Jedro

Na dan škodnega dogodka je tožnik opravljal delo reševalca iz vode na zunanjem bazenu v parku, ko ga je na spodnjo ploščad hotela poklical sodelavec zaradi nujne pomoči pri reševanju starejše gospe, ki je bila takrat že skoraj nezavestna in je kazala znake očitne življenjske ogroženosti ter je potrebovala nujno medicinsko pomoč. Tožnik je z namenom, da bi poklical interventno vozilo, stekel do reševalne enote v termah, vendar s telefona v reševalni enoti ni mogel opraviti klica na št. 112. Zato se je napotil do recepcije, do katere vodi 10 metrov dolg hodnik medicine dela, ki pa je bil zaradi predhodnega čiščenja na določenem delu moker in spolzek. Tožnik je na mokrih tleh padel na hrbet ter z desno nogo trčil v spodnji del steklenih vrat, ki so se razbila, steklo pa je tožnika poškodovalo tako, da ga je globoko porezalo po desni nogi. Drugotožena stranka je ravnala v nasprotju s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD in tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja (tožena stranka bi morala postaviti obvestila, da gre za mokra tla; ni zagotovila možnosti interventnih klicev z reševalne postaje; ni omogočila uporabe komunikatorjev). Zato je podana njena krivdna odgovornost za nastanek škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I, II, VI, VII in VIII izreka tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu na novo glasi: "I. Toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 39.573,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 38.870,80 EUR od 8. 9. 2011 dalje do plačila, - 72.000,00 EUR od 8. 9. 2011 do 19. 12. 2014 in - 703,00 EUR od 7. 12. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Za 49.129,20 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrne.

VI. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 3.977,00 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

VII. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.618,88 EUR in jih plačati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic: ..., v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

VIII. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati stroške postopka v višini 967,69 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pritožbene stroške v znesku 268,87 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške pritožbe pa krijeta sami.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovorov na pritožbi toženih strank.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 28.703,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 28.000,00 EUR od 8. 9. 2011 dalje do plačila, 72.000,00 EUR od 8. 9. 2011 do 19. 12. 2014 in od 703,00 EUR od dne 7. 12. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Za 60.000,00 EUR višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 15.483,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, vse v 15 dneh (točka III izreka), v presežku, za 2.430,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki sta dolžni tožniku od 1. 6. 2016 dalje nerazdelno plačevati mesečno odškodninsko rento v višini 64,95 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila, s tem da posamični mesečni rentni rok obrok zapade v plačilo 15. v mesecu za pretekli mesec (točka V izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje toženima strankama nerazdelno naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka v višini 3.631,24 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka), za tožnika sta dolžni tudi povrniti stroške postopka v višini 1.477,82 EUR, ki jih plačata na račun Delovnega sodišča v Celju (točka VII izreka), tožnik pa je dolžan drugotoženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.187,78 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve glede odločitve o nepremoženjski škodi v skupnem znesku 60.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 60.000,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženima strankama pa naloži v plačilo celotne stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, in sicer glede prestanih telesnih bolečin v znesku 25.000,00 EUR, glede strahu v znesku 1.000,00 EUR, glede prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 27.000,00 EUR in zaradi skaženosti v znesku 7.000,00 EUR. Sodni izvedenec nevrokirurg prof. dr. A.A., dr. med. je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da je tožnik utrpel hude telesne bolečine, in sicer globo vrezno poškodbo stranske glave mišice desnega gastroknemiusa, globoke vreznine v predelu kolenske kotanje in goleni desnega spodnjega uda, hudo okvaro tibialnega in peronealnega živca na desni strani, zvin in nateg mišic vratu ter udarec v predel levega prsnega koša. Zaradi tega se je tožniku razvila izjemno intenzivna posttravmatska stresna motnja. Opozarja, da toženi stranki zatrjevanega obsega tožnikove nepremoženjske in premoženjske škode nista prerekali ter je treba ta dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP). Edino, kar sta toženi stranki v zvezi z višino nepremoženjske in premoženjske škode v samem odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah pavšalno navajali, je, da je zahtevek po posameznih postavkah nepremoženjske škode pretiran ter da je določen večji obseg premoženjske škode pripisati nestrokovnemu zdravljenju tožnika v SB B. Takšne trditve ne predstavljajo substanciranega oziroma argumentiranega nasprotovanja višini nepremoženjske škode. Celoten zatrjevan obseg nepremoženjske škode, kot tudi zatrjevane posledice, bi se torej zaradi neprerekanosti morale šteti za priznane. Tožnik je upravičen do odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine v celotnem znesku 60.000,00 EUR, in ne zgolj v višini 35.000,00 EUR, kolikor mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik prestajal ostre hude bolečine v trajanju nekaj ur, stalne srednje hude bolečine v trajanju tri dni ter občasne hude do srednje hude bolečine v trajanju treh mesecev. Oblikovale so se tudi kronične pekoče bolečine od desne kolenske kotanje navzgor po zadnjem delu stegna na notranji strani, ki jih tožnik najpogosteje občuti med spanjem. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, vendar se do njih ni opredelilo in jih ni v zadostni meri upoštevalo. Ustrezno bi moralo ovrednotiti tudi tožnikovo izpoved o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter dejstvo, da še vedno čuti hude bolečine, ki se mu pojavljajo praktično pri vseh vsakdanjih opravilih. Zaradi razvoja kronične bolečine bo moral tožnik bolečine prenašati praktično še vse svoje življenje. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe tudi ni ustrezno dokazno ovrednotilo številnih neugodnosti v času zdravljenja, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Glede dosojene odškodnine za strah meni, da je upravičen do odškodnine za celoten zahtevani znesek 5.000,00 EUR. Ob samem škodnem dogodku je utrpel intenziven primarni strah, v času zdravljenja pa je prestajal intenziven sekundarni strah. Tega prestaja še sedaj, kar niti ni bilo prerekano. Posledično so se mu razvile psihične težave, hujša oblika posttravmatske stresne motnje, kar je v svojem mnenju ugotovil tudi izvedenec. Ob dogodku je utrpel smrtni strah, saj se je upravičeno ustrašil za svoje življenje, da bo izkrvavel. To je trajalo vse do prihoda reševalcev, nato pa se je strah rahlo pomiril. Zatem je en mesec doživljal manj intenziven strah. Tudi v času rehabilitacije in obiskovanja specialistov je trpel strah srednje intenzitete, ki se je kasneje ustalil in transformiral v občasni lažji strah za poslabšanje stanja desnega stopala, v povezavi z oslabelostjo desnega gležnja. Še vedno, devet let po škodnem dogodku, trpi strah lažje intenzitete. Nadalje meni, da je upravičen do odškodnine za prestane bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku 80.000,00 EUR in ne zgolj v višini 53.000,00 EUR, kot mu je to dosodilo sodišče prve stopnje. Zaradi posledic je ostal trajno omejen na vseh področjih svojega življenja, ne zmore niti gospodinjskih opravil, oziroma zmore le tista, pri katerih lahko sedi in ne prenaša bremen, omejen je pri osnovnih higienskih opravilih ter na spolnem področju. Pred nezgodo je bil aktiven športnik, igral je košarko v klubu C., pogosto in redno je planinaril, zaradi posledic nezgode pa je moral vse dotedanje športne aktivnosti v celoti opustiti. Socialno je izoliran, izgubil je stike z vsemi prijatelji, s katerimi so ga pred nezgodo družile zgoraj navedene prostočasne in športne aktivnosti. Tudi na delovnem področju oziroma na delovnem mestu je sedaj omejen, saj lahko opravlja le sedeče delo, brez prenašanja bremen, v posledici česar je bil tudi premeščen na delovno mesto z omejitvami. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke ima popolno okvaro perifernih živcev desnega stopala. Njegovo desno stopalo je plegično in popolnoma nefunkcionalno. Že pri osnovni mobilnosti nujno potrebuje posebne vložke za desno stopalo, ortopedske čevlje in dve dokomolčni bergli. Brez ortopedskih čevljev in bergel se sploh ne bi mogel premikati, kar zanj predstavlja ogromen hendikep. Zaradi uporabe bergel ne more aktivno uporabljati rok. Bil je izjemen nadpovprečno aktiven športnik, sedaj pa ni sposoben stoječega dela ter lahko opravlja le sedeče delo. Tožniku se je povsem spremenilo življenje, zaradi česar hudo duševno trpi. V zvezi z zahtevkom za skaženost navaja, da se ta pri njem odraža v obliki šepajoče hoje ter posledične trajne uporabe bergel in drugačnega izgleda poškodovane noge. Ljudje se obračajo za njim, skaženost pa doživlja kot neznosno stisko in bi se najraje "zakopal v zemljo". Že ko pogleda nogo, se gnusi sam sebi. Tudi izvedenec medicinske stroke je potrdil, da je tožnik hudo skažen in da posledično trpi intenzivne duševne bolečine. Pri tožniku je podana hujša oblika skaženosti, vse navedeno ga izredno moti, saj ga ljudje pogosto sprašujejo po izvoru skaženosti in mora znova in znova podoživljati grozne trenutke nesreče, kar je za njega izredno neprijetno. Sodišče prve stopnje je dalo premajhno težo dejstvu, da je bil ob škodnem dogodku star šele 21 let, saj tega v obrazložitvi sploh ni omenilo. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, glede katere šteje, da je bila v podobnih primerih dosojena višja odškodnina. V zadevi opr. št. II Ips 283/2006 je šlo za primerljiv obseg škode, oškodovanki pa je bil dosojen znesek 166 povprečnih plač, kolikor je približno 166.000,00 EUR, kolikor vtožuje sam. S sodbo opr. št. II Ips 443/2007, v kateri je šlo za podoben obseg škode, je bilo dosojenih 153 povprečnih plač, torej občutno višja odškodnina kot je dosojena tožniku. Nadalje iz objavljene sodbe opr. št. II Ips 52/97 izhaja, da je oškodovanec za bistveno manjši obseg škode prejel 143 povprečnih plač. Sodišče prve stopnje je upoštevalo 66 % uspeh tožnika po višini, moralo pa bi upoštevati, da je po temelju v celoti uspel, zato je njegov uspeh, če se posebej upoštevata temelj in višina, 83 %. Prav tako bi mu moralo sodišče prve stopnje, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, priznati celotne stroške izvedenskih mnenj, ne glede na dosežen uspeh. Opozarja, da je sodišče prve stopnje drugotoženi stranke nepravilno priznalo stroške postopka, ker naj bi toženi stranki vlagali identične vloge. Zato drugotožena stranka, ki naj bi "kopirala" vloge prvotožene stranke, ni upravičena do povračila celotnih priglašenih stroškov.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin zavrne še za znesek 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno odločalo o temelju tožbenega zahtevka, ker ni upoštevalo tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in k obsegu škode. Odškodnina je glede na sodno prakso v podobnih primerih previsoko dosojena. V zvezi s temeljem meni, da je tožnik soprispeval k nastanku samega škodnega dogodka, zato je podana njegova soodgovornost v višini 20 %. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. D.D. izhaja, da je drugotožena stranka glede pohodne površine ustrezno poskrbela za varstvo pri delu. Izvedenec je na podlagi meritev ugotovil, da je drsnost oziroma faktor trenja na mokrih vlažnih tleh 0,92, kar po lestvici varnosti oziroma OSH standardu pomeni, da se površina lahko uvrsti v kategorijo "zelo varno". Ko je koeficient trenja večji od 0,5, mokre površine ustrezajo varni uporabi in niso spolzke. Tudi če so bila tla mokra, so bila povsem varna za hojo in ni bilo nobene potrebe po postavitvi opozorilnih tabel. Vzrok za tožnikov padec je iskati v hitrem teku po prostoru ter zdrsu zaradi lastne nepazljivosti pri gibanju. Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 9. členu navaja, da mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje zdravje in življenje ter življenje in zdravje drugih oseb. Izvedenec meni, da se je zdrs zgodil zaradi tožnikove lastne nepravilnosti pri gibanju (rotiranju), kar potrjuje tudi opis padca, ki ga je podal tožnik, ko je navedel, da je padel na hrbet in pri tem z desno nogo prebil steklo na še vedno zaprtih vratih. Takšno ugotovitev izvedenca bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zato meni, da je tožnikov soprispevek 20 %. Pritožuje se zoper dosojeno odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja v znesku 35.000,00 EUR, kar predstavlja 34 povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Tožnik je utrpel akutno hudo telesno bolečino, ki je trajala nekaj ur. To se je umirilo v stalne bolečine, ki so trajale do 3 dni, kasneje pa je tožnik prestajal občasne bolečine. Tožniku so ostale stalne lažje kronične bolečine, ki jih čuti med spanjem ali ob uporabi bergel. Bil je hospitaliziran 4 dni, dalj časa je uporabljal opornico in bergle, ki jih uporablja še sedaj. Prvotožena stranka se sklicuje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 791/2006 in II Ips 404/2006, iz katerih izhaja, da je bila oškodovancema iz tega naslova dosojena odškodnina v višini 24 oziroma 28 plač, čeprav sta prestajala hude bolečine bistveno dalj časa kot tožnik ter prenašala bistveno več neugodnosti. Zato meni, da naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zmanjša za 10.000,00 EUR.

5. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer zoper točko I izreka, v katerem je bilo razsojeno, da mora tožniku plačati 28.703,00 EUR, točko V sodbe, v kateri je bilo razsojeno, da mora tožniku plačati 15.483,61 EUR (znesek izpodbija v delu, ki presega 80 % zneska, ki ga mora plačati), točko V, da mora plačevati tožniku mesečno rento v višini 64,95 EUR (prav tako izpodbija ta znesek v višini 80 %) ter odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne ter tožniku naloži plačilo vseh sodno odmerjenih stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opisuje ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja in višine nepremoženjske škodo ter meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da je višina prisojene odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo previsoka. V zvezi s površino, po kateri se je tožnik gibal, navaja, da iz skladnih izpovedi prič E.E., tožnikove predpostavljene delavke in F.F., vodje splošne kadrovske službe pri toženi stranki, izhaja, da je pri drugotoženi stranki obstajal plan čiščenja hodnika medicine dela in tudi drugih prostorov v hotelu in da se je čiščenje v hodniku medicine dela izvajalo tekom celega dne, vendar to velja samo za suho čiščenje, mokro čiščenje pa se je izvajalo le po koncu dela medicine dela in to v večernih urah. To pomeni, da se čiščenje pred nesrečo tožnika ni izvajalo. Izpoved prič G.G., H.H. in I.I. pa so bile nasprotne. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ni verjelo E.E. in F.F., temveč je v celoti verjelo zgoraj navedenim pričam, ki so se vseskozi izjemno trudile, da bi bile vse njihove izpovedi v korist tožnika. Več kot evidentno je, da so se pred pričanjem sestali s tožnikom in svoje izpovedi uskladili. Če je sodišče prve stopnje dvomilo v izpovedi E.E. in F.F., bi moralo v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da se je nesreča zgodila na mokrih tleh, zaslišati tudi snažilko J.J. V zvezi z ugotovitvijo, da drugotožena stranka ni postavila na tla nobenih opozoril, drugotožena stranka navaja, da se je čiščenje izvajalo v večernih urah, hodnik medicine dela pa je bil namenjen izključno za potrebe medicine dela in izvajanje nujnih intervencij. Za vse druge delavce, kar velja tudi za tožnika, pa uporaba tega hodnika ni bila predvidena in ne dovoljena. Naloga čistilk je bila, da je hodnik pri vsakem mokrem čiščenju tudi pobrisan. Sodni izvedenec je ugotovil, da se lahko površine uvrsti v kategorijo "zelo varno", torej mokre površine ustrezajo varni uporabi in niso spolzke. Nadalje pritožba navaja, da je E.E. izpovedala, da je edina pot za vse zaposlene in kopalce, razen za osebe medicine dela, čistilke in vzdrževalce ter za nujne intervencije, vodila od bazenske recepcije mimo omarice za obleke in tušev do bazenov oziroma bazenske recepcije. Ostali, ki bi uporabljali to pot, so jo uporabljali brez dovoljenja delodajalca, samovoljno in na lastno odgovornost. Napačna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel natančno določene poti, ki bi jo smel uporabljati na poti do recepcije. Enako je izpovedala tudi priča K.K., pri čemer naj bi takšno izrecno navodilo izdala prav E.E. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri drugotoženi stranki niso bili na voljo komunikatorji in so se uporabljati zgolj v poletnih mesecih leta 2007. Komunikatorji delavcem tudi niso bili odvzeti. Nadalje pritožba opozarja, da je nepravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z možnostjo uporabe telefona v reševalni postaji ob bazenu in klicanjem številke 112. Izvedenec iz varstva pri delu ni ugotovil, da bi bilo s telefonom karkoli narobe, ter na podlagi tega izvedenec sklepa, da je telefon delal. Opozarja na izpoved priče K.K., ki je izjavila, da ji je bilo rečeno, da telefon v reševalni postaji ne dela, glede na to, pa je možno zaključiti, da tega sama sploh nikoli ni preverila. To naj bi ji sporočila E.E., ki pa je to odločno zanikala. Priča G.G. ni klicala na številko 112, zato na podlagi njenega pričanja sodišče prve stopnje ne bi smelo narediti nobenega zaključka. Tudi priča H.H. je izpovedala, da sama iz reševalne postaje ni klicala te številke, ker je imela pri sebi svoj telefon in direktno številko zdravstvenega doma. Snažilka J.J. ni bila zaslišana, je pa podala pisno izjavo, v kateri je zapisala, da je tožniku po nesreči pomagala, da iz reševalne postaje ni bilo možno klicati na nobeno zunanjo linijo, samo na interne številke v hotelu. V izjavi ni navedenega prav nobenega dejstva in dokaza o tem, na kakšni podlagi je podala to trditev, torej ali je sama kdaj poskusila uporabiti telefon in klicati št. 112. Na podlagi navedenega za odgovornost drugotožene stranke niso podani potrebni elementi civilnega delikta in drugotožena stranka ni ravnala protipravno, ni opustila dolžne skrbnosti in posledično ni podana njena krivdna odgovornost. V primeru, če bi se dejansko ugotovila odškodninska odgovornost, pa bi ta lahko znašala maksimalno 90.000,00 EUR, glede na vse argumente drugotožene stranke, ki kažejo na to, da gre za veliko stopnjo soodgovornosti tožnika.

6. Tožnik je odgovoril na pritožbi obeh toženih strank. Prereka navedbe iz pritožb ter predlaga njuno zavrnitev in potrditev po toženih strankah izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, in nasl.; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah OZ. V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, se domneva tudi vzročna zveza. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

10. Tožnik se je poškodoval 24. 6. 2008 na delu pri drugotoženi stranki kot svojem delodajalcu. Delo je opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007 na delovnem mestu reševalec iz vode (B 13). Zoper prvotoženo stranko uveljavlja zahtevek, ker je imela na dan škodnega dogodka drugotožena stranka pri prvotoženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Na dan škodnega dogodka je tožnik opravljal delo reševalca iz vode na zunanjem bazenu v parku L., takrat pa ga je na spodnjo ploščad hotela M. poklical sodelavec zaradi nujne pomoči pri reševanju starejše gospe, ki je bila takrat že skoraj nezavestna in je kazala znake očitne življenjske ogroženosti ter je potrebovala nujno medicinsko pomoč. Tožnik je navajal, da je z namenom, da bi poklical interventno vozilo, stekel do reševalne enote v termah, vendar s telefona v reševalni enoti ni mogel opraviti klica na št. 112. Zato se je napotil do recepcije, do katere vodi 10 metrov dolg hodnik medicine dela, ki pa je bil zaradi predhodnega čiščenja na določenem delu moker in spolzek. Tožnik je na mokrih tleh padel na hrbet ter z desno nogo trčil v spodnji del steklenih vrat, ki so se razbila, steklo pa je tožnika poškodovalo tako, da ga je globoko porezalo po desni nogi. Tožnik je zaradi navedenega utrpel poškodbe peronealnega in tibilalnega živca desne noge, zaradi česar lahko hodi zgolj s pomočjo dveh dokomolčnih bergel, desna noga pa je v predelu stopala pledična in negibna oziroma nefunkcionalna.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi posledic škodnega dogodka z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 10. 6. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do poklicne rehabilitacije. Zaključilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je štelo, glede na uveljavljeno sodno prakso, da mokra tla sama zase niso nevarna stvar, temveč taka nastanejo šele zaradi posledic nedopustnega ravnanja oziroma opustitev. Tožnik tega zaključka sodišča prve stopnje ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo le glede pravilnosti uporabe materialnega prava glede ugotovljene krivdne odgovornosti tožene stranke.

12. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl; ZVZD). V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZVZD mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi v ustni obliki. Po drugem odstavku istega člena ZVZD mora delodajalec delavce seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Delavec pa mora na podlagi 9. člena ZVZD upoštevati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ter uporabljati varnostne naprave in sredstva in osebno varovalno opremo pri delu v skladu z njegovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

13. V zvezi s pritožbama toženih strank, ki menita, da je podana njuna odgovornost za nastalo škodo kvečjemu do 80 %, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila tla hodnika medicine dela v trenutku tožnikovega padca mokra in spolzka. Tak zaključek je utemeljilo na podlagi izpovedi tožnika, pri čemer je utemeljeno zavrnilo navedbe drugotožene stranke, da naj bi se mokro čiščenje izvajalo le v večernih urah, kot je izpovedala priča E.E. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo izpovedi G.G., ki je opravljala delo na blagajni bazena ter H.H., reševalca iz vode in savna mojstra pri drugotoženi stranki, da je bil delovni čas medicine dela do 15. ure, čiščenje, tudi mokro, pa se je opravljalo tekom celega dne, zlasti pa v popoldanskem času. To je potrdil tudi reševalec iz vode I.I., ki je tudi sam v popoldanskih urah večkrat hodil po mokrih tleh hodnika medicine dela, sam pa je po dogodku nemudoma prihitel tožniku na pomoč po isti poti. Dodal je, da so bila tla zagotovo mokra, kar si je tudi močno očitala čistilka J.J. in objokana priči tedaj dejala, da se to ne bi zgodilo, če ne bi pobrisala tega prostora. Tudi iz zapisnika o opravljeni raziskavi poškodbe (B 6) izhaja, da so bila tla zaradi običajnega čiščenja bolj spolzka. Niso utemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da naj bi priče uskladile svojo izpoved in bile zaradi tega neprepričljive, saj zgolj zaradi tega, ker priče glede posameznega spornega dejstva izpovedujejo enako, ne pomeni, da so "usklajene" oziroma da naj bi se predhodno dogovorile o tem, kako bodo pričale. Prav tako ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem zaslišati čistilko J.J., saj je na podlagi prepričljivih izpovedi drugih prič zanesljivo ugotovilo, da se je čiščenje, tudi mokro, opravljalo cel dan in ne zgolj v večernih urah. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD. Sodišče prve stopnje je glede na to, da bi moral delodajalec v zvezi s 6. členom ZVDZ izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti, pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka tudi postaviti obvestila, da gre za mokra tla. Takšne opozorilne table se pri toženi stranki niso uporabljale, tožena stranka pa je tudi s tem, ko ni zagotovila možnosti interventnih klicev z reševalne postaje, ki se nahaja v neposredni bližini bazena, ravnala krivdno oziroma je povzročila stanje, ko je moral tožnik iti do recepcije, da bi lahko poklical pomoč na številko 112. 14. V zvezi z možnostjo klicanja št. 112 je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da z reševalne postaje ob bazenu ni bilo mogoče poklicati na to številko. Če bi bilo to mogoče, tožniku ne bi bilo treba uporabiti hodnika medicine dela, pri čemer je potrebno opozoriti, da tožena stranka neutemeljeno očita pričam, da same nikoli niso klicale na št. 112 in da zaradi tega njihove izpovedi niso verodostojne. Priče so izpovedale, da je bilo bodisi mogoče klicati samo interne številke, o čemer je podala pisno izjavo tudi čistilka J.J. Samo po sebi dejstvo, da nekdo ne kliče številke 112, če za to ni res izkazane potrebe, ne pomeni, da priče ne vedo, da ni mogoče klicati zunanjih številk in tudi številke 112, ki je tožnik po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogel poklicati. Priča K.K., ki je takrat kot študentka delala pri drugotoženi stranki, je pojasnila, da je bil telefon na reševalni postaji namenjen zgolj interni uporabi, zato je omogočal le klice na interne številke, ne pa tudi na zunanje. V luči zgoraj navedenega, ko torej delavci, zaslišani kot priče, niso klicali št. 112, ker to ni bilo nujno, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi izpoved K.K., da se je lahko klicalo le interne številke. To daje dodaten argument izpovedi tožnika, ki je pojasnil, da je klical številko 112, vendar je ni dobil. Priči G.G. in H.H., ki sama v ta namen telefonov v reševalni postaji niti nista poskušala uporabiti ter pisna izjava J.J., torej niso neverodostojne in le potrjujejo pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. V zvezi s tem je tudi I.I. pojasnil, da je bila šele kasneje omogočena zunanja linija, to pa so potrdile tudi pisne izjave N.N. (A 127), O.O. (A 123) in P.P. (A 120). O tem, da linija ne deluje, sta izpovedali tudi K.K. in H.H., ki sta E.E. o tem obvestila na rednem tedenskem sestanku, prav tako pa ustno tudi vodjo vzdrževanja pri drugotoženi stranki, vendar ta težava ni bila odpravljena.

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni omogočila uporabe komunikatorjev, saj so bili na voljo delavcem oziroma tožniku le v letu 2007, v letu 2008, ko se je zgodila nesreča pri delu, pa ne. Pri tem je upoštevalo izpoved priče K.K., da so bile v času njihove uporabe težave s funkcionalnostjo, saj niso delovali povsod. V določenih prostorih ni bilo mogoče priklicati nikogar, niti reševalca niti vzdrževalca, zato so zaposleni raje uporabljali mobilne telefone. Prav tako iz ugotovitev sodnega izvedenca za področje varstva pri delu dr. D.D. izhaja, da skladno z navodili za zagotavljanje dosegljivosti in uporabe komunikatorja slednji niti v času njihove dodelitve niso bili zagotovljeni vsem reševalcem iz vode, kar je pomenilo, da med njimi ni bilo stalne komunikacijske zveze, kar je v nasprotju s predpisi iz varstva pri delu. Zato je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista uspeli dokazati, da je bil tožniku, kritičnega dne, ko se je poškodoval, zagotovljen komunikator, preko katerega bi lahko sporočil sodelavcem, da pokličejo številko 112, ker tega sam ni mogel storiti.

16. Ugotovljeno je torej, da je drugotožena stranka ravnala v nasprotju s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD in tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja. Zato je podana njena krivdna odgovornost za nastanek škodnega dogodka.

17. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Tožnik se je znašel v situaciji, ko je moral zaradi življenjske ogroženosti starejše ženske hitro ukrepati. Ob tem je odločilno, da pomoči ni mogel priklicati niti po (fiksnem) telefonu na reševalni postaji ne po mobitelu (ki ga ni smel imeti pri sebi) niti s komunikatorjem, ravnati pa je moral hitro oziroma o tem hitro obvestiti recepcijo, saj je šlo za življenjsko ogroženost. Tožnik torej ni kršil zahtevane skrbnosti, ko je moral zaradi ugotovljene življenjske ogroženosti starejše ženske teči po najkrajši poti do recepcije, to je po hodniku medicine dela. Tožnik tako ni ravnal s hudo malomarnostjo. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski (zavestni), ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Malomarnost se presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. V predmetni zadevi je torej treba uporabiti kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, vendar pa je pri presoji skrbnosti treba upoštevati okoliščine, v katerih je do nesreče prišlo. Toženi stranki nista dokazali, da bi tožnik opustil dolžno skrbnost v smislu 9. člena ZVZD. V nastali krizni situaciji je tožnik ravnal tako, kot je glede na okoliščine in izkušnje ocenil za najbolj ustrezno. Tožniku ni mogoče očitati malomarnosti glede hoje po hodniku, sploh pa ne v zvezi s posledico, ki je nastala zaradi padca, saj ni mogel predvideti takšnih posledic padca. Tožnik se ob uporabi hodnika zaradi nujnega klica reševalcev ni mogel zavedati, da bi zaradi padca lahko prišlo do razbitja stekla in posledično do takih poškodb, kot jih je utrpel. Prav to pa je bistveno za presojo sokrivde tožnika. Tožnik je torej padel zaradi ravnanja, glede katerega ni ravnal malomarno, temveč je prišlo do padca zaradi nepravilnosti pri ravnanju drugotožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer v zvezi z opravljanjem njegovega dela. Da je delo reševalca iz vode med drugim tudi obveščanje reševalcev oziroma klicanje na št. 112, je splošno znano dejstvo.

18. V zvezi s tem, da naj bi tožnik šel po hodniku na lastno odgovornost, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile od kraja, kjer je bil tožnik obveščen o dogodku, pa do recepcije, možne tri poti, in sicer prva za dostop invalidov, ki je bila zaklenjena, druga, že omenjena, po hodniku medicine dela, ki je bila najkrajša in v takem primeru tudi najbolj primerna (ki se je tudi redno uporabljala) ter tretja pot, preko garderob, pri običajnem izhodu iz bazena, kot velja tudi za vse obiskovalce bazena. Uporaba poti po hodniku medicine dela po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bila nikoli prepovedana, prepovedano je bilo le omogočanje brezplačnega vstopa zunanjih kopalcev na bazen, natančneje prijateljev in znancev zaposlenih. Navedeni hodnik se po ugotovitvah sodišča prve stopnje uporablja še sedaj, kar so izpovedale tudi priče G.G. ter F.F., to pa izhaja tudi iz pisnih izjav N.N., P.P. ter O.O. I.I. je pojasnil, da vsi zaposleni pri drugotoženi stranki uporabljajo to pot, vključno z vzdrževalcem R.R. E.E. pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sama priznala, da je bilo reševalcem dovoljeno zapustiti delovno območje bazenskega kompleksa, če je "šlo za življenje". Prav to pa je izkazano v obravnavanem primeru. Tožniku torej v nobenem primeru ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z navodili delodajalca, prav zaradi dejstva, da je šlo za nujen primer, je bila uporaba te poti najbolj tudi pravilna. Tudi izvedenec iz varstva pri delu je pot po hodniku medicine dela ocenil kot logično in razumno, saj je bila najkrajša, z najmanj ovirami in je bilo na ta način mogoče najhitreje zagotoviti pomoč. Skozi garderobe je torej vodila najpočasnejša pot, tudi preko dezinfekcijskega bazena, torej bi se moral tožnik pred prečkanjem bazena sezuti ter zatem ponovno obuti in nadaljevati pot mimo gostov bazena skozi vrata v bazenski kompleks. Kot že rečeno, pa je bila pot za vstop invalidov v času škodnega dogodka zaklenjena, ključ pa je hranil reševalec iz vode, ki je delo opravljal zunaj. Zato bi bila tudi izbira te poti neracionalna in zamudna, medtem ko so bila vrata na hodnik medicine dela odklenjena. Zaradi navedenega, ter upoštevaje dejstvo, da tožniku ni mogoče očitati krivde v odnosu do posledice, ki je nastala zaradi padca, sta torej pritožbi toženih strank glede sokrivde neutemeljeni.

19. V zvezi z višino dosojene odškodnine je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listinsko dokumentacijo v spisu, izpoved tožnika, prič ter predvsem tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino prof. dr. A.A., dr. med., specialista nevrokirurga. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel globoko vrezno poškodbo stranske glavne mišice desnega gastroknemiusa in globoke vreznine v predelu kolenske kotanje ter goleni desnega spodnjega uda. Zaradi globine vreznin je prišlo do morfološke poškodbe tibialnega in peronealnega živca na desni strani, dodatno pa tudi do zvina in natega mišic vratu vendar brez nevroloških izpadov. Tožnik se je tudi udaril v predel levega prsnega koša, brez pomembnih funkcionalnih posledic ali zlomov reber. Istega dne je bil sprejet v bolnišnico v B., kjer so ga zdravili do 27. 6. 2008, mu namestili longeto ter ga odpustili domov. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik ob poškodbi utrpel akutno hudo telesno bolečino zaradi vreznih ran, ki je bila ostra in je trajala nekaj ur, nato pa je bila kirurško oskrbljena rana in se je bolečina umirila v stanje srednje hudih pooperativnih bolečin v trajanju do treh dni. V tem času je tožnik prejemal analgetike. Bolečine so bile občasne in so trajale nadaljnje tri mesece. Tudi kasneje so se bolečine pojavljale, a so bile redkejše in so s pridobitvijo celotne ekstenzije desnega kolena skoraj povsem izginile. Izvedenec je pojasnil, da so se zaradi poškodbe živca pojavile kronične stalne pekoče bolečine od desne kolenske kotanje navzgor po zadnjem delu stegna po notranji strani, ki jih tožnik najpogosteje občuti med spanjem. Gre za lažje stalne kronične bolečine, ki se pojavijo tudi v ramenih zaradi uporabe bergel. Tožnik je bil zaradi izrazite posttravmatske stresne motnje tudi v daljši psihoterapevtski obravnavi. Kot nevšečnosti in neugodnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik hospitaliziran štiri dni, podvržen RTG slikanju, šivanju ran, cepljenju proti tetanusu, jemanju analgetikov, nošenju longete, laboratorijskim preiskavam ter kasneje izvajanju fizioterapevtskih vaj, trajno pa mora uporabljati bergle. Redno je moral hoditi na preveze k osebnemu zdravniku, večkrat obiskati specialiste, EMG preiskave ter tudi razgibavati in opravljati elektrostimulacijo kolena. Potrebna je bila dolgotrajna uporaba peronealne opornice, nošenja ortopedskih čevljev, treninga hoje, balnea rehabilitacija in prisilni počitek ter mirovanje. Iz tega naslova je tožniku v skladu s 179. členom OZ pravilno dosodilo znesek 35.000,00 EUR. S tem v zvezi tožnik neutemeljeno opozarja na odločitve Vrhovnega sodišča RS v drugih primerih, saj je šlo v navedenih zadevah za dolgotrajnejše zelo hude telesne bolečine oziroma hude telesne bolečine. Pritožba toženih strank pa v tem delu tudi ni utemeljena, saj je v tožnikovem primeru v zvezi s trajanjem bolečin bistvena tudi njegova mladost, saj je bil v času dogodka star 21 let, ter da so bile bolečine posledica stalne hoje z berglami, da je poškodba živca taka, da povzroča bolečine tudi v času spanja, kar vse utemeljuje višji znesek od tistih, ki so bili dosojeni v zadevah, na katere se v pritožbi sklicuje drugotožena stranka. Iz podatkov spisa tudi izhajajo številne terapije in elektrostimulacije, saj iz izvida Zdravstvenega doma S. za tožnika (A 32) arhivski podatki za čas od 18. 8. 2008 do 29. 6. 2009 izkazujejo številna razgibavanja sklepa z elektronskimi pomagali, elektrostimulacijo ter razgibavanje kolena, enako pa izhaja tudi iz priloge A 33, v kateri se prav tako kot storitve terapije pojavljajo razgibavanje sklepa z elektronskimi in mehanskimi sredstvi, razgibavanje sklepa in vaje fizioterapevtske tehnike in elektrostimulacije. Gre za zelo veliko število terapij, ki jih je moral tožnik opraviti. Iz kartoteke tožnika (priloga A 89) tudi izhaja, da so bili potrebni obiski na domu in sicer storitve patronaže oziroma razgibavanja, kar vse je neprijetno, zamudno oziroma stresno ter pomeni za mladega človeka, kot je bil tožnik, nevšečnosti, neprijetnosti in utemeljuje dosojeno odškodnino v tem znesku. Torej predvsem kronična bolečina, ki se pojavlja pri tožniku, številne fizioterapije, prav tako pa tudi hospitalizacija utemeljujejo dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med dolgotrajnim zdravljenjem.

20. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je odškodnina za strah v višini 4.000,00 EUR primerna. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, že ta posttravmatska stresna motnja, ki se je razvila pri tožniku upravičuje tako visoko odškodnino iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin, strah pa je torej mogoče povezati zgolj s poškodbo, ko je tožnik hudo krvavel ter kasnejšim strahom za izid zdravljenja. Glede na naravo poškodbe ter dejstvo, da je bil tožnik v nekaj urah kirurško oskrbljen, da mu je bilo znano stanje, ta strah ni mogel biti več tolikšen, da bi upravičeval višjo odškodnino od dosojene, ki tudi ne odstopa od podobnih primerov v obstoječi sodni praksi. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo ugotovitev izvedenca prof. dr. A.A., dr. med. spec. nevrokirurga, da je tožnik ob spoznanju obsežne akutne krvavitve utrpel strah za življenje, ki pa je trajal do prihoda reševalcev. V obdobju enega meseca je doživljal manj intenziven strah, ki pa se je povečeval v času rehabilitacije in obiskovanja specialistov. Ob kasnejšem zavedanju, da ni mogoče pričakovati izrazitega izboljšanja zdravstvenega stanja, ko se je torej strah ustalil in transformiral v običajni lažji strah, pa je bil strah povezan tudi z oslabelostjo desnega gležnja. Zato je iz tega naslova pravilno zavrnjen zahtevek za 1.000,00 EUR.

21. V zvezi z dosojeno odškodnino za negmotno škodo v višini 53.000,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je kot trajna posledica poškodbe pri tožniku nastala popolna okvara perifernih živcev desnega stopala, ki je posledično plegično in nefunkcionalno. Tožnik za izvajanje osnovne mobilnosti oziroma hoje nujno potrebuje posebno ortozo za desno stopalo, ortopedske čevlje in dve dokomolčni bergli. Brez omenjenih pomagal se tožnik ne more samostojno premikati, zaradi tega pa tudi rok v stoječem položaju ne more uporabljati za kakršnokoli opravilo, saj bi prišlo do padca. Sposoben je le za sedeče delo, ko ima pri sebi vse potrebno, ker med hojo ne more prenašati predmetov. Vsakodnevne aktivnosti in običajna domača opravila lahko izvaja le pod pogojem, da je opravilo na dosegu rok in ga lahko opravi v sedečem položaju. Ne more stopiti ne na prste ne na peto desne noge, z višine ne more dvigovati in pobirati predmetov. Prav tako ne more opravljati nobenih športnih aktivnosti, ki zahtevajo normalno gibljivost spodnjih udov, zaradi česar je bil prisiljen opustiti vsako takšno udejstvovanje. Zaradi tega tudi pogreša družbo, prej enako življenjsko in športno aktivnih prijateljev. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo prepričljivo izpoved tožnika, da se mu je življenje po poškodbi obrnilo na glavo, da je prikrajšan za aktivno in socialno življenje ter vsakršno možnost uspeha na kariernem področju in samostojnost. V celoti je pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih, ki zahtevajo stoječo aktivnost, odvisen od tuje pomoči, enako velja tudi za vsa druga opravila. Ne ukvarja se več s športom, ne planinari, čeprav se je s tem precej ukvarjal pred nesrečo, zlasti z igranjem košarke v Košarkarskem klubu C. Glede na to, da je bil tožnik ob poškodbi star 21 let, da je stanje trajno, je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo moral takšno stanje oziroma duševne bolečine trpeti še veliko časa. Pritožbeno sodišče je ob primerjavi sodne prakse za podobne primere ugotovilo, da je predvsem glede na starost oziroma mladost tožnika ob nastanku škodnega dogodka ter težo oziroma omejitve, ki jim je zaradi tega izpostavljen, saj dejansko ne more samostojno z rokami opravljati nobenega dejanja, če stoji, zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa je ob pravilni uporabi materialnega prava pravična denarna odškodnina iz tega naslova višja in jo je sodišče druge stopnje zvišalo za deset povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje, ki je novembra 2016 po podatkih SURS znašala 1.087,08 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je dosojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 10.870,80 EUR (5. točka 358. člena ZPP). Tožnik je bil zaposlen kot reševalec iz vode, kar predpostavlja dobro psihofizično kondicijo, česar toženi stranki niti ne izpodbijata, to pa posledično tudi utemeljuje zaključke sodišča prve stopnje, da se je aktivno ukvarjal s športom. Zaradi tega tožnik trpi hude duševne bolečine, saj teh aktivnosti ne bo mogel več izvajati. V tem smislu so tudi neutemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da sodna praksa v podobnih primerih priznava nižjo odškodnino. V citiranih primerih namreč oškodovanec ni utrpel tako hudih posledic kot tožnik. Bolj podobna in zato bolj primerljiva je odločitev v zadevi VS RS opr. št. II Ips 443/2007, na katero se v pritožbi sklicuje tudi tožnik, v kateri je bila oškodovancu dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 79,56 povprečnih plač, vendar dejansko z nekoliko težjimi posledicami (leva spodnja okončina oškodovanca je drugače kot pri v tožniku v prikrajšavi in vstavljena proteza v koleno).

22. V zvezi z dosojenim zneskom odškodnine za skaženost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnik na desnem kolenu tri brazgotine, ki so sicer zaceljene, vendar pa lahko hodi le s pomočjo bergel in ortopedskih čevljev. Pri uporabi teh sicer šepanje ni zaznavno, vendar pa hoja brez bergel rezultira v tem, da se desno stopalo obrne navznoter in tožnik pade. Hoja z berglami nedvomno pri ljudeh povzroča pomilovanje takšne invalidne osebe, pri nekaterih tudi odpor. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da mora nenehno odgovarjati na vprašanja, ki mu jih ljudje postavljajo v zvezi z razlogom za invalidnost, pri tem pa podoživlja dogodke. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prisojeni znesek ustreza zneskom, kot jih je mogoče zaslediti v sodni praksi oziroma ne odstopa od podobnih odškodnin, določenih v drugih primerih. Zato zavzemanje tožnika za višjo odškodnino ni utemeljeno.

23. Glede na vse obrazloženo je tožnik upravičen do odškodnine za negmotno škodo v višini 110.870,80 EUR, kar predstavlja približno 110 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od 8. 9. 2011 dalje, ko se je iztekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti toženih strank. Zaradi navedenega je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od zneska 72.000,00 EUR od 8. 9. 2011 do 19. 12. 2014, saj mu je prvotožena stranka takrat izplačala nesporni znesek odškodnine v višini 72.000,00 EUR, kar je sicer glede glavnice že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi.

24. Pritožba drugotožene stranke izpodbija tudi odločitev glede materialne škode kot tudi plačila rente oziroma materialnega prikrajšanja zaradi prejemanja denarnega nadomestila za čas rehabilitacije, vendar glede tega nima konkretnejših razlogov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo znesek 15.483,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov za čas od avgusta 2011 do junija 2016, ki predstavlja izgubo na zaslužku v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če se ne bi poškodoval, in nadomestilom za čas poklicne rehabilitacije.

25. Tožnik je s toženo stranko 1. 1. 2016 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu receptor, pri čemer je za delo prejemal v januarju 2016 neto plačo v znesku 625,64 EUR, v februarju 2016 neto plačo v višini 611,91 EUR, v marcu 2016 neto plačo v znesku 620,37 EUR, v aprilu 2016 neto plačo v znesku 609,68 EUR in v maju 2016 neto plačo v znesku 667,48 EUR. Povprečna neto plača je v obdobju od januarja do vključno maja 2016 znašala 627,00 EUR. Zaradi dejstva, da je imel tožnik na prejšnjem delovnem mestu plačo 716,84 EUR, mu je pravilno dosodilo znesek mesečne rente v višini 64,95 EUR.

26. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika in toženih strank zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

28. Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu s 154. členom ZPP, saj uspeh tožnika ni 66 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč 72,3 %, uspeh toženih strank pa 27,7 %. Zato je poseglo v odločitev o stroških postopka tako, da je znesek v točki 3.631,24 EUR v točki VI izreka, kolikor morata tožniku plačati toženi stranki, zvišalo na 3.977,00 EUR, stroške, ki jih mora drugotoženi stranki plačati tožnik v točki VIII izreka, pa znižalo na 967,69 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik oproščen plačila izvedenine ter ta strošek pravilno naložilo v plačilo toženima strankama, na račun Delovnega sodišča v Celju. Zmotno je stališče tožnika, da morata toženi stranki plačati celotne stroške izvedencev, temveč le sorazmerno uspehu tožnika, saj ne gre za pravni položaj iz 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), ko bi delavec založil stroške za izvedenca. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in znesek, glede na uspeh toženih strank, zvišalo na 1.618,88 EUR. Neutemeljeno pa je zavzemanje pritožbe tožnika za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in višino zahtevka, saj ZPP ne daje podlage za takšno sklepanje. Prav tako pritožba tožnika ni utemeljena v delu, v katerem se zavzema za znižanje stroškov postopka drugotožene stranke, ki naj bi vlagala identične vloge kot prvotožena stranka oziroma "kopirala" vloge prvotožene stranke. Toženi stranki sta zastopala različna pooblaščenca, zato ne gre za primer iz prvega odstavka 8. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ko bi odvetnik v isti zadevi opravljal storitve za več strank in bi se mu priznala nagrada in povrnitev izdatkov le enkrat. Zato sta toženi stranki upravičeni vsaka do svojih celotnih stroškov postopka. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta toženi stranki sicer res vložili identična odgovora na tožbo zaradi plačila materialne škode, odgovora na tožbo zaradi nematerialne škode pa nista identična, prav tako ne kasnejše pripravljalne vloge toženih strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z ZOdvT, odmerilo nagrado za postopek toženih strank, pritožbeno sodišče pa je v to odločitev delno poseglo le glede na uspeh strank v postopku.

29. Zaradi delnega uspeha (18,1 %) v pritožbenem postopku je tožnik v tem obsegu upravičen do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo, upoštevaje ZOdvT, znaša 1.177,60 EUR (tar. št. 3210), k temu pa je potrebno prišteti še 22 % DDV v višini 267,87 EUR ter pavšalni znesek stroškov fotokopiranja v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6000) in pavšalni znesek poštnih stroškov (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, skupaj 1.485,47 EUR, upoštevaje uspeh pa 268,87 EUR.

30. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbe. Odgovora tožnika na pritožbi toženih strank nista bistveno prispevala k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške teh vlog.