Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih stranke ne utemeljijo dokaznega predloga z zadostno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspešen; te verjetnosti ni enačiti z gotovostjo, mora pa presegati golo zatrjevanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine, kot stroška nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu sta bila D.K. in S.K. spoznana za kriva, D.K. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ, S.K. pa poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s členom 22. KZ (opisanega v točki 2. sodbe). Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi in sicer obsojenemu D.K. z določeno kaznijo 4 mesecev in 15 dni zapora ter preizkusno dobo 3 let, obsojenemu S.K. pa je bila določena kazen 3 mesece zapora in preizkusna doba 2 leti. Višje sodišče je pritožbi obsojenega D.K. in zagovornika obsojenega S.K. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je v plačilo naložilo 120.000 tolarjev povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega S.K. zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve KZ in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih odločb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem, da sodišče v sodbi ni ocenjevalo izpovedb prič Č., P. in B., ni bistveno kršilo določb ZKP, pravilno pa je sodišče ravnalo v zvezi z zaslišanjem V.S. s tem, ko je zaključilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Kaznivo dejanje pa je tudi pravilno pravno opredeljeno, saj je sodišče lahko na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom in da je uresničil vse zakonite znake kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

A.

Očitki kršitev procesnih določb uveljavljeni v zahtevi so naslednji:

1. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o izpovedbah prič Č., P. in B. 2. Sodišče je kršilo določbe ZKP o izvajanju dokazov, saj se je pred sodiščem zaslišana priča (predstavnik oškodovanca) le sklicevala na izpovedbo svojega predhodnika (prej zaposlenega v tem podjetju), ne da bi bil slednji na glavni obravnavi tudi neposredno zaslišan, zakon pa tudi loči med "prečitanjem izpovedb" konkretne priče oziroma stranke in "sklicevanjem" priče oziroma stranke na izpovedbo svojega predhodnika.

3. Kršitev pravice do obrambe - sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza in sicer ni opravilo poizvedb pri J.d.o.o. o tem, ali se je od nezgode do izdelave izvedenskega mnenja S.V. kaj spremenilo stanje cestišča in v kakšnem obsegu.

B.

Uveljavljena kršitev določb Kazenskega zakona: V obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje goljufije in niso podani znaki tega kaznivega dejanja temveč gre le za čisto civilno pravno razmerje.

K točki A/1 Kot je razvidno iz podatkov v spisu so bili priče D.B., M.P. in B.Č. zaslišani na glavni obravnavi dne 7.4.2005 v navzočnosti obeh obdolžencev, zagovornika in okrožne državne tožilke. O samem kaznivem dejanju priče niso vedele povedati ničesar.

V prvostopenjski sodbi je sodišče navedlo katere dokaze je izvedlo (med drugim tudi, da je zaslišalo omenjene tri priče), v dokazni oceni pa je obširno obrazložilo katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov. Res je, da se pri tem ni opredelilo do izpovedb navedenih prič, vendar pa s tem ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se ta kršitev nanaša samo na odločilna dejstva oziroma na primere, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so si ti razlogi v nasprotju. Odločilna pa so le tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi s tem. Drugače povedano sodba je obrazložena tedaj, če so v njej navedena vsa odločilna dejstva na katerih temelji izrek sodbe, prav tako pa tudi presoja vsakega dokaza posebej, vendar le tistega, ki se nanaša na takšna odločilna dejstva. Glede na navedeno okoliščina, da sodišče z navajanjem in oceno izpovedb teh prič, ki o samem kaznivem dejanju niso vedele ničesar povedati ni ukvarjalo ni in tudi ni moglo kršiti določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

K točki A/2 Iz podatkov spisa izhajajo naslednji podatki – Priča V.S., predstavnik oškodovane K.d.d., je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 14.10.2003. – Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi dne 9.9.2004 predlagala neposredno zaslišanje te priče, dne 11.10.2004 pa je V.S. sodišču pisno sporočil, da ni več zaposlen pri K. zavarovalnici. – Na obravnavi dne 18.10.2004 je okrožna državna tožilka predlagala zaslišanje drugega predstavnika omenjene zavarovalnice. – Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo in dne 13.12.2004 zaslišalo A.K., ki je kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi povedala, da je prebrala v spisu zapisnik o zaslišanju bivšega sodelavca V.S. in da to kar je on tedaj povedal drži. Dodala je le še to, da je preverila in da računa za cenilca še niso plačali. – Sodišče je zatem prebralo izpovedbo V.S., nakar je priča povedala še, da so policiji v zvezi s tem dejanjem posredovali celotno dokumentacijo na katero se S. sklicuje, zatem pa je podrobno odgovarjala na vprašanja obdolžencev, zagovornika in okrožne državne tožilke v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. – Dodatnih dokaznih predlogov za zaslišanje priče S. ni bilo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem ni kršilo določb ZKP.

Temu pa pritrjuje tudi vrhovno sodišče. Utemeljena je sicer navedba zagovornika v zahtevi, da zaslišanje priče A.K. ni potekalo v skladu z določilom člena 241. ZKP, saj bi morala priča najprej sama povedati to, kar ve o zadevi, vendar je bila ta kršitev z nadaljnjim postopkom v konkretni kazenski zadevi sanirana. Ne glede na to, da se je priča najprej sklicevala na izpovedbo svojega predhodnika, je potem kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi podrobno odgovarjala na vsa zastavljena vprašanja obeh strank in sodišča, poleg tega pa je bila izpovedba priče V.S. prebrana in je torej bil dokaz izveden v celoti (ne sicer z neposrednim zaslišanjem, kot je pomotoma navedeno v prvostopenjski sodbi, temveč posredno z branjem), neposrednega zaslišanja te priče, pa ni predlagal nihče. Poleg tega pa se je izpovedba predstavnika oškodovanca nanašala izključno na spisu priloženo dokumentacijo (o tem kdaj je prišla na zavarovalnico prijava o poškodbah vozila s strani obdolžencev, na zapisnik o poškodbi vozila, ki ga je izpolnil cenilec, na izvedensko mnenje, na izstavljen račun o popravilu vozila, na zahtevek D.K. o poplačilu škode itd.), torej na materialne dokaze, ki so bili pri izreku sodbe upoštevani.

K točki A/3 Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba dokaza glede na ostale že izvedene dokaze ni potrebna in v ničemer ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Na nobeni od fotografij, ki so bile posnete v kritičnem času namreč na cestišču ni bilo ovir, o katerih govori obdolženec, navedeno pa se sklada tudi z izpovedbama obeh policistov.

Višje sodišče je prvostopenjskim zaključkom pritrdilo, takšni procesni odločitvi pa tudi vrhovno sodišče ne odreka razumne presoje. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov oziroma dokazov, glede katerih stranke ne utemeljijo dokaznega predloga z zadostno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspešen. Jasno je sicer, da te verjetnosti ni enačiti z gotovostjo, mora pa presegati golo zatrjevanje. V konkretnem primeru je šlo ravno za slednje. Sodišče je namreč glede podatkov o stanju cestišča v kritičnem času razpolagalo s fotografijami, ki predstavljajo nedvomno objektivni listinski dokaz (posnetimi na ogledu takoj po prijavi prometne nesreče) ter s skladnima izpovedbama obeh policistov, ki sta ogled opravila. Takšno stanje na cestišču pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Obdolženi D.K. o kakršnihkoli ovirah na cestišču ni povedal ničesar, S.K., ki pa je sicer o tem govoril ob predočitvi fotografij, kot ugotavlja sodišče prve stopnje ni vedel pokazati kje naj bi te ovire bile. Glede na navedeno, ko torej sodišče o tem kakšno je bilo stanje cestišča razpolaga tako z materialnimi kot s personalnimi dokazi izvajanje dodatnih dokazov o tem dejstvu temelječih na neprepričljivi trditvi enega od obdolžencev tudi po oceni vrhovnega sodišča ne predstavlja utemeljitve dokaza s tisto stopnjo verjetnosti, ki se za izvedbo določenega dokaza zahteva, oziroma bi izvedba takšnega dokaza pomenila golo zavlačevanje zadeve.

K točki B. Zagovornik sicer sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona, vendar pa z navajanjem, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje temveč civilnopravno razmerje, ki temelji na lastnem videnju dejanskega stanja, uveljavlja le kršitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej kršitev, ki je po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane procesne kršitve, poleg tega pa je zahteva deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.