Jedro

Sodišči sta ugotovili, da bi bil odvzem petletne hčerke zanjo absolutno zelo dramatičen in bi torej prisilno iztrganje iz sedanjega okolja pomenilo travmo za vse njeno življenje. Z opisano strokovno pomočjo bo tožnica bolj sposobna nuditi ustrezno vzgojo otroku, sicer realno tveganje, da v kasnejši dobi v času hčerkinega odraščanja ne bo znala ustrezno spodbujati in sprejemati hčerkine oblikujoče se spolne integritete, pa bo zmanjšano.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrže, proti sodbi pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, skupne mladoletne otroke 25.5.1995 rojeno M., 26.12.1996 rojeno U. in 23.1.1999 rojenega T. je dodelilo v rejniško družino, najmlajšo 13.10.2002 rojeno Ž. pa je zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici. Odločilo je tudi o višini preživnine za otroke, o stikih staršev in otrok ter o pravdnih stroških. Med postopkom izdano začasno odredbo je spremenilo tako, da je preživnino in stike določilo tako kot v sodbi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo proti odločitvi o oddaji treh otrok v rejniško družino in o določitvi preživnine zanje, zavrnilo pa je tudi toženčevo pritožbo proti odločitvi o zaupanju mladoletne Ž. v vzgojo in varstvo tožnici ter o stikih. Zato je v izpodbijanih delih potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi in sklepu pritožbenega sodišča uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s procesnimi predpisi o dokaznih sredstvih ter načelom proste presoje dokazov in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišči v obrazložitvah nista zavzeli stališč do želje otrok in ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb M. in J. H., ki sta opisovala tožničino življenje, ravnanje in njene osebne lastnosti, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri uveljavljanju zmotne uporabe materialnega prava toženec najprej navaja, da se sicer zaveda svojega trenutno slabšega položaja zaradi kazenske sodbe, za katero pa poudarja, da še ni pravnomočna. Vztraja pri stališču, da bi morala biti najmlajša hči oddana v rejniško družino, kjer so ostali trije otroci, da ne bo proti svoji volji ločena od obeh sestric in bratca. Toženec se zaveda tudi, da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, vendar ne more sprejeti navedb ter ocene, da je milo rečeno osebnostno sporni tožnici ustrezneje zaupati hčerko, kot pa namestiti otroka v rejništvo. V potrditev svojega stališča toženec povzema razloge obeh sodišč iz izvedenskega mnenja prvega izvedenca klinične psihologije, delno tudi iz izvedenskega mnenja druge izvedenke nevropsihiatrinje. Opozarja, da gre pri tožnici za osebnostno motnjo globljega značaja, o njeni preferenci vznemirljivih in dramatičnih dogajanj, ki prinašajo takojšnja ugodja in zadostitve, pa prilaga fotografijo tožnice z letošnjega L., objavljeno na internetu in komentar starejše hčerke. Poudarja, da je tožničino vedenje močno seksualizirano in da je egocentrična. Osebnostna motnja je rezistentna na zdravljenje, ki zato ne bo doseglo želenih rezultatov. Omenja tudi razloge o potrebni strokovni pomoči, zatrjuje pa, da tožnica ne sprejema pomoči strokovne osebe, ker ni šla na kontrolni pregled k psihiatru. Zato ne držijo navedbe, da je že povzela določene aktivnosti, da bi osebnostno napredovala. Po toženčevem mnenju ima izpodbijana odločitev za mladoletno Ž. lahko negativne, če že ne katastrofalne posledice. Iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da tožnica ni primerna, poleg tega pa jo vsi otroci odklanjajo. Težko si je predstavljati, kako bi lahko tožnica, ki se mora še sama naučiti prepoznavati čustvena stanja otrok, videla koristi mladoletne Ž. Res je rejništvo drastičen poseg v življenje otroka, vendar Ž. potrebuje stalno družinsko klimo in okolje z urejenimi in zrelimi nadomestnimi starši. Rejnica jo je pripravljena sprejeti. Stiska ob odvzemu bi se ob ustreznem sprejemu hitro lajšala. Toženec poudarja, da imajo odločilen pomen v tej zadevi tudi morebitne želje otrok. Razlaga, kateri predpisi urejajo pomen želje otrok. Starejši ko je otrok, večji pomen ima njegovo mnenje, še posebej pa to velja v letih odraščanja. Zato je treba upoštevati subjektivne in objektivne dejavnike. V nadaljevanju utemeljuje neprimeren odnos tožnice do otrok z izjavami starejših otrok, kako jih je tožnica kaznovala.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o začasni odredbi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi med drugim spremenilo svoj prejšnji sklep o začasni odredbi. Toženčeva pritožba proti sodbi in sklepu je bila glede samega sklepa neobrazložena. Pritožbeno sodišče je tudi v tem delu njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Tudi toženčeva revizija proti sklepu pritožbenega sodišča ni obrazložena. Ker pa ga z revizijo v uvodu izrecno izpodbija, je revizijsko sodišče pri obravnavanju tega dela revizije v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilo, da v tem delu revizija ni dovoljena. Revizija je glede na določbo prvega odstavka 384. člena ZPP dovoljena le proti tistemu drugostopenjskemu sklepu, s katerim se postopek pravnomočno konča. V tej zadevi je bil postopek pravnomočno končan z drugostopenjsko sodbo o zavrnitvi pritožb obeh pravdnih strank proti prvostopenjski sodbi. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo ta del toženčeve revizije.

