Jedro

Zastopanje mladoletnih otrok je sestavni del izvrševanja roditeljske pravice. Pri tem o vprašanjih, ki se ne nanašajo na dnevno življenje otroka, starša odločata sporazumno. Sodišče dopusti tožbo enega od staršev v imenu otroka, saj domneva, da drugi z njo soglaša. Kadar pa v postopku pride do nasprotovanja enega zakonitega zastopnika dejanjem drugega od staršev, mora sodišče predhodno rešiti spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice v skladu z določbo 113. člena ZZZDR ter ugotoviti, ali je postopek v otrokovo korist. V takšnem primeru postopka ni mogoče prekiniti do postavitve kolizijskega skrbnika, saj je ta predviden le v primerih, ko roditelj ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka, ker so njune koristi v navzkrižju.

Izrek

Pritožbi dolžnika se delno, pritožbi J.O. pa v celoti ugodi in se izpodbijani sklep - v točki 1. razveljavi in se zadeva glede te odločitve vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, - v točki 2. razveljavi, - v ostalem izpodbijanem delu (točka 4. sklepa) pa se pritožba dolžnika zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka dolžnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika v delu, v katerem nasprotuje pravici D. S. do zastopanja ml. V.S., zaradi kolizije interesa zakonitih zastopnikov mld. V.S. pa je postopek zavarovanja z začasno odredbo glede prvega upnika prekinilo do postavitve posebnega skrbnika. Nadalje je ugovoru dolžnika zoper začasno odredbo delno ugodilo in v prvem odstavku izreka razveljavilo izdano začasno odredbo v delu, v katerem se dolžniku prepoveduje oglaševanje z uporabo imen in priimkov ali drugih razpoznavnih znakov upnikov, ter kolikor se začasna odredba nanaša na obveznost dolžnika, da iz prodaje umakne vse izvode dnevnika A., v katerih dolžnik oglašuje z uporabo imen ali priimkov ali drugih razpoznavnih znakov upnikov. V tem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V preostalem delu pa je sodišče ugovor dolžnikov zoper začasno odredbo izdano v korist upnikov zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog upnika, da sodišče opravi izvršbo v skladu z izdano začasno odredbo, odločitev o priglašenih stroških ugovora in odgovora na ugovor pa je pridržalo do končne odločbe.

Zoper izdani sklep se pritožujeta zakonita zastopnica mladoletnega V.S., J.O. in dolžnik.

Zakonita zastopnica prvega upnika vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izdanega sklepa v delu, ki se nanaša na zastopanje mld. sina V.S.. V pritožbi navaja, da mld. V.S. nima izkazanega pravnega interesa za vodenje postopka in ga D.S. v tem postopku uporablja izključno za svoje interese ter interese svoje matere in brata, torej ne ravna v otrokovo korist. Mld. V.S. je bil pravnomočno dodeljen zakoniti zastopnici materi J.O., kot to izhaja iz spisa Okrožnega sodišča v Kranju. Tožnik je v postopku zagotovil, da bo varoval pravice in koristi mld. upnika, kar je bilo tudi storjeno. Poleg tega bi sodišče moralo na procesno predpostavko zastopanja paziti po uradni dolžnosti, pri čemer bi ugotovilo, da otrok ni pravilno zastopan. Če sodišče v pravdi vidi, da med zastopnikoma ni soglasja, bi moralo šteti, da je dejanje veljavno le, če ga opravita oba starša. Ker je bil s sodno odločbo mld. V.S. zaupan v vzgojo in varstvo materi, je le ona upravičena zastopati otroka, ne pa da je sodišče za zastopnje postavilo posebnega skrbnika. Sodišče je tudi napačno zapisalo, da je mati sama pristala na to, da se zgodba o V.S. pojavi v časopisu A. Odločitev sodišča, da gre v konkretnem primeru za vodenje postopka v skladu z otrokovo koristjo, je napačna in zmotna. Prav tako je tudi napačen zaključek, da gre za spor med zakonitima zastopnikoma, saj zakonita zastopnica sploh ni stranka v postopku.

