Jedro

Ko sodišče tožnika s sklepom pozove na odpravo nesklepčnosti, takšen sklep vroči tudi tožencu, pri čemer mora sodišče nato tožbo, če je nesklepčnost pravočasno odpravljena, vnovič vročiti v odgovor. Šele če je toženec tudi ponovno pasiven, lahko sodišče ob izpolnitvi drugih pogojev iz 1. odstavka 318. člena ZPP izda zamudno sodbo. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje po popravljeni tožbi toženi stranki roka za odgovor sploh ni določilo, je pa tožena stranka na tožbo odgovorila, odgovorila je tudi na popravljene navedbe. Za izdajo zamudne sodbe zato ni bilo več pogojev, pač pa bi moralo sodišče prve stopnje v celoti izdati „navadno“ sodbo in napraviti dokazno oceno tudi glede samega obstoja terjatve, ne pa le v zvezi z zapadlostjo terjatve. V podani situaciji tudi glede glavne stvari oziroma glede obstoja terjatve ni mogoče odločati z zamudno sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 30.295,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2007 dalje do prenehanja obveznosti (1. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače iz naslova zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo (2. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.476,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej do plačila (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. V prvi vrsti je napačen že pravni pouk sodbe, saj je sodišče očitno izdalo tudi meritorno sodbo. Protislovna je navedba, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo po izvedenem dokaznem postopku le glede zapadlosti terjatve, saj je dokazni postopek izvedlo tudi glede glavne stvari oziroma glede vseh odločilnih dejstev, kar izhaja iz zapisnikov o obravnavah. Razlogi sodbe o tem, kakšen postopek je sodišče izvedlo glede sodb, so nejasni in v nasprotju z zapisniki o obravnavah in izvedenih dokazih. Sodišče je storilo bistveno kršitev postopka po 2. odstavku 339. člena, točka 14 in točka 15 ZPP, ker so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju z zapisniki z narokov. Sodišče je dopustilo tožeči stranki naknadno navajanje dokazov, tožena stranka je izrecno ugovarjala prekluzijo in v tem delu je podana relativno bistvena kršitev ZPP, ker sodišče ni upoštevalo določil o prekluziji dokazov. Glede pravilnosti vročitve tožbe in vrnitve v prejšnje stanje navaja, da je možno izpodbijanje vročitve s fikcijo in dokazovanje, da pošiljka ni bila pravilno vročena in da je naslovnik dejansko ni prejel bodisi zaradi nepravilnega vročanja sodišča bodisi zaradi razlogov na strani tretjih oseb, sklicuje se na judikate in navaja, da je bilo v konkretnem primeru odločeno drugače. Razlogov o tem v sodbi ni, proti stališču Višjega sodišča pa tožena stranka ni imela pravnega sredstva. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kršena je tudi ustavna pravica enakega varstva pravic, hkrati pa je podana tudi bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe to predstavlja tudi bistveno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je stališče, da bi moral biti tak razlog uveljavljen v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Glede procesnih kršitev izdaje delne zamudne sodbe in poziva k dopolnitvi tožbe navaja, da je bila v času izdaje prve zamudne sodbe v primeru nesklepčnosti določena izdaja zavrnilne sodbe, tožena stranka je nesklepčnost uveljavljala že v pritožbi proti prvi zamudni sodbi. Prvostopno sodišče je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, kar je bilo v nasprotju s 3. odstavkom 318. člena ZPP, saj takrat še ni veljala Novela ZPP-D. Sodišče bi moralo izdati sodbo in tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa da je izdalo sklep za dopolnitev tožbe. Zato je podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, pa tudi absolutno bistvena kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je Novelo ZPP-D uporabilo retroaktivno, kar je v nasprotju s členom 155 Ustave RS. Sodišče je v nadaljnjem postopku odločalo o zapadlosti terjatve celo z meritornim obravnavanjem, za kar ni podlage, niti po uveljavitvi Novele ZPP-D. Ker je sodišče pravilno menilo, da ni izkazana zapadlost terjatve, bi moralo zahtevek zavrniti, ne pa zapadlosti obravnavati v dokaznem postopku. Sodišče bi tudi v primeru dopolnitve moralo presoditi, ali je dopolnitev odpravila nesklepčnost tožbe ali ne, ni pa imelo podlage za odločanje v dokaznem postopku. Bistveno so bila kršena določila ZPP, kar je privedlo do nezakonitosti in nepravilnosti sodbe, kršena je bila tudi ustavno zajamčena pravica poštenega sodnega postopka. Tožeči stranki se podeljujejo pravice, ki jih po takrat veljavnem ZPP ni imela, toženi stranki pa se ne omogoča uveljavljanje njenih pravic v nasprotju s sodno prakso. Tožbeni zahtevek bi moral biti zaradi nesklepčnosti zavrnjen brez meritornega obravnavanja. Sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov tožene stranke, to je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče upoštevalo le dejstva in dokaze tožeče stranke, s tem je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka, toženi stranki je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo dopolnitev tožbe tožeče stranke izven okvira sklepa za dopolnitev, ugodilo je zahtevku zoper B. d.o.o., ki ni enak zahtevku iz tožbe, ki se glasi na B. d.o.o. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ker se v tožbi kot toženo stranko navaja B. d.o.o., tožeča stranka se s spremenjenim zahtevkom tudi ni strinjala. Prav tako ni bil podan pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati. Posojila naj bi bila izvršena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in s sodbo se odloča o vračilu posojil v celoti mimo režima, ki ga za skupno premoženje ureja ZZZDR. Glede izdaje delne zamudne sodbe še navaja, da je bilo napačno v delni zamudni sodbi, kot podlaga za odločitev o glavni stvari, uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer člen 574 OZ oziroma člen 9 in člen 103 OZ, materialnopravno podlago namreč predstavlja določilo 569. člena OZ, ki pa ga sodišče ni uporabilo. Sodišče je zato napačno presojalo, ali tožba vsebuje pravno relevantna dejstva za izdajo zamudne sodbe. Podan je tudi pritožbeni razlog po 341. členu ZPP. Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo tudi, da dogovora o vračilu posojila tožniku ni uspelo dokazati, obveznost vračila posojila zato ne obstoji in je tudi odločitev v delni zamudni sodbi napačna. Obe delni sodbi sta si tako v nasprotju oziroma izrek, ki nalaga vračilo posojila, nasprotuje razlogom sodbe, po eni strani se nalaga vračilo, po drugi pa ugotavlja, da dogovora o vračilu tožniku ni uspelo dokazati. Gre za 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede odločitve v delni meritorni sodbi še navaja, da v dopolnitvi tožbe tožeča stranka ni navedla niti komu, naj bi bil dan ustni poziv, niti kdaj. Sodišče bi zato moralo šteti, da zapadlosti tudi po dopolnitvi tožeča stranka ni opredelila, ker dejstev v zvezi s tem ni navedla, čemur bi morala slediti zavrnitev zahtevka (ponovna kršitev 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je dejstvo zapadlosti vsebinsko raziskovalo in celo ugotovilo, da je tožnik s svojimi trditvami ni dokazal, zato bi moralo zahtevek zavrniti, saj je materialna podlaga 2. odstavek 574. člena OZ, ki ga je sodišče zmotno uporabilo. Zahteve za vračilo pred vložitvijo tožbe in poteka dveh mesecev pred vložitvijo tožbe, kot tudi ne tega, kar je glede zapadlosti odločilo sodišče, tožeča stranka svoji trditveni podlagi ni navedla, zato terjatev ni zapadla. Sodišče je razsodilo nekaj, kar ni bila trditvena podlaga nobene od strank. Tudi glede delne meritorne sodbe je bilo zato napačno uporabljeno materialno pravo, kar je pritožbeni razlog po 341. členu ZPP. Sicer pa se po določilu 2. odstavka 574. člena OZ ne da presojati zapadlosti, ne da bi se predhodno ugotavljalo namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe oziroma dogovora, namen je sicer sodišče ugotavljalo, vendar o tem na podlagi dokaznega postopka ni določilo. Iz zaslišanja obeh strank pa nesporno izhaja, da je šlo za vložek v podjetje za ohranjanje likvidnosti podjetja, ne pa za posojila, uporabiti bi bilo potrebno ZGD in ne OZ, kar pomeni nadaljnjo napačno uporabo materialnega prava tudi glede zapadlosti terjatve. Izkazalo se je ne le, da ni bilo dogovorjenega roka vračila, temveč da sploh ni bilo dogovora o vračilu. Ob tem, da je tožnik prejel izplačan delež iz podjetja S. d.o.o., v izplačilu vrednosti tožnikovega deleža je bilo upoštevano vse - tudi vložki, tožnik in zakonita zastopnica sta uredila vsa sporna vprašanja glede podjetij. Tožbeni zahtevek je tudi na podlagi vsebinske presoje, ki bi bila edino pravilna, neutemeljen. Posledično je, glede na nepravilno odločitev v delnih sodbah, napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Ne glede na to je bilo napačno določeno, da mora tožena stranka stroške povrniti v celoti, kljub temu, da je večina stroškov nastala v zvezi z vsebinskim odločanjem glede zapadlosti terjatve.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je Višje sodišče enkrat že odločalo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zato, ker v sodbi sodišča prve stopnje ni bilo razlogov o roku za vračilo posojila (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). V napotku je sodišče druge stopnje navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presoditi, ali trditev tožnika oziroma zatrjevano dejstvo, ki je bilo v tožbi navedeno, v sodbi pa ne povzeto, lahko predstavlja podlago za uporabo 2. odstavka 574. člena OZ, v primeru, da bo sodišče tožbo štelo za nepopolno, pa tožečo stranko pozvati na to, da navede manjkajoče dejstvo v zvezi z zapadlostjo terjatve. Tudi pri oceni formalne popolnosti tožbe se namreč ni mogoče izogniti vzajemni prepletenosti materialnopravne norme in dejanskega stanja, zaradi pomena identitete tožbenega zahtevka se namreč brišejo meje med formalnimi in vsebinskimi kvalitetami tožbe. Tudi Vrhovno sodišče RS že v obdobju med Novelo ZPP-A (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 96/02) in Novelo ZPP-D (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 45/08) ni povsem strogo spoštovalo pravila, da se nesklepčna tožba ne vrača v popravo ter da mora sodišče v položaju zamudne sodbe zahtevek iz take tožbe zavrniti (primerjaj sklep II Ips 496/2006 z dne 20.11.2008). Prejšnja ureditev je bila namreč z vidika pravice do izjavljanja ustavnopravno vprašljiva.

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje tožečo stranko na popravo pozvalo, pred odločitvijo pa je stopila v veljavo Novela ZPP-D, ki je spremenila tudi ureditev zamudne sodbe po 318. členu ZPP, pri čemer je 1. odstavek 130. člena ZPP-D določil, da se postopek nadaljuje po določbah tega zakona, če ni določeno drugače v ZPP-D, za primer, kot je predmetni, ni drugačne ureditve. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je sodišče Novelo ZPP-D uporabilo retroaktivno. Tudi ne drži, da za meritorno obravnavanje po dopolnitvi tožbe ni podlage, tudi ne po noveliranem 3. odstavku 318. člena ZPP. 3. odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče v primeru, ko iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Ko sodišče tožnika s sklepom pozove na odpravo nesklepčnosti, takšen sklep vroči tudi tožencu, pri čemer mora sodišče nato tožbo, če je nesklepčnost pravočasno odpravljena, vnovič vročiti v odgovor. Šele če je toženec tudi ponovno pasiven, lahko sodišče ob izpolnitvi drugih pogojev iz 1. odstavka 318. člena ZPP izda zamudno sodbo. Zato je torej drugačna pritožbena navedba, da za meritorno obravnavanje dejstev tudi po spremenjenem 3. odstavku 318. člena ZPP ni podlage, neutemeljena. V primeru, ko tožnik ravna v skladu s sklepom sodišča in sodišče vnovič tožbo vroči v odgovor, pa je nato toženec aktiven, izdaja zamudne sodbe ni več mogoča, pač pa se v takem primeru sodba izda po opravljeni glavni obravnavi in izvedenem dokaznem postopku.

Podobna je situacija tudi v tej zadevi, ko je torej potrebno uporabiti noveliran 318. člen ZPP. Pri tem sodišče prve stopnje po popravljeni tožbi toženi stranki roka za odgovor sploh ni določilo, je pa tožena stranka na tožbo odgovorila, odgovorila je tudi na popravljene navedbe. Za izdajo zamudne sodbe zato ni bilo več pogojev, pač pa bi moralo sodišče prve stopnje v celoti izdati „navadno“ sodbo in napraviti dokazno oceno tudi glede samega obstoja terjatve, ne pa le v zvezi z zapadlostjo terjatve. Nasprotno s tem, pa je sodišče prve stopnje, kot v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka, dokazni postopek izvedlo tudi glede glavne stvari, nato pa v obrazložitvi navedlo, da je glede obstoja terjatve odločalo v skladu s 318. členom ZPP. Glede na že navedeno, v podani situaciji tudi glede glavne stvari oziroma glede obstoja terjatve ni mogoče odločati z zamudno sodbo. Tudi sicer pa od roka za vračilo posojila niso odvisne samo zamudne obresti, z njim je povezana tudi sama terjatev.

Glede na navedeno, ko torej ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe, v sodbi sodišča prve stopnje ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ni obrazložitve o tem, zakaj je terjatev na znesek 30.295,44 EUR utemeljena (razlogi navedeni v delni zamudni sodbi ne zadoščajo). Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno razveljaviti v delu, ki se nanaša na glavnico, zaradi neločljive povezanosti pa tudi v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti (v izpodbijanem ugodilnem delu) in zadevo v tem obsegu (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP), saj kršitve sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe.

Ker je bilo potrebno razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje iz že navedenih razlogov, sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo, izvede dokazni postopek tako glede glavne stvari kot glede zamudnih obresti, oziroma tudi glede obstoja terjatve in ne le glede zapadlosti, nato pa o zadevi ponovno odloči ter v sodbi navede dokazno oceno in razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Zaradi razveljavitve odločitve glede glavne stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).