V obravnavani zadevi je na revizijski stopnji sojenja sporna le še odločitev o zaupanju petletne Ž. v varstvo in vzgojo materi. Zaradi kompleksnosti problemov v družini pravdnih strank pa revizijsko sodišče vseeno povzema nekaj glavnih ugotovitev obeh sodišč in osnovnih podatkov iz spisa. Tožničina mati se je drugič poročila s tožencem, ki je bil njen bratranec. Tožnica izvira iz njenega prvega zakona. Po zgodnji materini smrti je tožnica pri trinajstih letih prišla živet k tožencu, da bi skrbela za otroka M. in J. Nobena od pravdnih strank sicer ni želela izpovedati ničesar o njunem življenju v času tožničine mladoletnosti, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja kliničnega psihologa in poročila centra za socialno delo povzelo v razlogih sodbe oceno, da je toženec tisti, ki je glavni generator medgeneracijskih spolnih zlorab v družini. Tožnica je takoj po polnoletnosti rodila najprej M. in nato še tri otroke. Po rojstvu četrtega otroka se je s tožencem (svojim očimom) poročila, vendar je že po letu in pol vložila razvezno tožbo. Ko je bila najstarejša hčerka M. stara osem let, se je zaradi njenega nenavadnega obnašanja pojavil sum o spolnih zlorabah tako s strani polsestre J., kateri je bil v kazenskem postopku izrečen vzgojni ukrep, in polbrata M., kot s strani toženca. Toženec je bil zaradi tega s kazensko sodbo spoznan za krivega in obsojen, vendar sodba zaradi toženčeve pritožbe še ni pravnomočna.

Med razveznim postopkom so bili otroci nekaj časa pri enem, nekaj časa pri drugem staršu, nato pa je center za socialno delo starejše tri otroke najprej poslal v dve rejniški družini v okolici Š., kasneje pa vse tri skupaj v novo rejniško družino pri P., kjer so se otroci dobro vživeli. Najmlajša Ž. je bila ves čas pri materi. Sodišče je zaradi zapletenih družinskih odnosov, vprašljivih osebnostnih lastnostih obeh pravdnih strank in preverjanja največje koristi otrok pritegnilo dva izvedenca. Tako izvedenec klinične psihologije kot izvedenka nevropsihiatrinja sta se strinjala, da so osebnostne značilnosti obeh staršev neugodne za primerno varstvo in vzgojo otrok, glede na ugotovljeno stanje tudi, da je za starejše tri otroke najbolj ustrezna oddaja v rejniško družino, razlikovala pa sta se glede največje koristi najmlajše Ž.. Osebnostne značilnosti obeh pravdnih strank je prvostopenjsko sodišče povzelo kar na treh straneh svoje sodbe. Revizijsko sodišče jih zato ne ponavlja. Ker pa ugotavlja, da toženec v reviziji opozarja na negativne lastnosti na tožničini strani (svojih negativnih osebnostnih značilnosti, tudi zelo pomembnih za sedanje stanje v družini, pa ne omenja) in ker tudi izpušča tisti del mnenja druge izvedenke, ki je ugoden za tožnico, revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je po ugotovitvah obeh izvedencev vzrok za sedanje tožničine osebnostne značilnosti iskati tudi v travmah na spolnem področju v času njenega odraščanja.

Koristi otroka so tako po mednarodnih aktih kot po našem notranjem materialnem (78. in 5.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Ur. l. RS, št. 69/2001-UPB1; ZZZDR) in procesnem pravu (408. do 410. člen ZPP) glavno vodilo pri odločanju, kje bo otrok živel po razvezi zakonske zveze svojih staršev. Gre za pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Eden od elementov je tudi otrokova želja, kadar je otrok sposoben razumeti pomen in posledice svoje izražene želje. Ne glede na dejstvo, da je mladoletna Ž. stara le pet let in take sposobnosti še ne more imeti, revizijsko sodišče opozarja na neutemeljenost toženčeve trditve, da Ž. odklanja tožnico. Ugotovljeno je drugače, saj se zelo boji morebitne ločitve od matere, želi torej ostati pri njej, v novi družini se dobro počuti, lepo se je vživela tudi v širše okolje. Svoje želje v zvezi z bratom in sestrama uresničuje v stikih z njimi. Toženčevo stališče, da bi se njena stiska ob odvzemi materi hitro lajšala z ustreznim sprejemom v rejniški družini, je v nasprotju z ugotovitvami obeh sodišč, ki v tem delu sprejemata mnenje nevropsihiatrinje. Potrdili sta, da bi bil odvzem zanjo absolutno zelo travmatičen in da bi torej prisilno iztrganje otroka iz sedanjega okolja pomenilo travmo za vse njeno življenje. Za otroka te starosti je velikega pomena prav stabilnost življenjskih in bivalnih okoliščin.

