Jedro

Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 2. 2011 in št. ... z dne 17. 5. 2010, ter da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 4. 3. 2010 dalje, s pravico do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 2. 2010 (pravilno: 3. 2. 2011) in št. ... z dne 17. 5. 2010, in da se ugotovi, da je pri njem podana telesna okvara ter se mu prizna invalidnino za telesno okvaro. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe, v katerem ni pravilno povzet tožbeni zahtevek nerazumljiv. Tožbeni zahtevek je namreč tožnik na prvem naroku dne 8. 3. 2013 modificiral tako, da je uveljavljal telesno okvaro v višini 30 % zaradi posledic poškodbe pri delu od dne 2. 9. 2008. Meni, da iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ne izhaja, zakaj bi bila takšna omejitev kot izhaja iz izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 5. 1. 2011 primerna in zakaj ni utemeljena časovna razbremenitev, če pa glede na mnenje IK I. stopnje z dne 4. 3. 2010 izhaja, da je le-ta potrebna. Nadalje Komisija v izvedenskem mnenju ni navedla razlogov za zaključke, da pri tožniku do dne 4. 2. 2011 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, ter da je bila tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Potrdila je izvedensko mnenje IK II. stopnje z dne 5. 1. 2011, da je tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo na drugem delovnem mestu, izmenoma sede in stoje, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg brez hoje po neravnem, stopnicah. Komisija se tudi ni opredelila do vprašanja, katere zdravstvene težave so bile pri tožniku prisotne do dokončnosti odločbe in v kakšni obliki ter kako so vplivale na tožnikovo delazmožnost, zato se tudi do ključnih vprašanj glede vsebinske in časovne omejitve ni moglo opredeliti. Iz izvedeniškega mnenja ni mogoče razbrati zakaj je Komisija tožniku priznala telesno okvaro po poglavju IV/A, tč. 2d Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar, ki glede ohromelosti tibialisa ali peroneusa določa 30 % okvaro, ugotovila pa je telesno okvaro v višini 15 %. V zvezi s telesno okvaro glede motenj kolenskega sklepa ni mogoče ugotoviti ali je Komisija upoštevala 9. točko Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar, ki opredeljuje motnje kolenskega sklepa in v tej zvezi meritev ekstenzije in fleksije, kot tudi ne ali je v okviru določil navedenega sporazuma bila opravljena meritev, na podlagi katere bi bilo mogoče določiti telesno okvaro glede nepregibnosti stopala. Na naroku dne 21. 11. 2013 je bila zaslišana le dr. A.A., čeprav je tožnik predlagal, da se vse izvedence na naroku dodatno zasliši v zvezi z vsemi pripombami, ki jih je podal. Zaslišana izvedenka se do vseh pripomb tožnika ni opredelila in je celo sama navajala, da v zvezi s kolenom in stopalom ne more podati mnenja, saj je to stvar travmatologa in ortopeda. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker ima sodba sodišča prve stopnje tako skopo obrazložitev, da se je ne da preizkusiti. Nadalje ni mogoče ugotoviti, kakšna delovna zmožnost je pri tožniku ohranjena, ter zakaj ni utemeljena časovna in vsebinska razbremenitev, saj Komisija ni odgovorila na vprašanja, ki so ji bila postavljena v sklepu z dne 8. 3. 2013 in v sklepu z dne 15. 7. 2013, s katerim je bila Komisiji naložena dopolnitev izvedenskega mnenja. Komisija je dobesedno v istih stavkih kot tudi pred njo izvedenski organ toženca (IK II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 5. 1. 2011) povzela dejansko stanje. Meni, da se navedenega ne da preizkusiti in takšna podlaga ne more biti podlaga za odločanje v tem sporu. Smiselno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni bila sestavljena v sestavi, kot ji je to naložilo sodišče prve stopnje, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da naj sodišče angažira neodvisnega izvedenca specialista ortopeda, saj je zaslišana članica Komisije sama navedla, da v zvezi s kolenom in stopalom ne more podati mnenja, saj je to stvar travmatologa in ortopeda. Meni, da je obrazložitev sodišča, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, ter da ni našlo razloga za dvom v korektnost mnenja protispisna in brez razlogov o odločilnih dejstvih, zato meni, da je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje protispisno povzelo njegove navedbe, saj ni izpodbijal izvedenskega organa kot takšnega, temveč je šele po pridobitvi izvedenskega mnenja ter po zaslišanju članice Komisije predlagal, da se dokazni postopek dopolni z angažiranjem izvedenca ustrezne stroke. Članica izvedenskega organa je, zaslišana na glavni obravnavi dne 21. 11. 2013, neresnično izpovedovala, da je zaprisežena sodna izvedenka, čeprav to ni, kar izhaja iz listine Ministrstva za pravosodje RS z dne 27. 11. 2013, ki jo je pooblaščenec tožnika pridobil po zaslišanju izvedenke in jo v spis vložil skupaj s pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2013. Meni, da navedeno vzbuja dvom v njeno nepristranskost glede strokovnih vprašanj, kar pa predstavlja razlog za izločitev. Dvom v korektnost izvedenskega mnenja je ugovarjal na naroku z dne 21. 11. 2013, nato pa še s pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2013. Sodišče prve stopnje bi moralo zadevo obravnavati v skladu s 6. odstavkom 247. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma predlogu za ponovno otvoritev glavne obravnave. Meni, da se takšne odločitve sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, saj sodišče njegovih navedb ni pravilno povzelo oziroma se do njih sploh ni opredelilo. Pooblaščenec tožnika je na naroku in v vlogi izrecno izpostavljal verodostojnost nevrologinje, ki se je izdajala za sodno izvedenko, pa tega v sodbi sploh ni zaslediti. Sodišče prve stopnje je zgolj splošno povzelo, da je lahko v postopku postavljena tudi strokovna institucija. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do načina opravljenih meritev glede telesne okvare. Celo članica Komisije je navajala, da v zvezi s kolenom in stopalom ne more podati mnenja, saj je to stvar travmatologa in ortopeda. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje ni vezano na razlago materialnega prava (poglavje IV. A, točka 2.d Samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar) članice Komisije glede telesne okvare ohromelosti živca. Navedeno določilo ne zahteva popolne ohromelosti, zato je potrebno tožniku priznati telesno okvaro po navedeni točki v višini 30 %, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja IK I. stopnje z dne 4. 3. 2010. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do listine zavarovalnice B., C. d.d., ki je tožniku priznala 25 % invalidnost zaradi popolne paralize živca peroneusa, za katero članica Komisije navaja, da gre zgolj za delno paralizo. Glede telesne okvare zaradi motnje v kolenskem sklepu (poglavje VII B, točka 9c Samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar) in stopala (poglavje VII B, točka 13a Samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar) se članica Komisije ni mogla opredeliti, ostala izvedenca pa tudi odločitve v tem delu nista pojasnila in komentirala tožnikovih navedb glede načina opravljenih meritev. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da naj bi iz potrdila Zavarovalnice D. d.d. izhajalo, da je ugotovljena omejena gibljivost v obsegu kot jo je ugotovil izvedenski organ, saj navedeno iz listin ne izhaja. Naveden je le končni procent priznane invalidnosti po tabeli invalidnosti zavarovalnice, ki kaže na obstoj telesne okvare, ne pa na izmerjeni procent omejene gibljivosti, kot to napačno zaključuje sodišče. Poleg tega se ni opredelilo do meritev zavarovalnice in jih primerjalo z meritvami izvedenskega organa. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj se lahko preizkusi, razlogi o odločilnih dejstvih so v sodbi navedeni in obširno pojasnjeni ter med seboj niso v nasprotju. Prav tako je izrek sodbe razumljiv. Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje v izrek ni povzelo v kolikšni višini tožnik uveljavlja telesno okvaro in od kdaj točno, še ne pomeni, da je izrek sodbe nerazumljiv. Iz izreka jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana telesna okvara.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb toženca št. ... z dne 4. 2. 2011 in št. ... z dne 3. 2. 2010 (pravilno: 3. 2. 2011) in ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ter ali je pri tožniku podana 30 % telesna okvara zaradi posledic poškodbe pri delu od 2. 9. 2008, kot je uveljavljal s tožbo.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 2. odstavku istega člena je invalidnost razvrščena v tri kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Glede telesne okvare ZPIZ-1 v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar. Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam).

S prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 5. 2010 je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu, pretežno sede, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez hoje po neravnem in po stopnicah, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 4. 3. 2010 dalje. Z drugo odločbo št. ... z dne 17. 5. 2010 pa je toženec odločil, da ima tožnik pravico do invalidnine za 8. stopnjo telesne okvare, nastalo dne 2. 9. 2008 kot posledica poškodbe pri delu. Svojo odločitev je oprl na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 8. 4. 2010 (revizija invalidske komisije prve stopnje z dne 4. 3. 2010). Po pritožbi tožnika zoper obe odločbi je toženec z odločbo št. ... z dne 4. 2. 2011 njegovo pritožbo zavrnil in v reviziji spremenil izpodbijano odločbo z dne 17. 5. 2010 tako, da je odločil, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: izmenoma stoje in sede, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez hoje po neravnem, stopnicah, s polnim delovnim časom, od 4. 3. 2010 dalje. Z odločbo št. ... z dne 3. 2. 2010 (pravilno: 3. 2. 2011) pa je pritožbo tožnika zavrnil in v reviziji spremenil izpodbijano odločbo tako, da je odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Svoji odločitvi je toženec oprl na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 1. 2011. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja glede delazmožnosti tožnika in obstoja telesne okvare glede na različni mnenji invalidske komisije II. stopnje, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 3. 2013 sklenilo, da se postavi izvedenski organ Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti E. Univerze v F., v sestavi katerega naj sodelujejo specialist ortoped in nevrolog ter po potrebi druge specialnosti. Dne 22. 4. 2013 je bila imenovana komisija v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista kirurga in travmatologa ter specialistke nevrologinje. Sodišče prve stopnje je tožniku dne 24. 4. 2013 poslalo dopis o imenovanih članih izvedenskega organa. Ker je tožnik z dopisom z dne 6. 5. 2013 želel natančnejše podatke o specialnosti postavljenih izvedencev mu je sodišče prve stopnje dne 21. 5. 2013 ponovno poslalo dopis z navedbo članov Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in njihove specialnosti ter ga opozorilo, da naj obvesti sodišče v treh dneh, v kolikor se ne bi strinjal s postavitvijo izvedencev, navedenih v dopisu. Tožnik postavljenim članom Komisije ni ugovarjal v tridnevnem roku, niti kasneje v podanih pripombah na izvedensko mnenje. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev zaradi nepravilne sestave komisije iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V pritožbenem postopku namreč ni mogoče uspešno smiselno zatrjevati omenjene relativne bistvene kršitve, če takšna kršitev ni bila uveljavljena že pred sodiščem prve stopnje. Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje kasneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov, zaradi katerih kršitev ni bila uveljavljena že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba sploh ne navaja.

Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista kirurga in specialistke nevrologinje bila mnenja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe z dne 4. 2. 2011 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Tožnikova delovna zmožnost je bila po mnenju izvedenskega organa zmanjšana za manj kot 50 % (III. kategorija invalidnosti) in je bil zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo na drugem delovnem mestu, izmenoma sede in stoje, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez hoje po neravnem, stopnicah, kot je to ugotovil toženec. V zvezi s telesno okvaro pa je izvedenski organ podal mnenje, da je do dneva izdaje dokončne odločbe toženca z dne 3. 2. 2010 (pravilno: 3. 2. 2011) prišlo do nastanka 15 % telesne okvare po poglavju IV. A točka 2. d Seznama, ker je ugotovljena (tako s klinično sliko kot tudi elektrofiziološko) funkcijska motnja zaradi prizadetosti peronealnega in tibialnega živca (izvid EMG) - delna pareza živca oziroma delna ohromelost živcev v 15 %. Izvedenski organ je ugotovil, da je funkcionalnost ledvene hrbtenice popolnoma ohranjena, ni znakov za mehanični pritisk na živčno korenino v ledvenem hrbteničnem kanalu. Ugotovil je, da za 5 stopinj zaostaja hrbtiščni upogib desnega stopala v primerjavi z levim, in da v grobi moči popušča dolga mišica iztegovalka palca desnega stopala. Gib v hrbtiščno smer izvede. Na podlagi teh dejstev je ocenil, da so potrebne stvarne razbremenitve, glede časovnih razbremenitev pa je menil, da razlogov zanje ocenjeni funkcionalni status ne opredeljuje.

Ker se tožnik z zaključki izvedenskega mnenja ni strinjal, predvsem v delu, da poleg stvarnih razbremenitev ni podana še časovna razbremenitev ter je vztrajal, da je podana 30 % telesna okvara, je sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje izvedenskega organa, na glavni obravnavi dne 21. 11. 2013 pa je še dodatno zaslišalo specialistko nevrologinjo ter razčistilo sporna vprašanja, ki izhajajo iz pripomb in odpravilo dvome v pravilnost mnenja.

Glede časovne razbremenitve je izvedenski organ v dopolnilnem mnenju pojasnil, da je časovna razbremenitev utemeljena le pri boleznih, kjer prihaja do kumulativnih obremenitev oziroma, kjer je funkcija organa prizadeta do te meje, da zmore le lažje in krajše obremenitve, česar pa pri tožniku niso ugotovili oziroma do tega pri upoštevanju podanih razbremenitev, po njihovi oceni, ne more prihajati. Izvedenski organ je ocenil, da je tožnik zmožen v polnem delovnem času opravljati delo s predlaganimi omejitvami (izmenoma sede in stoje, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez hoje po neravnem, stopnicah) in menil, da pri takšnem delu ni nikakršnega tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Specialistka nevrologije pa je, zaslišana na glavni obravnavi, vztrajala pri podanem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi ter prepričljivo izpovedala, da tožnik lahko dela polni delovni čas, ter da pri njem ni potrebe po časovni razbremenitvi. Pri tožniku je namreč podana omejitev, da lahko dela deloma sede in stoje, to pa pomeni, da se mora usesti, ko je utrujen in sedeti toliko časa, da mu odleže. Navedena omejitev pomeni, da lahko sprosti mišice na desni nogi, kjer je njegov osnovni problem. Dovolj je, da se opre na zdravo nogo in razbremeni poškodovano. Glede na ugotovljen nevrološki status tožnika in glede na to, da se je lepo rehabilitiral po poškodbi je še menila, da ne bo prav pogosto potreboval razbremenjevanja poškodovane noge. Posledično lahko dela polni delovni čas, kar pomeni, da ni potrebe po časovni razbremenitvi.

Glede

telesne okvare ohromelosti živca po poglavju IV. A točka 2. d Seznama, iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da so izvedenci ocenili, da gre pri tožniku le za delno ohromelost peronealnega živca. Iz Seznama izhaja, da se delna ohromelost živcev femoralisa in ishiadikusa ocenjuje v ustrezno nižjem odstotku. Pri tožniku ne gre za popolno ohromelost (s telesno okvaro 30 %), pač pa le delno, ki so jo ocenili s polovico manjšo telesno okvaro. Specialistka nevrologinja je pojasnila, da je peroneus ena od vej ishiadikusa, zato ona razume, da je delna ohromelost peroneusa 15 % in je zato po njenem mnenju podana telesna okvara zgolj v tej višini. Glede vprašanja obstoja telesne okvara zaradi motnje v kolenskem sklepu po poglavju VII. B. točka 9. c, d Seznama, izvedenci le-te niso ugotovili, ker gre le za minimalno nestabilnost (po točki 9. d bi moralo iti za zelo razmajan kolenski sklep, kjer je potreben aparat) in omejeno gibljivost (le 15 stopinj), ki ne dosega kriterijev po točki 9. c, torej omejene gibljivosti kolenskega sklepa z večjo stopnjo pa anatomski ali funkcijski okvari. Tudi iz tabele merljivih karakteristik spodnjih udov izhaja, da so upogib kolena, upogib stopala navzgor in navzdol v mejah normale. Izvedenski organ je torej upošteval 9. točko Sporazuma, ki opredeljuje motnje kolenskega sklepa in v tej zvezi meritev ekstenzije in fleksije.