Sodišče pa je tudi napačno uporabilo določbo 1. odstavka 213. člena ZZZDR, saj ne gre za navzkrižje koristi med otrokom in starši, temveč za vprašanje ugotavljanja največje otrokove koristi. Za zavarovanje te koristi pa mora že po zakonu skrbeti sodišče. Prav tako iz obrazložitve delnega sklepa izhaja, da naj bi sodišče zadevo odstopilo CSD zaradi določitve posebnega skrbnika, medtem ko iz izreka sklepa to ne izhaja. Pritožnica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter odločitev v 1. in 2. točki razveljavi ter zahtevek mld.

V.S. za zavarovanje zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže. Tudi dolžnik v pritožbi oporeka izdanemu sklepu v 1. in 2. točki izreka glede zastopanja mld. V.S., nadalje pa še v 4. točki izreka, s katerim je sodišče ugovor dolžnika zoper začasno odredbo izdano v korist upnikov zavrnilo. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je ugovor dolžnika v delu, s katerim nasprotuje pravici D.S. do zastopanja mld. V.S., neutemeljen.

Pri odločitvi o vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ne gre za odločitev o vprašanju, ki bi bistveno vplivala na otrokov razvoj v smislu 2. odstavka 113. člena ZZZDR, o katerem bi morala starša odločati sporazumno. Še zlasti če upoštevamo, da zakoniti zastopnik mld. V.S. izdane začasne odredbe ni opravičil z vložitvijo tožbe.

Upniki so vložili tožbo na plačilo denarne odškodnine za nematerialno škodo in na objavo splošnega opravičila članom družine P..., ne da bi bilo navedeno, da se to nanaša na mld. V.S.. Tudi v kolikor bi bilo v konkretnem primeru mogoče uporabiti določbo 2. odstavka 113. člena ZZZDR o skupnem odločanju obeh staršev, bi morala mld. V.S zastopati oba starša skupno, v primeru, da se o tem ne bi sporazumela, pa bi po določilu 3. odstavka 113. člena ZZZDR soglasje staršev nadomestila odločba sodišča v nepravdnem postopku. V tem primeru bi moralo sodišče pred izdajo začasne odredbe ravnati skladno z določilom 81. člena ZPP in od D.S. zahtevati predložitev soglasja matere za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe oziroma predložitev ustrezne odločbe nepravdnega sodišča. Ker tega sodišče ni storilo, mld. V. S. ni bil pravilno zastopan, zato je podana absolutno bistvena kršitev postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nezakonit je izpodbijan sklep v delu, s katerim je sodišče prekinilo postopek zavarovanja z začasno odredbo do postavitve posebnega skrbnika s strani Centra za socialno delo po določilu 213. člena ZZZDR. Pogoji iz tega člena namreč niso izpolnjeni, saj gre za postavitev posebnega skrbnika v primerih, kadar gre za navzkrižje koristi med otrokom in starši. Prav tako tudi ni pogojev za prekinitev postopka, saj postavitev posebnega skrbnika ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP. Dolžnik opozarja tudi na povsem napačne ugotovitve sodišča, kjer ugotavlja, da naj bi bila mnenja obeh staršev glede vprašanja, ali mediji lahko poročajo o zadevah iz otrokovega življenja, nasprotujoča, saj naj bi mati sama pristala na to, da se zgodba o mld. V.S. pojavi v časopisu, medtem ko oče temu nasprotuje. Iz navedb dolžnika nikjer ni izhajalo, da bi mati sama pristala na objavo v časniku, navedeno je le bilo, da je časopis dal izjavo, da bo v celoti in dosledno upošteval in varoval koristi mld. V.S.. Torej je ravnanje matere ves čas usmerjeno izključno v varovanje koristi mld. otroka in je skladno z njegovo koristjo, medtem ko oče D.S. prepovedi pisanja o mld. V.S. s tožbo ni zahteval. Glede zavrnilnega dela sklepa pa dolžnik navaja, da upniki v roku niso vložili tožbe za opravičbo izdane začasne odredbe. Izdano začasno odredbo namreč opravičuje samo tožba, ki varuje tisto terjatev, ki je bila z začasno odredbo zavarovana. To pa bi bila lahko le takšna tožba, s katero bi zahtevali prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Takšne tožbe niso vložili, temveč so vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo denarne odškodnine za nematerialno škodo in objavo opravičila članom družine P. Ker upniki izdane začasne odredbe niso opravičili z vložitvijo ustrezne tožbe, bi moralo sodišče postopek izvršbe ustaviti in izdano začasno odredbo v celoti razveljaviti. Prav tako tudi ni podana verjetnost obstoja terjatve upnikov, ker sodišče o tem v sklepu ni navedlo nobenih razlogov. Pri presoji ali so bile z objavo članka kršene osebnostne pravice upnikov, bi moralo sodišče opraviti tehtanje interesov, to je osebnostnih pravic upnikov na eni strani in pravice do svobodnega izražanja ter pravice do obveščenosti na drugi strani. Gre za hierarhično enakovredni pravici, ki se medsebojno omejujeta. Katera pravica bo imela prednost, je odvisno od intenzivnosti posega v osebnost in od interesa, ki mu služi objava informacije na drugi strani. Sodišče pa tehtanja interesov zaradi napačne uporabe materialnega prava ni uporabilo. Če bi sodišče to storilo, bi ugotovilo, da dolžnik z objavo članka ni ravnal protipravno in da osebnostne pravice upnikov niso kršene. Informacije objavljene v članku so resnične, javnosti pa so bile predstavljene na objektiven način. Javnost ima razumen in legitimen interes, da se informacije o problemu pedofilije objavijo. Tudi v interesu mld. V.S. je, da se storilec morebitnega kaznivega dejanja odkrije in kaznuje.

Namen objave članka je bil prispevek k javni razpravi o problematiki pedofilije v Sloveniji in problematiki njenega odkrivanja, kar je v interesu širše javnosti. Tudi objavljene fotografije kažejo na določene osebnostne lastnosti, ki jih je potrebno oceniti v povezavi z dokazi, kot so bili zbrani v postopku kazenske preiskave. Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, da bi ugotovilo, ali so informacije v članku resnične in objektivne. Poleg tega tudi ni za vsakega posameznega upnika ugotavljalo pogojev za izdajo začasne odredbe.

Sodišče tudi ni verjetno izkazalo nevarnosti uveljavitve terjatve oziroma nastanka težko nadomestljive škode, odločitev pa je v tem delu neutemeljena in neobrazložena. Ni podana ne objektivna ne subjektivna nevarnost, da upniki ne bi mogli uveljaviti svoje terjatve, če upoštevamo, da zahtevajo denarno terjatev in objavo opravičila. Izdane začasne odredbe tudi ni mogoče izvršiti, saj gre za cenzuro tiska. Poleg tega tudi ni jasno, na katere izvode časnika A. se nanaša dolžnost umika iz prodaje, izrek začasne odredbe je sam s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani dolžniku prepoveduje objavo člankov, hkrati pa mu nalaga umik izvodov časnika, v katerih naj bi bili takšni članki objavljeni. Prav tako je sodišče ravnalo nezakonito, ko tožniku ni vročilo odgovora na ugovor. Upniki so v tem odgovoru navajali nova dejstva, s katerimi so izkazovali verjetnost terjatve, sodišče pa se na navedbe upnikov v odgovoru na ugovor sklicuje v obrazložitvi. Sodišče bi moralo razpisati narok in šele potem odločiti o ugovoru. S tem, ko dolžniku ni vročilo omenjene vloge, pa je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki

2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv, razlogi sodišča pa nejasni in med seboj v nasprotju.

Sodišče je napačno povzelo navedbo dolžnika, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Pritožnik tudi opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje glede omejitve svobode izražanja in pravice do obveščanja, ki naj bi veljale za rumeni tisk, napačno. Zgolj zaradi njihove narave tabloidom in rumenemu tisku ni mogoče odreči vrednosti in pomena obveščanja javnosti o zadevah v širšem interesu. Pritožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi, o zadevi pa naj odloča prvostopno sodišče pred drugim sodnikom.

Z odgovorom na pritožbo je upnik prerekal dolžnikove pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba J. O. je v celoti, pritožba dolžnika pa delno utemeljena.

I.Glede zastopanja mld. V.S. (1. in 2. točka izreka sklepa) Oseba, ki nima procesne sposobnosti, se v pravdi ne more zastopati sama, ampak v njenem imenu procesna dejanja opravlja njen zakoniti zastopnik. Zastopanje mladoletnih otrok je sestavni del izvrševanja roditeljske pravice. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 64/2001, 16/2004)v 1. odstavku 107. člena določa, da mladoletne otroke zastopajo starši, pri čemer ne razlikuje položaja zakonitega zastopnika, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, in drugega od staršev, saj sta oba dolžna skrbeti za otrokove koristi. Zagotavljanje le-teh je namreč temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, in velja tako za starše kot tudi za javne organe (5.a člen ZZZDR, 18. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah, Ur. l. SFRJ, št. 15/90, nostrificirana Ur. l. RS, št. 35/92, KOP, Uvod v evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, Ur. l. RS, št. 26/99). V konkretnem primeru je postopek pred sodiščem prve stopnje v imenu mld. V.S. sprožil njegov oče D.S. kot njegov zakoniti zastopnik skladno z določilom 78. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04).

Med staršema ni sporno, da je bil njun mld. sin (prvi upnik) s pravnomočno odločbo zaupan v vzgojo in varstvo materi J.O.. Sodna praksa je nekdaj štela, da je v takem primeru za vložitev tožbe v imenu otroka izključno upravičen tisti od staršev, pri katerem otrok živi. Tak restriktivni pristop je temeljil na določbi 1. odstavka

114. člena ZZZDR, ta člen pa je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-312/00 z dne 23.4.2003) razveljavljen. Vendar pa bi bila rešitev, da so vsa procesna dejanja veljavna le, če jih opravita skupaj oba zakonita zastopnika, pretoga (primerjaj Galič, Komentar ZPP, GV, Založba d.o.o. in Ur. l. RS, 2005, str. 338). Določbo 107. člena ZZZDR je namreč mogoče razumeti tudi kot določbo o posamičnem zastopanju, pri čemer je mogoč sklep, da drugi od staršev, vsaj ko ne gre za zadeve zelo velikega pomena, soglaša z akti zastopanja drugega od staršev. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe štelo, da je mld. V.S. ustrezno zastopan po očetu kot zakonitemu zastopniku. Zato so nasprotni pritožbeni očitki obeh pritožnikov neutemeljeni. Vendar pa se je v nadaljevanju postopka pokazalo, da mati mld. V.S. J.O. z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe in nadaljnjim vodenjem postopka v tej smeri ne soglaša. To je prvostopno sodišče lahko ugotovilo že z vlogo, naslovljeno kot ugovor, z dne 26.9.2005 (list. št. 11 spisa), pa tudi z umikom predloga za izdajo začasne odredbe v imenu mld. V. S. z dne 30.9.2005. Med staršema mld. upnika je tako prišlo do spora o izvrševanju roditeljske pravice, način razreševanja takega konflikta pa ureja ZZZDR v 113. členu. Ta določa, da roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu z otrokovo koristjo, če pa se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD. Pri starših, ki ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otrok, pa je zakon zaradi lažjega izvrševanja roditeljske pravice starša, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, predvidel še kriterij pomembnosti vprašanja, na katerega se nanaša spor. Tako starša odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, sporazumno oziroma jima pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD, ali pa o tem odloči na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku (3. odstavek 113. člena ZZZDR). O vprašanjih dnevnega življenja otroka pa odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Dolžnik v pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne gre za odločitev o vprašanju, ki bi bistveno vplivalo na otrokov razvoj v smislu 2. odstavka 113. člena ZZZDR, še posebej ob upoštevanju, da zakoniti zastopnik mld.

V. S. izdane začasne odredbe ni opravičil z vložitvijo tožbe.

Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje (obrazložitev na 10. strani sklepa), da v obravnavani zadevi ne moremo šteti, da se predlog za izdajo začasne odredbe v delu glede mladoletnega otroka nanaša le na vprašanje iz dnevnega življenja otroka, o katerem bi lahko odločal le tisti od staršev, pri katerem otrok živi. Poročanje medijev o intimnem življenju otroka in njegove družine (očeta, stricev, stare mame), posebej upoštevajoč njegovo starost in vključenost v širše okolje (šolanje) lahko namreč bistveno vpliva na njegov skladen osebnostni razvoj. Gre torej za vprašanje, o katerem morata starša odločati sporazumno. Pri tem pa se pritožbeno sodišče ne spušča v vprašanje opravičbe začasne odredbe, saj bo o tem odločalo prvostopno sodišče skladno z določilom 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98 z dopolnitvami).

Ker med staršema očitno ni sporazuma o vodenju postopka v imenu mld.

Vala, gre za spor o izvrševanju roditeljske pravice. To pa ni spor, ki bi ga razreševal CSD s postavitvijo posebnega skrbnika, skladno z določilom 213. člena ZZZDR. Ta člen namreč predvideva postavitev skrbnika za primere, kadar pride do spora med otrokom in starši za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. Za postavitev kolizijskega skrbnika gre torej, kadar roditelj ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka. V obravnavani zadevi pa gre za nasprotje med obema roditeljema, ki nista soglasna o tem, ali je vodenje postopka v korist otroka. Sodišče prve stopnje je zato napačno prekinilo postopek do postavitve posebnega skrbnika za zastopanje mld. V.S., zato je bilo potrebno to odločitev (točka 2. izreka) razveljaviti in pritožbama glede prekinitve postopka v celoti ugoditi.

Kot je že obrazloženo, med staršema obstoji spor o izvrševanju roditeljske pravice, ki se nanaša na vodenje postopka za izdajo začasne odredbe v imenu mld. V. S.. Odločitev o tem sporu pa je bistvenega pomena za nadaljnji postopek. Ker se sodišče prve stopnje do konflikta med staršema do sedaj še ni opredelilo (temveč je predlagalo postavitev kolizijskega skrbnika), je tudi preuranjeno odločilo o ugovoru dolžnika v delu, s katerim nasprotuje pravici očeta do zastopanja mld. V.S.. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo tudi v 1. točki izreka, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje bo pri odločanju o umiku predloga za izdajo začasne odredbe, kot tudi pri odločanju o ugovoru glede izdane začasne odredbe, ki se nanaša na mld. V.S., moralo kot predhodno vprašanje razrešiti spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice, upoštevajoč določila nepravdnega postopka in določila 113. člena ZZZDR, pri tem pa se bo moralo opredeliti tudi do pritožbenih navedb J. O. glede pravnega interesa mld. V.S za vodenje tega postopka. Ta je namreč tesno povezan z ugotovitvijo, ali je vodenje obravnavanega postopka v korist mladoletnega otroka, o čemer so stališča zakonitih zastopnikov nasprotujoča. II.Glede pritožbe dolžnika zoper odločitev, s katero je sodišče njegov ugovor zavrnilo (4. točka izpodbijanega sklepa) Začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ureja ZIZ v 272. členu, pri čemer določa, da sodišče lahko izda takšno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, hkrati pa še verjetnost obstoja ene izmed predpostavk in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V obravnavani zadevi je sodišče izdalo regulacijsko začasno odredbo, katere bistvo ni le v tem, da se zavaruje možnost kasnejše izvršbe, temveč tudi, da se začasno uredi sporno pravno razmerje, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da vsebina članka, ki ga je objavil dolžnik dne

15.9.2005 v reviji A., posega v osebnostne pravice upnikov in njihovo čast ter dobro ime, izdaja začasne odredbe pa je nujna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in sicer stigmatizacije vseh upnikov, še posebej mld. V.S.. To je bilo osnovno izhodišče, kateremu je sledilo sodišče pri izdaji začasne odredbe. Pri tem je v izpodbijanem sklepu (str. 13 sklepa) podrobno obrazložilo, zakaj šteje, da je verjetnost obstoja terjatve upnikov izkazana, še posebej glede na njihov napovednik, ki je v naslednji številki revije napovedoval nadaljevanje članka s podnaslovom "Razkrivamo pedofilski škandal desetletja v Sloveniji", obrazložilo pa je tudi, zakaj imajo vsi upniki interes za izdajo začasne odredbe. V izdanem članku in njegovem nadaljevanju so namreč omenjeni vsi upniki, razen mld. V.S. so tudi vsi prikazani s slikovnim gradivom, ki prav tako posega v njihovo pravico do zasebnosti (fotografije golega upnika z materjo).

Sodišče druge stopnje nima pomislekov o zaključku prvostopnega sodišča, da je verjetnost obstoja terjatve upnikov podana ter so pritožbene trditve v tej smeri neutemeljene. Sodišče je namreč pri izdaji sklepa opravilo tudi presojo protipravnosti ravnanja dolžnika, pri čemer je na eni strani tehtalo interese javnosti do obveščenosti ter pravice do svobodnega izražanja, na drugi strani pa kršitev osebnostnih pravic upnikov (str. 14 in 15 izpodbijanega sklepa). Pri tem je utemeljeno zaključilo, da je dolžnik s svojim senzacionalističnim člankom, pospremljenim z neokusnimi fotografijami o zadevi, v zvezi s katero je bila zahteva za preiskavo upnice ustavljena, zlorabil pravico do svobode izražanja ter kršil osebnostne pravice upnikov. Pri tem pa se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z izvajanjem dokazov v zvezi z resničnostjo informacij, objavljenih v članku, kot v pritožbi zatrjuje dolžnik, saj je za izdajo začasne odredbe dovolj že izkaz verjetnosti obstoja terjatve.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da bi bilo v Sloveniji potrebno izpeljati širšo javno razpravo o problematiki pedofilije, vendar pa ne s stigmatizacijo udeleženih, tako žrtev, kot morebitnih storilcev, če postopki zoper njih še niso zaključeni, oziroma so ustavljeni, ker ni bil podan utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi obrazložilo, da so upniki z zadostno stopnjo verjetnosti izkazali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, saj je sam dolžnik članek pospremil z napovednikom, da bo v naslednji številki objavljeno nadaljevanje s sledečo vsebino: "Grozljive izpovedi sina V.S., čudno pričevanje ... policistov, kako J.P. grozi nečakovi varuški in kaj je počel z nečakom V.S. ter faksimile policijskih zaslišanj in izpovedi vpletenih." Takšne objave lahko povzročijo nenadomestljivo škodo s kršitvijo osebnostnih pravic, zato je pogoj za izdajo začasne odredbe tudi glede obstoja težko nadomestljive škode izpolnjen. Ker so pogoji iz 2. odstavka 272. člena ZIZ navedeni alternativno in zadostuje, da je izpolnjen le eden od njih, tudi ni pomembno, ali obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Poleg tega pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da bi brez izdaje začasne odredbe upniki lahko utrpeli nepopravljivo in nenadomestljivo škodo, kar je neprimerljivo s finančnimi posledicami, ki jih zaradi izdaje začasne odredbe lahko trpi dolžnik.

Nadalje pritožnik pavšalno opozarja, da izdane začasne odredbe ni mogoče izvršiti, saj prepoved objave člankov predstavlja cenzuro tiska. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče z začasno odredbo prepovedalo le objavo članov, ki javnosti razkrivajo podatke o tajnih, upravnih, pravdnih in kazenskih postopkih, v katerih so udeleženi upniki in člankov ter fotografij, ki posegajo v čast in dobro ime upnikov. Tako ne gre za kršitev do svobode izražanja, saj je namen izključitve javnosti iz postopkov prav v varovanju pravice do zasebnosti, ki jo v teh primerih že zakon postavi nad pravico do obveščenosti širše javnosti, prav tako pa je tudi sicer mogoče javnost informirati o pomembnih dogodkih v zvezi z upniki, ne da bi kršili njihove osebnostne pravice. Pri tem ne drži, da kljub delni ugoditvi ugovoru, iz sklepa sodišča ne izhaja, na katere izvode časnika A. se nanaša dolžnost umika iz prodaje. Po oceni pritožbenega sodišča se ta nedvomno nanaša na 1. številko časopisa A. z dne 15.9.2005, na podlagi katere je bila izdana začasna odredba, medtem ko za nadaljnje številke velja prepoved objave člankov, ki nasprotujejo vsebini začasne odredbe.

Glede očitanih nezakonitosti ravnanja sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor na ugovor dolžniku res ni bil vročen.

Pritožnik pa v pritožbi le pavšalno ugovarja, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, vendar pa bi svoje trditve moral konkretizirati in navesti, na katera dejstva v tej vlogi je sodišče oprlo odločbo, pa mu je bila glede njih odvzeta možnost obravnavanja.

Ker tega ni storil, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da so mu bile vročene vse vloge, ki jih ZIZ predvideva v postopku, prav tako pa tudi ni ugotovilo, da bi se sodišče pri odločitvi oprlo na kakšno dejstvo, ki bi zaradi opustitve vročitve dolžniku ostalo neznano, je ocenilo, da absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebno v konkretnem postopku upoštevati tudi posebnosti, ki izhajajo iz narave postopka za izdajo začasne odredbe, ki lahko doseže namen le, če je izdana v hitrem postopku. Prav tako pa prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev konsistentno obrazložilo, le nepopolno povzemanje širokih navedb pravdnih strank pa ne more pomeniti, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega pa je v delu, na katerega se sklicuje pritožnik, ko naj bi sklep napačno povzemal navedbe tožnika, da naj bi mati J.O. sama pristala na to, da se zgodba pojavi v časopisu A., sodišče le-tega razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. in 2. točka izreka sklepa glede zastopanja mld. V.S.).

Pritožnik se v pritožbi obširno ukvarja tudi z vprašanjem, ali so upniki v roku vložili tožbo za opravičbo izdane začasne odredbe.

Prenehanje veljavnosti začasne odredbe ureja ZIZ v 278. členu, zato bo moralo o tem vprašanju odločiti sodišče prve stopnje kot o predlogu dolžnika za razveljavitev začasne odredbe in ustavitev postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in zakonite zastopnice prvega upnika J.O. v delu zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa ugodilo in ti odločitvi razveljavilo ter zadevo glede odločitve pod tč. 1. izreka sklepa vrnilo prvostopnemu sodišču v nadaljnje odločanje (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer pa je pritožbo dolžnika zoper 4. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo ter v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdilo izdani sklep (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pri tem sodišče ni ugodilo predlogu upnika, da naj se zadeva obravnava pred novim sodnikom (356. člen ZPP), saj za to ni podanih utemeljenih razlogov.

Sodišče o stroških odgovora upnika na pritožbo dolžnika ni odločilo, ker tega pravnega sredstva ZPP ne predvideva (366. člen ZPP). Ker pa je odločbo delno razveljavilo, je odločitev o stroških dolžnika v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).