Jedro

Toženka mora v sodnem postopku dokazati, da je podan odpovedni razlog, kot je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bistveno, da se presoja o obstoju poslovnega razloga nanaša na trenutek podaje odpovedi. Zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka po podaji odpovedi tožniku v januarju 2024 oziroma s 1. 2. 2024 spremenila sistemizacijo delovnih mest in ukinila delovno mesto Direktor projektov, za presojo zakonitosti odpovedi ni odločilno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 11. 2023, ki jo je toženka podala tožniku 8. 12. 2023, nezakonita in se razveljavi; (2) za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 9. 1. 2024 in še vedno traja; (3) da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 9. 1. 2024 dalje prijaviti v socialna zavarovanja za polni delovni čas 40 ur na teden, ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba za polni delovni čas od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne ponovnega nastopa dela pri toženki ter mu od 9. 1. 2024 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožniku pa izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače, od vsakega 15. delovnega dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo o obstojuutemeljenega razloga, saj je bil poslovni razlog zgolj navidezen, da se je lahko toženka oziroma član uprave A. A. "znebil" tožnika iz drugih razlogov. Glede ugotavljanja pravega razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku so odločilni zvočni posnetki pogovorov, zato se tožnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zvočni posnetki in prepisi niso odločilni. V tem delu je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Dne 7. 11. 2023 je bil za predsednika uprave toženke imenovan B. B., ki je že dne 9. 11. 2023 tožnika poklical na pogovor. Tožniku je povedal, da se je v kadrovski službi pozanimal, kakšne rešitve imajo, in sicer, sporazum, izredna odpoved ali pa odpoved iz poslovnega razloga, pri čemer je na tožnikovo vprašanje (glede poslovnega razloga) odgovoril, da ukinejo določeno področje. Iz tega pogovora je razvidno, da se B. B., ko je nastopil mandat predsednika uprave dne 7. 11. 2023, ni pričel ukvarjati z reorganizacijo in optimizacijo delovnih mest, temveč se je ukvarjal z v medijih objavljeno afero družbe C. ter sledil usmeritvam A. A., da se je treba tožnika znebiti in mu je zaradi tega želel odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker šteje, da je delavec s svojim ravnanjem kršil ugled delodajalca, ne da bi za ugotovitev nepravilnosti sprožil ustreznega postopka, ampak delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz posnetka razgovora tožnika z vodjo kadrovske službe D. D. z dne 14. 11. 2023 ne izhaja, da bi toženka optimizirala delovne procese v smislu reorganizacije dela, ampak da je vodja kadrovske službe očitno po navodilu predsednika uprave vodil pogovor v smeri, kako naj tožniku preneha pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje neutemeljeno verjame izpovedi člana uprave A. A., da je prišlo pri toženki po zamenjavi predsednika uprave do soglasne odločitve uprave o ukinitvi vseh delovnih mest "direktor projektov", ker je bilo ugotovljeno, da delo na tovrstnih delovnih mestih, katerih opis je bil "precej nedefiniran" in brez točno določenih nalog, ni potrebno. A. A. ni izpovedal, kdaj je prišlo do takšnih ugotovitev in soglasne odločitve uprave, saj do tega ni moglo priti, ker je predsednik uprave že drugi dan po nastopu funkcije poklical tožnika na pogovor. Toženka je s sklepi uprave in odpovedjo zelo hitela, kar izhaja iz sklepa št. ..., da se delovno mesto direktor projektov ukinja (kar ni bilo res) ter popravnega sklepa št. ..., da se le zmanjša število zaposlenih na tem delovnem mestu. Navedeno kaže, da ni bila narejena nobena analiza o potrebnosti dela tožnika in poslovnega razloga v smislu določb prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Odpoved je datirana z dne 20. 11. 2023, sklep uprave pa z dne 21. 11. 2023, kar dokazuje, da se je upravi toženke mudilo. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je očitno, da je bil institut odpovedi zlorabljen. Tožnik je bil edini, ki je bil zaposlen na delovnem mestu direktor projektov splošno, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka se sicer sklicuje tudi na to, da je bila dne 16. 11. 2023 odpovedana pogodba o zaposlitvi tudi E. E., vendar slednji ni bil zaposlen "pod upravo" oziroma splošno, temveč v financah in računovodstvu. Vse ostale odpovedi pa so povezane z analizo stanja ter sprejemom novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2024. Po pogovoru 14. 11. 2023 je toženka takoj angažirala odvetnika, ki je že dne 15. 11. 2023 pripravil osnutek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, še zlasti ne ugotovitve pogovorov oziroma zvočnih posnetkov. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2023 za nedoločen čas na delovnem mestu Direktor projektov (m/ž), Splošno. Toženka mu je 20. 11. 2023 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da se je odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja, v okviru katere se tudi zmanjšuje število izvajalcev na delovnem mestu Direktor projektov (m/ž), Splošno, ki ga zaseda tožnik. Vsa dela in naloge, ki jih opravlja tožnik v okviru zaposlitve na delovnem mestu Direktor projektov (m/ž), Splošno, se bodo prerazporedile med druge zaposlene pri delodajalcu po posameznih službah delodajalca, upoštevaje naravo posamezne naloge. S takšno spremembo v organizaciji dela bo tako prišlo ne le do reorganizacije, temveč tudi do racionalizacije dela in poslovanja toženke, saj se s tem zmanjšuje število zaposlenih in tako zmanjšuje fiksne stroške poslovanja toženke. Z navedeno organizacijsko spremembo bo torej prišlo tudi do znižanja stroškov poslovanja delodajalca in s tem racionalizacije poslovanja toženke za vrednost stroškov dela tožnika.

