Jedro

Nova dejstva oziroma novi dokazi se morajo nanašati na dejansko stanje, ki ga je v zadevi treba ugotoviti glede na pravno relevantne določbe materialnega predpisa ter na njegovi podlagi odločiti.

Tožniki obstoj obnovitvenega razloga izkazujejo z neresničnimi navedbami zastopnika aktivne stranke, na podlagi katerih naj bi bila izdana za zastopnika ugodna, za aktivno stranko pa neugodna odločba. Odpravi takih nepravilnosti pa uveljavljani obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP ni namenjen.

Kar je mogoče razumeti, da je namen zakonske spremembe sprememba ureditve teka roka za obnovitveni razlog iz 9. točke in ne da se spremeni ureditev roka za obnovitveni razlog iz 10. točke, in to celo tako, da se pravne možnosti strank ožijo oziroma celo izničijo, za kar bi v primeru jezikovne razlage besedila, „da rok teče od dneva izdaje odločbe“, v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, „da rok teče od vročitve odločbe stranki“, šlo. Ker organ pri preizkusu pravočasnosti predloga za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 260. člena ZUP določbe 6. točke prvega odstavka 263. člena ZUP tako ni razlagal, je nepravilno uporabil zakon ter je posledično njegova odločba v 1. točki izreka nezakonita.

Ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je podan le v primeru, če gre za odločbo, ki se lahko izda le na zahtevo stranke, pa stranka te zahteve ni dala in tudi pozneje ni izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02132-28/2012 z dne 16. 1. 2013 se odpravi v 1. točki izreka, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 3532-43/2013-2-6421129 z dne 9. 5. 2013 pa v 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne Območni geodetski upravi Ljubljana v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 173,85 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrgla predlog za obnovo postopka, ki se je zaključil z izdajo sklepa tega organa št. 02132-01997/2009 z dne 23. 3. 2010 (v 1. točki izreka), zavrnila predlog za izrek ničnosti navedenega sklepa (v 2. točki izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (v 3. točki izreka). S sklepom prvostopenjskega organa z dne 23. 3. 2010 je bilo v postopku, začetem na zahtevo upravnika – družbe A. d.o.o., odločeno, da se stavba s št. 7962, ki je povezana s parcelama 1761/39 in 1763/42 v k.o. …, vpiše v kataster stavb. Sklep je postal dokončen in pravnomočen. Predlog tožnikov za obnovo postopka iz razlogov po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ zavrgel, ker uveljavljana obnovitvena razloga nista bila izkazana. V zvezi z obnovitvenim razlogom po 10. točki 260. člena ZUP, ki so ga tožniki glede na navedbe v predlogu, da jih družba A. v postopku ni mogla zastopati, ker ni njihov upravnik, tudi uveljavljali, pa je organ ugotovil, da je predlog prepozen. Po oceni organa pa tožniki tudi niso izkazali uveljavljenih ničnostnih razlogov, to je po 4., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo z dne 9. 5. 2013 zavrnilo pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter tudi zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožniki vlagajo tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. V tožbi navajajo, da so kot etažni lastniki lastniki posameznih stanovanj oziroma poslovnih prostorov ter posameznih parkirnih prostorov oziroma parkirnih boksov v garaži, vse v stavbi, ki je bila vpisana v kataster stavb s sklepom prvostopenjskega organa z dne 23. 3. 2010. Ker je bil sklep izdan ob kršitvah določb postopka ter ker je organ odločbo temeljil na okoliščinah, ki niso izkazane ter ker je kršil zakon, so tožniki zoper upravni akt vložili predlog za obnovo postopka in predlog za izrek ničnosti. Tožniki se ne strinjajo z zaključkom prvostopenjskega organa, da niso verjetno izkazane okoliščine, na katerih temelji predlog za obnovo postopka ter da niso izkazane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je predlog vložen pravočasno. Tožniki navajajo, da se je postopek, ki je bil končan z izdajo sklepa z dne 23. 3. 2010, vodil brez volje in soglasja dejanskih lastnikov nepremičnine, kar tožniki izkazano so. Iz navedenega sklepa izhaja, da je zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb vložilo podjetje B. d.o.o. po pooblastilu A. d.o.o.. Ne B. d.o.o. ne A. d.o.o. pa nista bila v času vložitve zahteve upravnika stavbe, niti nista imela pooblastila tožnikov za postopek. Upravni organ pa, čeprav ga veže načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, ni ugotovil resničnega dejanskega stanja in v ta namen preveril vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter je štel, da je bila zahteva za evidentiranje stavbe vložena po upravičeni osebi. Na podlagi navedenih dejstev so tožniki predlagali obnovo postopka iz razlogov po 1. ter 5. točki 260. člena ZUP. Prav tako pa se tožniki ne strinjajo z zaključkom organa, da bi predlog za obnovo postopka moral biti vložen v roku enega meseca od vročitve odločbe strankam, kajti po zakonu se šteje rok od dneva, ko je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze oziroma od dneva, ko je izvedela za obnovitveni razlog. Tožniki pa so 12. 9. 2012 oziroma 20. 9. 2012 prvič izvedeli za nova dejstva ter okoliščine, za katere prej brez svoje krivde niso mogli vedeti, predlog za obnovo postopka pa so vložili 12. 10. 2012. Kar pomeni, da je pravočasen. Tožniki pa so uveljavljali tudi ničnost sklepa z dne 23. 3. 2010, in sicer iz razlogov po 4., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Upravni organ je nezakonito podelil status stranke v postopku pravni osebi, ki ne bi mogla in smela biti nosilec pravic in obveznosti. Torej se postopek ni mogel začeti na podlagi zahteve stranke, ker slednja ne bi smela imeti statusa stranke v postopku. Tožniki izpostavljajo tudi dejstvo, da je imela B. d.o.o. s strani tožnikov izrecno prepoved, da brez njihove vednosti izdela elaborat in na njegovi podlagi predlaga vpis stavbe v kataster stavb. Upravnik tudi ni izvedel razgrnitve podatkov elaborata v skladu s 146. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). ZEN tudi jasno postavlja kriterije glede hrambe posameznih listin pri organu. Za sam vprašalnik iz 103. člena ZEN je zakonsko določeno, da se mora hraniti pri organu pet let. Upravni organ takih vprašalnikov za predmetno zadevo ne hrani. Nezakonito postopanje upravnega organa pa lahko vpliva na zakonitost odločbe. Upravni organ je v postopku kršil načelo zakonitosti, saj svoje odločbe ni odprl na veljavno zakonodajo. V svoji odločbi se tudi ni opredelil do več različnih navedb tožnikov, kar pomeni, da gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Posledično to pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega vodenje postopka mimo volje lastnikov nepremičnine predstavlja poseg v njihovo lastninsko pravico. Tožniki pa napadajo tudi odločitev o stroških v drugostopenjski odločbi. Ker je odločitev drugostopenjskega organa nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožniki sodišču predlagajo, naj odpravi sklep prvostopenjskega organa z dne 23. 3. 2010 in samo odloči tako, da zavrne oziroma zavrže zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje. Tožniki zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je posredovala upravne spise v zadevi.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi sta sporni odločitvi prvostopenjskega organa, da se zavrže predlog tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan s sklepom tega organa z dne 23. 3. 2010 (s katerim je bilo na podlagi zahteve upravnika – družbe A. d.o.o. odločeno, da se v kataster stavb vpiše stavba s št. 7962, ki je povezana s parcelama 1761/39 in 1763/42 v k.o. …, s tam navedenimi deli stavbe, s tam navedenimi neto tlorisnimi površinami ter dejansko rabo teh delov stavbe), ter da se zavrne predlog, da se ta sklep izreče za ničnega.

Sodišče se s presojo organa, da uveljavljana obnovitvena razloga po 1. in 5. točki 260. člena ZUP nista verjetno izkazana, strinja.

Tožniki so namreč kot okoliščine, s katerimi naj bi bil izkazan obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, navajali, da so pri organu, ki je sklep z dne 23. 3. 2010 izdal, izvedeli (po poizvedovanju), da ne obstajajo dokumenti, na katere se sklicuje organ v sklepu in ki so po zakonu pogoj za odločitev o vpisu stavbe v kataster stavb in izdajo sklepa: (predvsem) da zahtevi za vpis stavbe v kataster stavb ni bilo priloženo pooblastilo upravnika stavbe geodetskemu podjetju in da elaborat ni vseboval kot sestavnega dela vprašalnika iz 103. člena ZEN. Po 1. točki 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Navedeno določbo se v upravno sodni praksi razlaga, da se nova dejstva oziroma novi dokazi morajo nanašati na dejansko stanje, ki ga je v zadevi treba ugotoviti glede na pravno relevantne določbe materialnega predpisa ter na njegovi podlagi odločiti. V obravnavanem primeru so to določbe ZEN o katastru stavb in podzakonskih aktov na ustreznem področju (Pravilnik o vpisih v kataster stavb). Nova dejstva, ki jih izpostavljajo tožniki, pa ne dajejo podlage za presojo, da bi bilo, če bi bilo z njimi dopolnjeno dejansko stanje, v zadevi odločeno drugače, pač pa, da gre s strani organa (lahko) za kršitev pravil postopka ali kršitev materialnega zakona; takih kršitev pa se s predlogom za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP ne more uveljavljati. Okoliščine, na katere se sklicujejo tožniki (nepopolna zahteva za vpis, nepopoln elaborat), in za katere naj bi kot aktivna stranka v postopku za izdajo sklepa z dne 23. 3. 2010 ne vedeli, tako tudi po presoji sodišča ne morejo šteti za nova dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Obstoj obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP pa so tožniki izkazovali z navedbami, da je vlagatelj zahteve A. d.o.o. podal neresnične navedbe o tem, da je bil elaborat za vpis stavbe v kataster stavb razgrnjen ter dan na voljo na vpogled lastnikom nepremičnin, na katere se vpis nanaša, s tem pa dosegel zase ugodno odločitev, da se namreč del parkirnih mest v garaži evidentira kot samostojno stavbo, čeprav gre za lastnino lastnikov stanovanj. V 5. točki 260. člena ZUP je določeno, da se postopek obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. V upravno sodni praksi se to določbo razlaga v pomenu, da je obstoj obnovitvenega razloga izkazan, če so bile razlog za ugodno odločitev neresnične navedbe aktivne stranke v postopku, to pa so v obravnavani zadevi tožniki, po zakonu zastopani po upravniku ter na podlagi pooblastila slednjega (glede vložitve tožbe) po geodetskem podjetju. Tožniki pa, kot že navedeno, obstoj obnovitvenega razloga izkazujejo z neresničnimi navedbami zastopnika aktivne stranke, na podlagi katerih naj bi bila izdana za zastopnika ugodna, za aktivno stranko pa neugodna odločba. Odpravi takih nepravilnosti pa uveljavljani obnovitveni razlog tudi po presoji sodišča ni namenjen.

Sodišče pa kot pravilnemu pritrjuje tudi ravnanju prvostopenjskega organa, ki je glede na navedbe tožnikov v predlogu za obnovo postopka, da družba A. ni upravnik stavbe na … ter da tudi nima pooblastila etažnih lastnikov ter da bi tako zahteve za vpis stavbe v kataster stavb ne mogla vložiti, in da tudi geodetsko podjetje B. d.o.o. ni imelo pooblastila za vložitev zahteve, ter ob tem ko je v postopku tudi ugotovil, da so navedbe tožnikov resnične (v spisni dokumentaciji je odgovor družbe A., z dne 23. 11. 2012, na poizvedovanje organa, v katerem ta družba sama navaja, da ni upravnik stavbe …), štel, da tožniki uveljavljajo tudi obnovitveni razlog po 10. točki 260. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi se namreč postopek obnovi, če stranke ni zastopal tisti, ki jo po zakonu lahko zastopa, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, po zakonu pa bi jo bil moral zastopati ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja. Ne pritrjuje pa sodišče rezultatu preizkusa pravočasnosti predloga za obnovo postopka, kolikor uveljavlja obstoj navedenega obnovitvenega razloga. V 6. točki prvega odstavka 263. člena ZUP je sicer navedeno, kot navaja organ v izpodbijani odločbi, da stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba izdana. Vendar bi možni besedni pomen navedene zakonske določbe - v povezavi z določbo 10. točke 260. člena ZUP - ugotovljen zgolj z jezikovno metodo razlage, vodil do zaključka, da je zakonsko besedilo oblikovano v nasprotju s pravili formalne logike (logična razlaga) in da je zakonska določba ustavnopravno neskladna (22. člen Ustave). Namreč nepravilno zastopana stranka, ki z odločbo niti ni seznanjena, saj se v upravnem postopku odločba pravilno vroči tako, da se vroči zastopniku oziroma pooblaščencu stranke (88. člen ZUP), pravnega sredstva niti ne more vložiti. Glede na to je sodišče pravilen pomen zgoraj navedene določbe o roku iskalo tudi s pomočjo zgodovinske razlage. Pri tem je v Poročevalcu (Državnega zbora) št. 17 z dne 19. 2. 2004, v katerem je bil objavljen Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku, in sicer novele ZUP-C, bila podana tudi obrazložitev navedene, tedaj spremenjene zakonske določbe (120. člen predloga novele). Dotedanja ureditev, ki je za obnovitvena razloga iz 9. in 10. točke 260. člena ZUP enotno določala, da subjektivni rok enega meseca prične teči z vročitvijo odločbe stranki, se je po predlogu novele spremenila (120. člen) ter pričetek teka roka določila različno: za obnovitveni razlog iz 9. točke tako, da rok teče od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, za obnovitveni razlog iz 10. točke pa tako, da rok teče od dneva, ko je bila odločba izdana. Sprememba pa je obrazložena tako, da se za 9. točko določi tek roka na novo (in kako) ter da za obnovitveni razlog nepravilnega zastopanja iz 10. točke (še naprej) velja, „da se predlog lahko vloži v enem mesecu od vročitve odločbe stranki“. Kar je mogoče razumeti, da je namen opisane zakonske spremembe sprememba ureditve teka roka za obnovitveni razlog iz 9. točke (zaradi odprave nelogičnosti v zakonu in vzpostavitve z Ustavo skladne ureditve) in ne da se spremeni ureditev roka za obnovitveni razlog iz 10. točke, in to celo tako, da se pravne možnosti strank ožijo oziroma celo izničijo, za kar bi v primeru jezikovne razlage besedila, „da rok teče od dneva izdaje odločbe“, v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, „da rok teče od vročitve odločbe stranki“, šlo. Ker organ pri preizkusu pravočasnosti predloga za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 260. člena ZUP določbe 6. točke prvega odstavka 263. člena ZUP tako ni razlagal, je nepravilno uporabil zakon ter je posledično njegova odločba v 1. točki izreka nezakonita.

