Jedro

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je v konkretnem primeru prvostopni davčni organ postopal v skladu s predpisi (7. odstavka 50. člena Zakona o računovodstvu) in da tožeči stranki sporna terjatev utemeljeno ni bila priznana med izrednimi dohodki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave ... z dne 20.5.1994, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1993, ugotovil davek v znesku 1.569.409,50 SIT.

V pritožbi tožnik ugovarja odločitvi prvostopnega organa, ker mu ni priznal odpisa terjatev do kupcev v znesku 4.582.356,00 SIT. Navaja še, da bi se mu moral delni odpis terjatev do kupcev priznati, kljub krajšemu roku po dospelosti, kot ga določa Zakon o računovodstvu, ker so za to obstajali upravičeni razlogi.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnik v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 napovedal 22.368.394,00 SIT prihodka, 12.030.373,00 SIT stroškov, odhodke financiranja in izredne odhodke pa je napovedal v znesku 4.670.344,00 SIT. V ugotovitvenem postopku je prvostopni organ osvojil napovedani prihodek, prav tako tudi stroške, medtem, ko je odhodke financiranja in izredne odhodke tožniku priznal v znesku 87.988,00 SIT. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je bil dne 24.3.1994 opravljen pregled tožnikovega poslovanja za leto 1993, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik. Pri pregledu je bilo ugotovljeno naslednje: Tožnik je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2.11.1993 prodal kupcema G. in V.K. nepremičnino v vrednosti 9.217.340,00 SIT. Za realiziran promet v navedeni kupoprodajni pogodbi je nato tožnik pod temeljnico št. ... pravilno vknjižil fakturirano realizacijo, knjiženo dne 7.12.1993, kar se ujema z datumom odločbe o plačilu davka od prometa nepremičnin, ki je bila tožniku izdana s strani prvostopnega organa. V davčni napovedi za leto 1993 pa je tožnik pod izredne odhodke uveljavljal terjatev iz istega naslova, in sicer v višini 4.582.356,00 SIT. Kot je razvidno iz zapisnika, je tožnik za navedeni znesek terjatve izjavil, da mu kupec, v skladu z dogovorom, kupnine ni poravnal v celoti in da bo plačilo dejansko realizirano šele v mesecu aprilu 1994. Tožena stranka citira določbo 7. odstavka 50. člena Zakona o računovodstvu. Tožena stranka tudi ugotavlja, da iz priložene kupoprodajne pogodbe z dne 2.11.1993 izhaja, da sta kupca dolžna prodajalcu plačati kupnino najkasneje do 25.12.1993. Glede na navedeno je prvostopni organ ugotovil, da se izstavljeni račun za kupca, knjižen pod temeljnico št. ..., ne more priznati kot dvomljiva oziroma sporna terjatev in da tožnik ni upravičen uveljavljati izredne odhodke v višini 4.582.356,00 SIT. Tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru prvostopni organ postopal v skladu s predpisi in da tožniku sporna terjatev utemeljeno ni bila priznana med izrednimi dohodki. Iz navedenega člena Zakona o računovodstvu po mnenju tožene stranke jasno izhaja, da se znesek terjatev, ki niso bile realizirane v 60 dneh po dospelosti, lahko odpiše. V tožnikovem primeru to pomeni, da je terjatev dospela v plačilo dne 25.12.1993, kar izhaja iz 3. člena navedene kupoprodajne pogodbe in če v 60 dneh po tem datumu terjatev ni bila realizirana, se lahko odpiše, kar pomeni, da bi tožnik sporno terjatev lahko odpisal šele v letu 1994. Zato je po mnenju tožene stranke, glede na navedeno, tožnikov ugovor, da bi mu morala biti sporna terjatev priznana med izrednimi odhodki v letu 1993, šteti kot neutemeljen. Prav tako je neutemeljen tožnikov ugovor, da prvostopni organ ni preverjal niti upošteval upravičenih razlogov, na podlagi katerih se lahko terjatev odpiše tudi v krajšem roku od dospelosti. Tožnik bi po mnenju tožene stranke namreč moral sam navesti upravičene razloge, če so ti res obstajali. Kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, pa tožnik le-teh ni izkazal. Tožnik v tožbi navaja, da davčni organ pri uporabi 50. člena Zakona o računovodstvu ni ravnal v smislu celotne določbe tega člena zakona ter ni upošteval upravičenih razlogov, zaradi katerih je lahko rok za odpis terjatev krajši po dospelosti, kot ga določa ta člen navedenega zakona. Davčni organ ni preverjal teh razlogov, niti jih ni upošteval, čeprav jih je navedel v svojem ugovoru zoper ugotovitveni zapisnik. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugotovi, da se iz prihodkov iz leta 1993 izloči znesek 4.582.356,00 SIT kot neplačana terjatev ter da se ta prihodek upošteva v davčno osnovo za leto 1994, v katerem je bilo plačilo realizirano.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče, glede na podatke in listine v upravnih spisih, ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno sklicuje na določbo 7. odstavka 50. člena Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90, 61/90 in Uradni list SRS, št. 42/90 - glej tudi 2. alineo 1. odstavka 595. člena Zakona o gospodarskih družbah), po katerem se znesek terjatev in finančnih naložb iz poslovnih razmerij v državi, ki niso bile realizirane v 60 dneh po dospelosti, odpiše s popravkom vrednosti v celoti. Terjatve in finančne naložbe se lahko v celoti ali delno odpišejo tudi v krajših rokih po dospelosti, če obstajajo za to upravičeni razlogi v zvezi z možnostjo njihove realizacije.

Sodišče ne dvomi v utemeljeno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v konkretnem primeru prvostopni organ postopal v skladu s predpisi (7. odstavek 50. člena citiranega Zakona o računovodstvu) in da tožniku sporna terjatev utemeljeno ni bila priznana med izrednimi dohodki. Tožena stranka je pravilno sklepala, saj to izhaja tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih, da v tožnikovem primeru to pomeni (glede na 3. člen navedene kupoprodajne pogodbe z dne 2.11.1993), da je terjatev dospela v plačilo dne 25.12.1993. Če v 60 dneh po tem datumu terjatev ni bila realizirana, se lahko odpiše, kar pomeni, da bi tožnik sporno terjatev lahko odpisal šele v letu 1994. Zato je tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikov ugovor, da bi mu morala biti sporna terjatev priznana med izrednimi odhodki v letu 1993. Prav tako je tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikov ugovor, saj ta nima podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih, da prvostopni organ ni preverjal niti upošteval upravičenih razlogov, na podlagi katerih se lahko terjatev odpiše tudi v krajšem roku od dospelosti, saj bi tožnik moral navesti upravičene razloge, če so ti res obstajali.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki se, enako kot Zakon o računovodstvu, po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.