7.Tožnik je navajal, da odpoved ni bila podana zaradi prenehanja potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), temveč zaradi nezadovoljstva toženke z osebnostjo tožnika. Toženka je trdila, da je prišlo v začetku novembra 2023 do spremembe v upravi družbe, ki se je odločila za spremembo organizacije dela v posameznih segmentih družbe, tudi glede delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Zato je prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da je toženka dokazala obstoj odpovednega razloga, da odločitev o reorganizaciji poslovanja toženke ni bila fiktivna oziroma navidezna, ampak je bila tudi dejansko realizirana in je temeljila na stališčih in odločitvah uprave pod vodenjem njenega novega predsednika uprave ter na podlagi njegove zastavljene vizije o organiziranosti aktivnosti v družbi, ki so bile podrejene neposredno upravi, kar je vključevalo tudi delovno mesto, na katerem je delo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik. Prav tako je zaključilo, da morebitna nesoglasja med tožnikom in A. A., članom uprave toženke, niso imela vpliva na odločitev uprave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

9.Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi glede na drugi odstavek 83. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Utemeljenost odpovednega razloga sodišče presoja v okviru dejanskega razloga za odpoved, ki ga delodajalec navede oziroma obrazloži v svoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). V primeru, da redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Odpoved ne sme biti podana iz navideznega razloga (90. člen ZDR-1).

10.Toženka torej mora v sodnem postopku dokazati, da je podan odpovedni razlog, kot je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bistveno, da se presoja o obstoju poslovnega razloga nanaša na trenutek podaje odpovedi. Zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka po podaji odpovedi tožniku v januarju 2024 oziroma s 1. 2. 2024 spremenila sistemizacijo delovnih mest in ukinila delovno mesto Direktor projektov, za presojo zakonitosti odpovedi ni odločilno. Posledično tudi ni bistveno, kako je toženka urejala zaposlitve delavcev, zaposlenih na ukinjenem delovnem mestu po spremembi sistemizacije v letu 2024.

11.Sodišče prve stopnje bi glede na obrazložitev odpovedi torej moralo ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo število izvajalcev na delovnem mestu Direktor projektov (m/ž), Splošno (ker naj bi šlo za postopno zmanjševanje), katera dela in naloge je tožnik opravljal in na katere druge zaposlene so se prerazporedile njegove delovne naloge. Toženka je k pogodbama o zaposlitvi za F. F. (B11) in G. G. (B15) predložila tudi opis delovnega mesta Direktor projektov (m/ž), iz katerega je razvidna vsebina delovnega mesta oziroma naloge, vendar sodišče prve stopnje vsebine tožnikovih nalog sploh ni ugotavljalo. Tako ni jasno, katera dela, ki jih je opravljal tožnik, niso bila več potrebna, oziroma katera so se razporedila med ostale zaposlene pri toženki in med katere.

