču naj bi A. A. pogojeval z zahtevo, naj mu občina omogoči nakup zemljišča s parc. št. 352/8, ki je bilo pred izdajo odločbe št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 namenjeno splošni rabi in je tožniku služilo za dostop do njegovega zemljišča. Tožnik je v ta namen že v upravnem postopku, to je pred izdajo izpodbijane odločbe, predlagal dokaze (zapisnik Komisije za ravnanje s stvarnim premoženjem Mestne občine Ptuj z dne 2. 4. 2019 in druge dokaze), ki naj bi potrdili nedovoljene pritiske in izsiljevanje A. A. (med drugim tudi s pogojevanjem prodaje solastniškega deleža zemljišča z nakupom zemljišča s parc. št. 352/8), vendar se občinska uprava niti županja, ki je odločala o tožnikovi pritožbi, v upravnem postopku do teh očitkov in predlaganih dokazov tožnika z ničemer nista opredelili po vsebini. Tako je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ali je A. A. v želji po nakupu zemljišča s parc. št. 352/8 res izvajal pritisk na uradne osebe pri toženki oziroma, ali je prodajo svojega solastniškega deleža na zemljišču s parc. št. 360/8 res pogojeval s tem, naj zaposleni (četudi mimo določb ZUP ter takrat veljavnega ZUreP-2) temu zemljišču ukinejo status grajenega javnega dobra ter mu s tem omogočijo nakup zemljišča, kot to zatrjuje tožnik. Odgovorjeno tudi ni bilo na očitek tožnika, da odločbe št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 zaradi pritiskov A. A. ni podpisal D. D., ki je v odločbi naveden kot njen podpisnik, pač pa druga oseba, to je B. B., zaposlena pri toženki. Upravni organ bi moral na konkretne očitke tožnika odgovoriti po vsebini in izvesti predlagane dokaze, prav tako pa bi organ lahko izvedel tudi vse druge dokaze (glede podpisa bi lahko npr. zaslišal D. D. in ostale zaposlene), za katere bi menil, da so potrebni, da se skladno z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) ugotovi resnično stanje zadeve in da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

38. Občinska uprava pred izdajo izpodbijane odločbe ni izvedla ugotovitvenega postopka, kar bi morala storiti, da bi se ugotovilo pravilno dejansko stanje zadeve in da bi se lahko po vsebini odgovorilo na tožnikove očitke glede zatrjevanih pritiskov na delo uradnih oseb. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedla razlogov za svojo odločitev in je zgolj zaključila, da tožnik svojih očitkov ni z ničemer izkazal in da tudi ni zatrjeval okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev ničnosti odločbe. Razlogov za takšen zaključek občinska uprava ni obrazložila. Pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji ni odpravila niti županja, ki je odločala o tožnikovi pritožbi. Tudi ta je, podobno kot organ na prvi stopnji, brez da bi se opredelila do tožnikovih obširnih očitkov, zaključila le, da je bil postopek ukinitve statusa grajenega javnega dobra in prodaje zemljišča voden v skladu z zakonom in da ni bilo ugotovljeno, da bi bile v postopku zagrešene kakršnekoli nepravilnosti. Takšna obrazložitev sodišču ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločitve in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

39. Zaradi opisane kršitve pravil upravnega postopka (to je neizvedbe ugotovitvenega postopka ter neustrezne obrazložitve izpodbijane odločbe) je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo Občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-105/2020-3 z dne 14. 5. 2020 na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter vrnilo zadevo občinski upravi v ponovni postopek, v katerem se bo morala občinska uprava po vsebini opredeliti do konkretnih navedb tožnika o pritiskih in izsiljevanju A. A., ki naj bi vplivali na vodenje postopka in izdajo odločbe o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra, izvesti pa bo morala tudi dokaze, ki so potrebni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pri odločanju v ponovnem postopku je občinska uprava vezana na pravno stališče sodišča, ki se tiče postopka (peti odstavek 64. člen ZUS-1).

40. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe ter izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki III izreka:

41. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijana upravna akta, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožniku ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahteval, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek stroškov, povečan za 22 % DDV, v skupni višini 347,70 EUR je sodišče prisodilo tožniku, kot izhaja to iz točke III izreka.

42. Obresti od zneska sodnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

K točki IV izreka:

43. Toženka po 25. členu ZUS-1 (ne glede na uspeh) ni upravičena do povračila stroškov postopka. Zato je stroške, ki so ji nastali v upravnem sporu, dolžna nositi sama.

1 Tako VSRS sklep X Ips 150/2011 z dne 26. 9. 2012. 2 Tako sklep VSRS X Ips 212/2013 z dne 6. 2. 2014. 3 Tako sodba UPRS I U 1623/2016 z dne 11. 4. 2017. 4 Glej prvi odstavek 244. člena v povezavi s 7. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju; ZUreP-2), ki je veljal v času izdaje odločbe o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra. Podobna določila vsebuje sedaj veljaven Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju; ZUreP-3), glej prvi odstavek 259. člena v povezavi s 14. točko prvega odstavka 3. člena ZUreP-3. 5 Tako sodba UPRS I U 1706/2020 z dne 29. 3. 2022. 6 Tako USRS št. Up-741/12 z dne 2. 7. 2015. 7 Drugi odstavek 247. člena ZUreP-2 in prvi odstavek 262. člena ZUreP-3. 8 Tretji odstavek 247. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 262. člena ZUreP-3. 9 Pridobitev in prenehanje statusa grajenega javnega dobra se v zemljiški knjigi ustrezno zaznamuje (prvi odstavek 247. člena v povezavi s šestim odstavkom 245. člena ZUreP-2 ter tretji odstavek 262. člena v zvezi z devetim odstavkom 260. člena ZUreP-3). 10 Tako sodba UPRS III U 372/2016 z dne 29. 9. 2017. Takšno stališče je mogoče zaslediti tudi v pravni teoriji, glej Erik Kerševan in Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2017, str. 439. 11 Tako UPRS sodba III U 79/2017 z dne 19. 10. 2018.