Tudi glede vprašanja obstoja telesne okvare zaradi nepregibnosti stopala po poglavju VII. B. točka 13. a Seznama, izvedenski organ le-te ni ugotovil , saj desno stopalo le minimalno zaostaja – le 5 stopinj za zdravim levim sklepom. Po Seznamu mora biti namreč podana nepregibnost stopala v ugodnem položaju 30 %.

Po prepričanju pritožbenega sodišče je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in njegovi dopolnitvi, dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Vsak specialist je tožnika obravnaval iz svoje specialnosti, iz katere je proučil tudi vso razpoložljivo dokumentacijo in posamezne izvide ter ocenil, da pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Pri tožniku gre za stanje po zlomu proksimalne golenice s kompartment sindromom na desni goleni, popoškodbeno slabost dolge mišice iztegovalke palca desnega stopala, bolečino v križu ter delno ohromelost živcev peroneusa 15 %.

Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je tožnik, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu izmenoma stoje in sede, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez hoje po neravnem, stopnicah kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kot so menili vsi specialisti v sestavi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi, ki so bili znani do dokončne izpodbijane odločbe toženca, samo mnenje pa je tudi dovolj obrazloženo in strokovno utemeljeno. Prav tako je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da pri tožniku nista podani telesni okvari po poglavju VII. B. točka 9. c, d in po poglavju VII. B. točka 13. a Seznama.

Posamezno telesno okvaro je namreč mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Sporazumu. V kolikor določena stanja v Sporazumu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare. U gotovljena 15 % telesna okvara (po poglavju IV. A točka 2. d Seznama), ki je posledica poškodbe pri delu pa ne predstavlja podlage za priznanje pravice do invalidnine. V določbi 144. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da zavarovanec pridobi pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, če znaša telesna okvara najmanj 30 %.

Pritožbeni očitek, da ni mogoče ugotoviti, ali je izvedenski organ opravil meritev, na podlagi katere bi bilo mogoče določiti telesno okvaro glede nepregibnosti stopala je neutemeljen. Iz tabele merljivih karakteristik spodnjih udov, ki se nahaja v izvedenskem mnenju in v dopolnilnem mnenju izhaja, da je upogib stopala navzgor in navzdol v mejah normale, kar očitno kaže na to, da je izvedenski organ meritev opravil. Glede načina opravljenih meritev pa pritožbeno sodišče poudarja, da so izvedenci strokovnjaki, ki razpolagajo s strokovnim znanjem, s katerim ne razpolagajo niti sodišče, niti pravdni stranki. Posledično lahko v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo sami presodijo na kakšen način bodo opravili meritve za pravilno ugotovitev oziroma razjasnitev dejstev.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da iz potrdila Zavarovalnice D. d.d ne izhaja, da je ugotovljena omejena gibljivost v obsegu kot jo je ugotovil izvedenski organ, temveč le končni procent priznane invalidnosti po tabeli invalidnosti zavarovalnice, vendar pa je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da pri tožniku ni podana telesna okvara po poglavju VII. B. točka 9. c, d Seznama, že v prepričljivem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in njegovi dopolnitvi. Iz listine zavarovalnice A., C. d.d., na katero se sklicuje pritožba pa izhaja zgolj, da je C. d.d. ocenila 25 % invalidnost zaradi paralize živca peroneusa v skladu s svojo tabelo invalidnosti. V listini ni izrecno navedeno, da gre za popolno paralizo živca, tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni vezano na ugotovitve zavarovalne družbe. Za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo delazmožnostjo in obstojem telesnih okvar je postavilo izvedenski organ, ki je preučil vso dokumentacijo v spisu in glede telesnih okvar ugotovil, da je podana zgolj 15 % telesna okvara po poglavju IV. A točka 2. d Seznama.