Drugo pomembno vprašanje je, ali tožnica glede na ugotovljene osebnostne značilnosti in osebnostno motnjo globljega značaja zmore otroku nuditi ustrezno vzgojo in varstvo. Osebnostna motnja se kaže predvsem v tožničini čustveni nestabilnosti, manjši predvidljivosti in premajhni naravnanosti na potrebe otrok. Sodišči sta sprejeli mnenje izvedenke, da tožnica ob določenih pogojih to nalogo zmore. Njen odnos s tem otrokom zaenkrat ni konflikten, je bolj strpen in sprejemajoč kot do ostalih otrok, saj se tožnica z Ž. ne identificira v svoji otroški podobi in je ne pojmuje kot izvor za družinske napetosti. Res je tožničina osebnostna motnja rezistentna na samo zdravljenje, je pa tožnici mogoče in potrebno pomagati drugače, in sicer z nudenjem opore, pomoči in sprotnega usmerjanja s strani strokovne osebe, ki bi ji pomagala, da bo bolje prepoznavala čustvena stanja svojih otrok in obvladovala svoj impulziven odziv nanje. Sodišči sta k mnenju izvedenke dodali, da ji tako pomoč v okviru svoje pristojnosti zagotavlja in že nudi center za socialno delo, tožnica pomoč sprejema, pri tem pa s centrom in tožnico sodeluje klinična psihologinja, saj obravnava poteka pod njeno supervizijo. Samo dejstvo, da tožnica ni šla na kontrolni pregled k nevropsihiatru, torej ne pomeni, da odklanja strokovno pomoč, kot skuša prikazati toženec.

Z opisano strokovno pomočjo bo tožnica bolj sposobna nuditi ustrezno vzgojo otroku, sicer realno tveganje, da v kasnejši dobi v času hčerkinega odraščanja ne bo znala ustrezno spodbujati in sprejemati hčerkine oblikujoče se spolne integritete, pa bo zmanjšano. Toženčevo zanikanje, da bi tožnica zmogla ustrezno izvajati svojo nalogo, je v nasprotju z njegovo izjavo pri prvem izvedencu, da je bila prej dobra mati in tudi s podatki spisa, da je taka strokovna pomoč tožnici v času, ko so se pri najstarejši hčerki pokazali znaki nenavadnega obnašanja, že ustrezno delovala, ko je k družini na dom hodila Erika Adler, vendar se je tožnica kasneje odselila in vložila razvezno tožbo.

Navedeni razlogi in sedanja situacija zato utemeljuje odločitev obeh sodišč, da je v skladu z otrokovo koristjo taka odločitev, da se Ž. zaupa v varstvo in vzgojo materi. Morebitne spremembe v kasnejši dobi pa bi šele takrat, če bi do njih prišlo, utemeljevale tudi drugačno odločitev.

V reviziji uveljavljane procesne kršitve niso podane. Zmotna je trditev, da zaradi izostanka razlogov o željah otrok sodb ni mogoče preizkusiti. O želji najmlajše hčerke je prvostopenjsko sodišče povedalo, da se zelo boji ločitve od matere. V nasprotju s to ugotovitvijo je torej revizijska trditev, da Ž. mater odklanja. Želje ostalih otrok, da naj bi Ž. živela z njimi v rejniški družini, pa niti ni mogoče obravnavati kot odločilne okoliščine, ki bi lahko prevladala nad ostalimi razlogi. Nevpogled v izpovedi prič J. in M. H., ki sta jih podala v kazenskem postopku, kakšne so tožničine osebnostne lastnosti, je toženec v pritožbi uveljavljal v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato tega v reviziji ne more več uveljavljati. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Toženec sicer svoje pritožbene trditve v reviziji opredeljuje kot kršitev procesnih predpisov o dokaznih sredstvih, vendar relativna procesna kršitev, storjena v postopku na prvi stopnji, ni revizijski razlog, če se prvič uveljavlja šele v reviziji. Ne gre niti za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena v pritožbenem postopku. Dejansko gre za prikrito kritiko dokazne ocene, češ da naj bi bile osebnostne značilnosti tožnice slabše, kot sta s strokovno pomočjo dveh izvedencev ugotovili sodišči, pa še to s sklicevanjem na prizadeti priči, ki sta bili tudi sami v kazenskem postopku. V nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja spada tudi reviziji priložena fotografija tožnice z letošnjega L. z zatrjevano M. komentarjem.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP dovoljeni del toženčeve revizije zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.