Sodišče se tudi strinja s presojo organa, da je predlog za izrek sklepa z dne 23. 3. 2010 za ničnega treba zavrniti. Tožniki so se v predlogu sklicevali na 4., 5. in 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Ta ničnostni razlog je po upravno sodni praksi lahko podan le v primeru, če gre za odločbo, ki se lahko izda le na zahtevo stranke, pa stranka te zahteve ni dala in tudi pozneje ni izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe. V obravnavanem primeru pa je zahteva bila vložena oziroma organ ni odločal brez zahteve aktivne stranke; tožniki sicer navajajo, da so bili kot aktivne stranke pri tem nepravilno zastopani, vendar navedena okoliščina ne more vplivati na ugotovitev, da je zahteva bila vložena. Zato se na navedeni zakonski ničnostni razlog tožniki tudi po presoji sodišča ne morejo sklicevati. Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Tudi glede navedenega ničnostnega razloga se sodišče z organom strinja, da ga tožniki niso izkazali, saj niso izkazali nedovoljenih dejanj, prav zaradi katerih bi organ izdal izpodbijani akt, in pri katerih bi šlo za okoliščine, ki jih zakon šteje kot razlog za izrek ničnosti upravnega akta. Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tudi v tem primeru sodišče pritrjuje organu, da tožniki predloga niso oprli na zakonsko določbo, ki bi dajala izrecno podlago za izrek izpodbijanega sklepa za ničnega ter da tudi obstoja navedenega ničnostnega razloga niso izkazali.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka istega člena v ponovni postopek. V tem postopku bo organ upošteval pravno mnenje te sodbe glede razlage in uporabe 6. točke prvega odstavka 263. člena ZUP ter stališče, da če tožnikom (na kar bi kazali podatki spisne dokumentacije) sklep z dne 23. 3. 2010 ni bil vročen, naj kot dan vročitve šteje dan vpogleda le-teh v upravni spis v zadevi. V preostalem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je drugostopenjski organ nepravilno v celoti pritrdil izpodbijani prvostopenjski odločbi in posledično na tej podlagi nepravilno zavrnil še zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, je sodišče moralo odpraviti kot nezakonito tudi 3. točko izreka drugostopenjske odločbe (saj po odpravi v delu prvostopenjske odločbe in vrnitvi zadeve v tem obsegu v ponovni postopek ni več podlage za odločitev o pritožbenih stroških - drugi odstavek 118. člena ZUP) ter zadevo v tem obsegu vrniti organu prve stopnje. Ta organ bo o stroških pritožbenega postopka odločil, ko bo znan končni uspeh tožnikov v postopku, kot o nadaljnjih stroških upravnega postopka.

O stroških sodnega postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnikom stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za uveljavljani 22 %-ni DDV, ker so pooblaščenci tožnikov zavezanci za DDV, pri čemer jim je priznalo polovični znesek glede na njihov uspeh s tožbo.