Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da pok. listine z dne 4.6.1985 ni lastnoročno podpisal v navzočnosti dveh prič, pa je zaključek nižjih sodišč, da listina z dne 4.6.1985 ne predstavlja veljavne pismene oporoke pred pričami (64. člen zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD), materialnopravno pravilen. Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno (unitas actus). Ni treba, da priči poznata vsebino oporoke, njuna vloga je samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka in da lahko ti dejstvi potrdita. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do oporočiteljevega podpisa pred prihodom oporočnih prič, pogoji, ki so v 64. členu ZD določeni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, niso izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da listina z dne 4.6.1985, ki je bila predložena v zapuščinskem postopku Temeljnga sodišča v ..., enote v ..., opr. št. D 143/90 kot pismena oporoka pred pričami, ne predstavlja veljavne oporoke dne 10.2.1990 umrlega M.R. Toženi stranki je obenem naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 30.220 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene strake zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je možen le zaključek, da listina z dne 4.6.1985 predstavlja veljavno pismeno oporoko pred pričami. Ker sodišči prve in druge stopnje takega materialno pravnega zaključka nista naredili, sta zmotno uporabili materialno pravo. Iz ugotovitev izhaja, da je M.R. listino lastnoročno podpisal. Sam je naprosil priči, naj listino podpišeta, obenem pa je pred njima tudi izjavil, da je to njegova oporoka. Zapustnik ni nikoli niti pomislil, da bi lahko kdo zatrjeval, da listina z dne 4.6.1985 ni njegova oporoka. Tudi več vaščanov je vedelo, da je oporoko napravil. S podpisovanjem oporoke pa je v trenutku, ko sta prišli oporočni priči, ravno zaključeval. Sicer pa je bistveno to, da je pred oporočnima pričama izjavil, da je listino že sam lastnoročno podpisal in da je v listini izražena njegova prava oporočna volja. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožna stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da pok. listine z dne 4.6.1985 ni lastnoročno podpisal v navzočnosti dveh prič. V trenutku, ko sta oporočni priči prišli, je bila oporoka s strani zapustnika že podpisana.

Z revizijsko trditvijo, da je M.R. v trenutku, ko sta oporočni priči prišli, s podpisovanjem oporoke ravno zaključeval, tožena stranka izpodbija ravno te dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar pa v revizijskem postopku, kot je že povedano, ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob upoštevanju dejstva, da M.R. listine z dne 4.6.1985 ni lastnoročno podpisal v navzočnosti dveh prič, pa je zaključek nižjih sodišč, da listina z dne 4.6.1985 ne predstavlja veljavne pismene oporoke pred pričami (64. člen zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD), materialnopravno pravilen. Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno (unitas actus). Ni treba, da priči poznata vsebino oporoke, njuna vloga je samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka in da lahko ti dejstvi potrdita. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do oporočiteljevega podpisa pred prihodom oporočnih prič, pogoji, ki so v 64. členu ZD določeni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, niso izpolnjeni. Zato je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ob pravilni uporabi 64. člena ZD, utemeljeno ugodeno.

Revizijso sodišče ob obravnavanju revizije ni ugotovilo, da bi tekom postopka prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodšče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Vse druge absolutne bistvene kršitve določb ZPP pa revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko uveljavljala (386. člen ZPP). S pavšalno in neobrazloženo trditvijo, da je bila absolutna bistvena kršitev določb ZPP storjena, pa tožena stranka tega ni storila.

Ker niso podani niti v reviziji uveljavljani revizijski razlogi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).