Prav tako pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca ortopeda. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve jasno izhaja, da je izvedenski organ ob osebnem pregledu tožnika ocenil, da je prišlo le do 15 % telesne okvare in še to le v zvezi z prizadetostjo peronealnega in tibialnega živca, ni pa podana telesna okvara zaradi motnje v kolenskem sklepu po poglavju VII. B. točka 9. c, d Seznama in telesna okvara v zvezi z nepregibnostjo stopala po poglavju VII. B. točka 13. a Sporazuma.

Prav tako iz mnenj invalidskih komisij z dne 4. 3. 2010 (v sestavi katere je bil specialist ortoped prim. mag. G.G., dr. med.), z dne 8. 4. 2010 (v sestavi katere je bil specialist ortoped prim. H.H., dr. med.) in z dne 5. 1. 2011 (v sestavi katere je bil specialist ortoped prim. I.I., dr. med.) ne izhaja, da bi bili pri tožniku podani telesni okvari zaradi motnje v kolenskem sklepu in v zvezi z nepregibnostjo stopala . Iz mnenja z dne 4. 3. 2010 izhaja, da je gibljivost kolen primerna. Prikazana je zgolj slabša everzija desnega stopala. Iz mnenja z dne 5. 1. 2011 pa izhaja, da je desno koleno funkcionalno brez posebnosti. Stopalni pulzi so tipni. Groba moč dorzifleksorjev desnega stopala je normalno primerljiva s tako močjo na levem stopalu, le dolgi ekstenzor palca desnega stopala nekoliko popušča v grobi moči. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca specialista ortopeda, četudi je specialistka nevrologinja na glavni obravnavi dne 21. 11. 2013 izjavila, da v zvezi s kolenom in stopalom ne more podajati mnenja, saj je to stvar travmatologa in ortopeda. Dejansko stanje v zadevi je bilo namreč že dovolj raziskano, sodišče prve stopnje pa ni našlo razloga za dvom v korektnost izdelanega izvedenskega mnenja. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo v samem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi.

Izvedensko delo v skladu s 1. odstavkom 244. člen ZPP opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče. Po določilu 2. odstavka 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Že sama beseda predvsem nakazuje, da postavitev izvedenca, ki ni sodni izvedenec, ne pomeni kršitve določil ZPP oziroma samo dejstvo, da določena oseba ni na seznamu sodnih izvedencev, ni ovira za njeno določitev kot izvedenca v postopku. Seznam sodnih izvedencev je namreč le sredstvo, ki olajšuje iskanje in izbiro izvedencev. Prav tako pa 3. odstavek 245. člena ZPP določa, da se sme izvedensko delo zaupati tudi strokovni instituciji. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izvedensko delo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v F. kot strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca po 2. odstavku 245. člena ZPP. Prav tako tudi za člane, ki sestavljajo tako strokovno institucijo ni pogoj, da imajo status sodnih izvedencev. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedenko, so zato neutemeljene, za pritožbeno rešitev zadeve pa tudi irelevantne. Samo dejstvo, da je izvedenka sicer izjavila, da je zaprisežena sodna izvedenka, čeprav je bila dejansko le članica strokovne institucije, ki je bila postavljena kot izvedenski organ, pa ne more predstavljati okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njeni nepristranskosti v smislu 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP, kot neutemeljeno meni pritožba. Posledično sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo zadevo obravnavati v skladu s 6. odstavkom 247. člena ZPP. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni zamudil nobenega roka, da bi lahko zahteval vrnitev v prejšnje stanje na podlagi 116. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik, ker s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe.