Jedro

Ker tožena stranka ni vodila evidence števila opravljenih ur dela za posameznega delavca (kar ne more iti v škodo tožniku), je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, katerega izpovedba je bila potrjena z izpovedbo prič, ter mu prisodilo plačilo za vse neplačane opravljene ure dela, pri nadurah skupaj z dodatkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati neizplačane plače v znesku 1.505,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2005 do plačila in na navedeni neto znesek plačati predpisane davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 1). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.934,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 2).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo zahtevku tožnika, pri čemer se je oprlo na izvedensko mnenje, za katerega je tožeča stranka sama dejala, da je nepopolno in neuporabno. Tožnik je pri toženi stranki delal zelo kratek čas in plačo prejemal na roke. Toženec navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z izvedenskim mnenjem in izračuna prisojenega zneska sploh ni mogoče preizkusiti. Odločitve sodišča listinski dokazi ne potrjujejo. Toženec ocenjuje, da je tožniku plačal za vse ure dela, ne strinja pa se tudi z izrekom o plačilu stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče skladno s 360. členom ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec tožniku, ki je bil pri njem zaposlen za določen čas, v spornem obdobju od 17. 5. 2005 do 22. 7. 2005 ni plačal opravljenega dela tako, kot je bilo ustno dogovorjeno med njima. To je ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika, prič J.Š. in M.B. ter soočenja med tožencem in J.Š. in zaključilo, da je bila dogovorjena urna postavka v višini 7 EUR, da so delali od ponedeljka do petka od 7. do 17. ure in vsako drugo soboto v mesecu. Izvedenki je naložilo, da pregleda spis z vso dokumentacijo, ter poda izvedensko delo z mnenjem in izračuni o tem, ali je tožena stranka kot bivši delodajalec tožeči stranki za sporno obdobje od 17. 5. 2005 do 22. 7. 2005 doslej obračunala in izplačala pripadajočo plačo za opravljeno redno delo in morebitno delo preko polnega delovnega časa upoštevaje pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 5. 2005, predvsem 10. člen in ustno dogovorjeno plačilo za opravljano delo. Izvedenka je pripravila mnenje, pri čemer je po eni varianti upoštevala delovni čas od ponedeljka do petka od 7. do 17. ure, delovni čas vsako drugo soboto od 7. do 17. ure ter tožnikovo izpoved, da v mesecu juniju en teden ni delal, po drugi varianti pa je upoštevala izpoved tožene stranke na l. št. 33-35, po kateri je tožnik delal od 7. do 16. ali od 8. do 17. ure, vmes pa je bila ena ura prosta za malico. Ker pa v mnenju ni bil upoštevan znesek, ki ga je tožnik od tožene že prejel, jo je sodišče na naroku dne 4. 12. 2008 zaslišalo. Izpovedala je, da bi bil tožnik po prvi varianti upravičen še do zneska 360.694,81 SIT bruto, po drugi varianti pa do zneska 307.683,97 EUR bruto. Tožnik je po zaslišanju izvedenke tožbeni zahtevek modificiral v skladu s prvo variatno izračuna izvedenke, tako da zahteva izplačilo 1.505,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2005 do plačila in plačilo davkov in prispevkov na ta znesek. Temu zahtevku je sodišče v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izveden dokazni postopek, na podlagi katerega je ugotovilo tako dolžino trajanja delovnega dne, kot tudi število delovnih sobot na mesec in dogovorjeno urno postavko. Izvedenka je mnenje izdelala korektno po navodilih sodišče, ker pa niso bila upoštevana že prejeta plačila, je mnenje dopolnila, ko je bila zaslišana (l. št. 80-81). Tako je izvedenka upoštevala tudi plačila, ki jih je tožena stranka tožniku izplačevala na roko. Odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kot to neutemeljeno očita pritožba, ampak na njem temelji. Sodišče prve stopnje se je odločilo za prvo varianto izračuna po izvedenskem mnenju in tudi prepričljivo obrazložilo razloge za takšno odločitev. Iz izpovedb zaslišanih prič, ki so skupaj s tožnikom delale na deloviščih v Nemčiji in na Švedskem, namreč izhaja, da so delali med 8 in 10 ur dnevno ter kakšno soboto, vendar ne več kot dve na mesec. Ker tožena stranka ni vodila evidence števila opravljenih ur za posameznega delavca, je sodišče prve stopnje, ki je posebej poudarilo, da dejstvo, da tožena stranka teh evidenc ni vodila, ne more biti v škodo tožniku, verjelo tožniku, saj je bila njegova izpoved potrjena z izpovedbama drugih dveh zaslišanih prič. Prva varianta tako upošteva deset urni delovni dan, delo na dve soboti v mesecu in dogovorjeno plačilo v višini 7 EUR bruto, kjer je že upoštevana delovna doba tožnika. Pri nadurah je skladno z 41. členom Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005) upoštevan 30 % dodatek. Upoštevana pa so tudi plačila, ki jih je tožena stranka izplačala tožniku, kot je to navedla v dopisu z dne 23. 11. 2005 (B5). Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izračuna prisojenega zneska ni mogoče preveriti.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se ne strinja z izrekom o stroških. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), odločitev pa je primerno obrazložilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.