Jedro

V definiciji zadnjega splošnega oprostitvenega razloga iz 2. odst. 17. čl. CMR manjkata dve značilnosti, da bi ta razlog lahko uvrstili v pojem višje sile. Prvič, manjka element "zunanjosti". In drugič, da bi se dogodek lahko štel za višjo silo, mora biti še nepričakovan. Ugotovljene okoliščine prometne nesreče dajejo podlago za presojo, da je do škode prišlo zaradi vzroka, ki se mu toženi prevoznik ni mogel izogniti in posledic nesreče ni mogel preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo tolarske protivrednosti 20.283,00 DEM.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi trdi, da je druga tožena stranka s sklenitvijo pogodbe prevzela riziko nastanka škode na blagu. V tem je njena objektivna odgovornost. Obveznost nositi breme škode izvira iz same dejavnosti prevoznika. Svoje odgovornosti bi se prevoznik lahko razbremenil le, če bi šlo za višjo silo. Prometna nesreča pa ne more biti višja sila. V konkretnem primeru prihaja v poštev enako pravno pravilo, ki bi veljalo v primeru, če bi bil poškodovan sopotnik. Prevoznik ima regresni zahtevek proti povzročitelju škode. Povzročitelj prometne nesreče pa ni imel zavarovane odgovornosti pri tožeči stranki, ker je do škode prišlo v Ukrajini, kjer sistem zelene karte ne velja.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Zgolj na pavšalno sklicevanje na postopkovno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP pritožbeno sodišče ne more dati konkretnega odgovora. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP) pa ne te ne kakšne druge kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP pritožbeno sodišče ni našlo.

Zmotno je stališče pritožnika, da je (le) višja sila oprostitveni razlog po 2. odst. 17. čl. Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR, Ur.l. FNRJ 11/58 - dodatek), ki v konkretnem primeru prihaja v poštev za presojo o odgovornosti za nastalo škodo na podlagi 1. čl. CMR v zvezi s 1. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPPCP). V definiciji zadnjega splošnega oprostitvenega razloga iz 2. odst. 17. čl. CMR manjkata dve značilnosti, da bi ta razlog lahko uvrstili v pojem višje sile (prim. 1. odst. 177. čl. ZOR, ki definira "višjo silo" kot oprostitveni razlog pri objektivni deliktni odškodninski odgovornosti).

Prvič, manjka element "zunanjosti" v razmerju do prevoznikove sfere.

To potrjuje ne le besedilo 2. odst. 17. čl. CMR, temveč tudi 3. odst. 17. čl. CMR. Slednje našteva razloge, ki izhajajo iz sfere prevoznika in jih izključuje kot možen razbremenitveni razlog. To določilo bi bilo odveč, če bi bila oprostitev po 2. odst. 17. čl. CMR možna le, če bi šlo za zunanje okoliščine.

In drugič, da bi se dogodek lahko štel za višjo silo, mora biti še nepričakovan. Iz opredelitve zadnjega oprostitvenega razloga iz 2. odst. 17. čl. CMR ne sledi, da bi okoliščina, ki je vzrok poškodbi, morala biti nepričakovana. Zadostuje, da se ji prevoznik ni mogel izogniti in posledic ni mogel preprečiti. Prevoznik se bo zato lahko razbremenil odgovornosti, če škoda izvira iz dogodka, ki je bil sicer na splošno pričakovan (npr.: nevarno manevriranje drugega vozila v prometu na cesti ni nepričakovano), a se mu morebiti v konkretnem primeru prevoznik kljub ustrezni skrbnosti ni mogel izogniti in posledic ni mogel preprečiti. Predvidljivost dogodka je po 2. odst. 17. čl. CMR pomembna le v povezavi s presojo o možnosti, ali bi se prevoznik določenemu dogodku lahko izognil, če bi bil dovolj pozoren na dogajanje na cesti.

Pritožnik tudi nima prav, ko izenačuje odgovornost prevoznika za škodo na blagu z odgovornostjo sopotniku. CMR velja le za primer pogodbe o prevozu blaga (1. čl. CMR). Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, ki je urejena v specialnem pravnem viru, in ne za deliktno odškodninsko odgovornost. Doslej razloženo govori v prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Ugotovljene okoliščine prometne nesreče (povzročitelj prometne nesreče se je zaletel v vozilo prve tožene stranke od zadaj, ko je to stalo pred spuščenimi železniškimi zapornicami - te okoliščine med pravdnima strankama niso bile sporne in jih pritožnik tudi ne izpodbija) namreč dajejo podlago za presojo, da je do škode prišlo zaradi vzroka, ki se mu toženi prevoznik ni mogel izogniti in posledic nesreče ni mogel preprečiti. Ni tedaj odločilno, da prometne nesreče na splošno v cestnem prometu (vključno s takšno, do katere je prišlo v konkretnem primeru) niso nepričakovane in je zato z njimi pač potrebno računati. Tako tudi ni moč šteti, da so morda zato sestavni del prevoznikovega rizika. Zadnji ekskulpacijski razlog iz 2. odst. 17. čl. CMR ne daje podlage za to.

Stališče, da je tudi prometna nesreča lahko ekskulpacijski razlog po 2. odst. 17. čl. CMR, je sprejeto tudi v tuji teoriji in sodni praksi (Malcolm A. Clarke, International Carriage of Goods by Road: CMR; London, Sweet & Maxwell, 1997, str. 273 in 284. in nasl.). S tem v zvezi je potrebno posebej opozoriti, da je ZPPCP strožji za prevoznika, saj kot zadnji splošni ekskulpacijski razlog drugače kot 2. odst. 17. čl. CMR v 93. čl. opredeljuje višjo silo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. ZPP).