Jedro

Ker ni bilo dogovorjeno, da je akontacija namenjena plačilu regresa za letni dopust, tožnica pa tudi ni podala ustreznega pisnega soglasja, da se lahko ta znesek pobota, je tožena stranka iz naslova regresa za letni dopust dolžna tožnici izplačati vtoževano razliko, saj je akontacijo nezakonito upoštevala pri obračunu in izplačilu regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 733,33 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke ter izplačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 izplačati ustrezen neto znesek (od bruto zneska 710,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, od bruto zneska 100,00 EUR pa odvesti davke. Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2015 izplačati ustrezen neto znesek (od bruto zneska 150,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, od bruto zneska 18,20 EUR pa odvesti davke. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 505,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do plačane akontacije, ki bi jo treba šteti kot plačilo regresa za letni dopust. Zmotna je ugotovitev sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da bo akontacija predstavljala plačilo regresa. Napačno je stališče, da delodajalec brez pisnega soglasja delavca ne sme svoje terjatve do delavca pobotati s svojo obveznostjo. Stranki sta se ob izplačilu akontacije strinjali, da bo tožnica v primeru nemožnosti plačila plačana iz akontacije. V času obračuna regresa za leto 2013 (dne 14. 2. 2014) je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta s trajanjem do 28. 2. 2014. Tožena stranka ji zaradi slabe finančne situacije ni mogla izplačati regresa, zato je pridobila pravico vnovčiti jamstvo, ki ji je bilo v ta namen nakazano ob začetku delovnega razmerja. Ob obračunu regresa za leto 2014 (dne 6. 1. 2015) je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 28. 2. 2015. Zaradi slabe finančne situacije toženi stranki ni preostalo drugega, kot da delavcem ponudi izplačilo regresa delno v vrednostnih bonih, delno pa je izvedla nakazilo z zamudo v začetku leta 2015. Nakazilo 850,00 EUR je tožnica prejela ob sklenitvi pogodbe kot jamstvo za plačila, ki bodo iz delovnega razmerja izhajala. Ne drži, da vrednostnega bona ni mogoče šteti kot izplačilo regresa, saj je bila tožena stranka v težki finančni situaciji. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 3. 2013 do 1. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, da ji tožena stranka za to obdobje ni plačala regresa za letni dopust v celotni višini, kot to določa 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) oz. 67. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 109/11).

6. Po 131. členu ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, in sicer najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Po 161. členu ZDR-1 ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu to preneha med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožena stranka 22. 3. 2013 nakazala tožnici 850,00 EUR kot zagotovilo resnosti tožene stranke, da bo obveznosti iz delovnega razmerja poplačevala redno, to je, da bo imela tožnica zagotovljeno vsaj eno neto plačo. - da je bil tožnici za leto 2013 izplačan neto regres 542,66 EUR, tako da je bil ta znesek odštet od akontacije, ostanek akontacije pa je znašal 307,34 EUR; - da je tožnica za leto 2014 od tožene stranke prejela del regresa v obliki "vrednostnega bona A." za znesek 500,00 EUR, dne 7. 1. 2015 pa ji je bilo nakazano še 162,70 EUR; - da je tožena stranka regres za letni dopust za leto 2015 v višini 110,72 EUR poračunala s preostankom akontacije.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tožnici za 10 mesecev dela v letu 2013 pripada sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 733,33 EUR bruto, saj je po 67. členu panožne kolektivne pogodbe (celoten) regres znašal 880,00 EUR. Za leto 2014 in 2015 je regres za letni dopust znašal 900,00 EUR bruto, tako da tožnici za leto 2015 pripadata 2/12 regresa, to je 150,00 EUR bruto.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ob izplačilu akontacije 850,00 EUR, ki jo je tožena stranka izplačala tožnici ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da bo iz tega zneska poplačan regres za letni dopust. Pravilno je uporabilo določila 136. člena ZDR-1, da delodajalec brez pisnega soglasja delavca ne sme pobotati svoje obveznosti plačila, ter da delavec tega soglasja niti ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker torej ni bilo dogovorjeno, da je akontacija namenjena plačilu regresa za letni dopust, tožnica pa tudi ni podala ustreznega pisnega soglasja, da se lahko ta znesek pobota, je tožena stranka iz naslova regresa za letni dopust dolžna tožnici izplačati vtoževano razliko, saj je akontacijo nezakonito upoštevala pri obračunu in izplačilu regresa za letni dopust. 10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vrednostnega bona v višini 500 EUR ni dopustno šteti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2014. ZDR-1 v primeru nelikvidnosti ne predvideva možnosti nadomestitve plačila regresa za letni dopust z drugačno in nedenarno obliko plačila, kot je to pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Prav tako iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica soglašala, da namesto regresa prejme vrednostni bon, ki ga navsezadnje niti ni vnovčila.

11. Glede na navedeno torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka z akontacijo in z vrednostnim bonom že poplačala regres za letni dopust za leto 2013, 2014 in 2015. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).