12.Po navedbah toženke, ki jim tožnik ni argumentirano nasprotoval, naj bi bilo na tem delovnem mestu zaposlenih 11 delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 16. 11. 2023 podana tudi E. E. (B26), kar naj bi kazalo na utemeljenost odpovednega razloga in posredno tudi ovrglo tožnikove trditve, da je odpoved posledica drugih razlogov (nerazumevanja tožnika s članom uprave A. A.). V zvezi z odpovedjo E. E. pa je bistveno, da iz njegove odpovedi izhaja, da mu je bila pogodba odpovedana zaradi ukinitve delovnega mesta Direktor projektov (m/ž). Po tem sklepu bi torej morala toženka odpoved podati vsem ostalim delavcem na ukinjenem delovnem mestu, očitno pa je bila podana le E. E. Identičen je bil tudi (prvi) sklep uprave toženke št. ... z dne 16. 11. 2023 (B 2), ko je odločala o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in sicer, da se delovno mesto Direktor projektov (m/ž), Splošno, ukinja, ki pa ga je spremenila s sklepom št. ... z dne 21. 11. 2023 (B 3) tako, da se delovno mesto ne ukinja, temveč da se (le) zmanjšuje število izvajalcev na delovnem mestu Direktor projektov (m/ž), Splošno. S tem v zvezi je tudi pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sprememba Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest (B4) o ukinitvi delovnega mesta Direktor projektov (m/ž) sprejeta (šele) 23. 1. 2024, po predhodno opravljenem skupnem posvetovanju s Svetom delavcev toženke 16. 1. 2024 ter po pridobljenem pozitivnem mnenju obeh reprezentativnih sindikatov. Uprava toženke torej 16. 11. 2023, ko je odločila o ukinitvi delovnega mesta, tega brez posvetovanja oziroma sodelovanja sindikata in sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika ni mogla sprejeti zakonito (10. člen ZDR-1). Po spremembi sklepa uprave z dne 21. 11. 2023, ko torej ni bilo več avtomatizma glede odpuščanja vseh delavcev na delovnem mestu Direktor projektov (m/ž), Splošno, je torej nastal pravni položaj, ko bi morala toženka utemeljiti svojo izbiro, zakaj je med preostalimi 10 delavci na tožnikovem delovnem mestu (oziroma 9 delavci, saj je iz spisa razvidno, da je F. F. že pred tem podal odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve oziroma je bil z njim sklenjen sporazum o prenehanju delovnega razmerja (B 24) izbrala tožnika, ki mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, torej kaj je bil razlog, da ravno temu delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bistveno, kako je toženka zaposlitve preostalih delavcev urejala v letu 2024, po spremembi sistemizacije in ukinitvi delovnega mesta. Glede na obrazloženo pa tudi ni odločilno, da je odpoved podala tudi E. E., saj je bila njemu odpoved podana pod drugimi pogoji oziroma zaradi drugačnega poslovnega razloga (ukinitev delovnega mesta, vendar v njegovo odpoved ni mogoče posegati, saj ni pod sodno presojo). Presoja sodišča prve stopnje bi se torej morala nanašati le na obstoj poslovnega razloga (zmanjševanja delavcev) v trenutku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

13.Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti odpovednega razloga v zgoraj navedenem obsegu, kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, ni preverjalo izključno glede na trenutek, ko je bila odpoved podana tožniku, pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga pa je upoštevalo tudi ravnanje toženke v letu 2024, ko je bilo delovno mesto ukinjeno, je najmanj preuranjen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za navidezen razlog v smislu 90. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi s tem v zvezi sicer neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svojega stališča, da prepisi zvočnih posnetkov niso odločilni. Vendar bi moralo sodišče prve stopnje, glede na zgoraj navedeno, ko je treba preveriti utemeljenost izbire tožnika med vsemi preostalimi delavci, dokazno oceniti tudi vsebino zapisov zvočnih posnetkov tožnikovih pogovorov. Ker tega ni storilo, je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

14.V kolikor bi namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka pristopila k sprejemu sklepov o ukinitvi oziroma zmanjševanju zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu le zaradi tega, ker tožnik ni hotel podpisati sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, bi bilo mogoče zaključiti, da gre za nezakonito odpoved v smislu določbe 90. člena ZDR-1, posebej glede na dejstvo, je toženka odločitev sprejela zelo hitro po neuspelih pogovorih, ne da bi bila s tem v zvezi tudi izdelana kakšna analiza oziroma da bi se sploh ugotovila vsebina tožnikovega dela in način, kako se bodo te naloge prerazporedile med ostale zaposlene. S tem v zvezi je tožnik utemeljeno izpostavil določbo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest (16. člen), iz katere izhaja, da Služba za upravljanje s kadri sproti spremlja organizacijo poslovanja ter sistemizacijo delovnih mest, da se najmanj enkrat letno v sodelovanju z direktorji področij ali s pooblaščenimi osebami opravi kontrola ustreznosti Sistemizacije delovnih mest glede na potrebe in cilje poslovnega procesa predlaga morebitne spremembe. Toženka namreč ni trdila, da bi bila odpoved tožniku podana na podlagi ugotovitev Službe za upravljanje s kadri.

15.Glede na obrazloženo, ko sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev, ki se nanašajo na presojo obstoja odpovednega razloga v trenutku podaje odpovedi tožniku, niti ni preverjalo vsebine zapisov zvočnih posnetkov, je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ki bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja, saj je treba ugotoviti in razčistiti vse okoliščine, ki se nanašajo na utemeljenost odpovednega razloga, po drugi strani pa ugotoviti celoten sklop dejstev glede trditev o navideznem odpovednem razlogu, ki jih sodišče prve stopnje sploh še ni ugotavljalo in ne morejo biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku.

16.Glede na takšna stališča in odločitev pritožbenega sodišča, se ni posebej opredeljevalo do tistih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza: