Jedro

Izjavo z dne 24. 7. 2012 je zraven prevzemnika izpolnitve podpisal tudi toženec, ki je tako izrazil svoje soglasje s prevzemom izpolnitve sporne terjatve s strani tretje osebe, s tem pa, ob dejstvu, da je bila predmetna izjava dana tožniku (oziroma njegovemu pravnemu predniku), tudi posredno pripoznal dolg do tožnika iz predmetne posojilne pogodbe. Navedena izjava zato v skladu z drugim odstavkom 364. členom OZ predstavlja konkludentno ravnanje, s katerim je toženec posredno pripoznal svoj dolg.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 68724/2014 z dne 26. 5. 2014 razveljavi tudi v delu, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki (nadaljevanju toženec) naloženo, da upniku, sedaj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 8 dni plača 13.202,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve sodbe tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 55,92 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo napačno stališče o tem, da izjave z dne 24. 7. 2012, za katero je tožnik trdil, da predstavlja toženčevo pripoznavo dolga, nikakor ni mogoče opredeliti kot pripoznave, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja v skladu s 364. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izjava sicer ni izražena neposredno, kar pa zagotovo ni razlog, da ne bi mogla imeti učinka pripoznave, saj je pripoznava mogoča tudi s konkludentnimi dejanji, kot na primer z obvestilom upniku, da je dolžnik s tretjo osebo sklenil dogovor o prevzemu izpolnitve. Po prepričanju tožnika iz navedene izjave, ki sta jo podpisala B. F. in tudi toženec, nedvomno izhaja volja in namen toženca, da poravna vtoževano terjatev. Toženec je s svojim podpisom na izjavi soglašal s tem, da tretji (dolžnikov dolžnik) v celoti poravna njegov dolg do tožnika po posojilni pogodbi št. 233320-1, iz katere izhaja vtoževana terjatev. Naslovnik te izjave pa ni bil le toženec, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, ampak tudi oziroma predvsem tožnik, oziroma njegov pravni prednik, ki mu je bila ta izjava posredovana. Le če toženec predmetne izjave ne bi podpisal, ki bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje pravilna, saj bi takrat šlo zgolj za izjavo tretjega, ne pa tudi toženca. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, oziroma, da izpodbijane sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj temelji na materialnopravno zmotni presoji listine z dne 24. 7. 2012 (priloga spisa A 10), kar pa je imelo za posledico, da so v sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, s katerimi se sodišče prve v posledici napačne presoje listine ni ukvarjalo. Sodišče druge stopnje zaradi varovanja pravice pravdnih strank do pritožbe izpodbijane sodbe samo ne more spremeniti, zato jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugodilo toženčevemu ugovoru zastaranja, pri tem pa je zavrnilo tožnikove navedbe in sprejelo stališče, da izjava z dne 24. 7. 2012(1) ne predstavlja pripoznave dolga, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja, zaradi česar je vtoževana terjatev zastarala. Takšna presoja te listine je materialnopravno zmotna. Navedena listina, ki je bila poslana tožniku, predstavlja obvestilo upniku (sedaj tožniku), da je dolžnik (sedaj toženec) s tretjo osebo sklenil dogovor po 434. členu OZ (2) o prevzemu izpolnitve dolgovanega denarja iz posojilne pogodbe št. 233320-1, sklenjene med tožnikom in tožencem dne 2. 2. 2004, iz katere izvira v tem postopku zahtevana terjatev. Izjavo z dne 24. 7. 2012 je zraven prevzemnika izpolnitve podpisal tudi toženec, ki je tako izrazil svoje soglasje s prevzemom izpolnitve sporne terjatve s strani tretje osebe, s tem pa, ob dejstvu, da je bila predmetna izjava dana tožniku (oziroma njegovemu pravnemu predniku), tudi posredno pripoznal dolg do tožnika iz predmetne posojilne pogodbe. Navedena izjava zato v skladu z drugim odstavkom 364. členom OZ (3) predstavlja konkludentno ravnanje, s katerim je toženec posredno pripoznal svoj dolg.(4)

7. Ker je sodišče prve stopnje sporno izjavo z dne 24. 7. 2012 materialnopravno zmotno presodilo in posledično ugodilo ugovoru zastaranja ter tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo, so odločilne okoliščine, ki se nanašajo na ugotavljanje vpliva posredne pripoznave dolga na tek zastaralnega roka glede vtoževane terjatve in posledično njeno utemeljenost, ostale nepojasnjene. Glede na pravilno stališče, ki ga je v zvezi z ugovorom zastaranja zavzelo sodišče prve stopnje, da toženec še vedno dolguje anuitete, za katere teče triletni zastaralni rok od zapadlosti posamezne anuitete, bo vsekakor potrebna presoja o tem, katere zapadle in neplačane anuitete do posredne pripoznave dolga (v smislu drugega odstavka 364. člena OZ) še niso zastarale in se je zato njihovo zastaranje pretrgalo. Ob tem pa še, ali lahko izjava z dne 24. 7. 2012 glede tistih neplačanih anuitet, ki so do izjave že zastarale, pomeni tudi pisno pripoznavo za zastarane obveznosti in odpoved zastaranju v smislu določbe prvega odstavka 341. člena OZ (5), za katero sicer velja, da mora dolžnik upniku pisno izjaviti, da obveznost obstoji.(6) Šele ob razjasnitvi navedenega bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnika, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva že izražena stališča sodišča druge stopnje in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Besedilo izjave, ki sta jo podpisala B. F. in toženec je naslednje: „Podpisani B. F., stanujoč X. 91, X. izjavljam, da bo v celoti poravnal znesek kredita, ki ga nesporno dolgujem P. G., po Posojilni pogodbi št. 233320-1 z dne 2. 2. 2004, sklenjeni med N. K. in P. G., Ulica Y 29, M.. Zgoraj navedena pogodba in s tem dolgovani znesek je bil s Pogodbo o poravnavi dolga prenesena na K. F. d.o.o. - S. N. K. in P. G. in sicer 25. 10. 2011.“ Op. št. (2) : V skladu s prvim odstavkom 434. člena OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu dolžniku.

Op. št. (3) : Drugi odstavek 364. člena OZ določa: „(2) Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.“ Op. št. (4) : Tako Kranjc V. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga str. 500 - 502. Op. št. (5) : Prvi odstavek 341. člena določa: Op. št. (6) : O tem Kranjc V. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 456 - 457.