Jedro

Ker je sodišče druge stopnje na interni seji ocenjevalo dokaz, ki v času sojenja na prvi stopnji sploh še ni obstajal in ker je na podlagi te ocene ugotovilo drugačno dejansko stanje o končnem rezultatu kazenskega postopka ter ta rezultat upoštevalo pri svoji odločitvi, je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (1977) v zvezi z 2. točko 373. člena ZPP (1977), kar je vplivalo na drugačno odločitev o obsegu odškodninske odgovornosti tožene stranke. Prišlo pa je tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), saj toženi stranki ni bila dana možnost razpravljanja o dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje štelo za pomembna za rešitev tega spora.

Izrek

Obema revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celotnem izpodbijanem delu (to je razen glede 500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, prisojenih ml. tožnici, in glede odškodnine, prisojene drugima dvema tožnikoma) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dne 21.05.1993 je v Velenju, v bližini restavracije Jezero prišlo do prometne nesreče, v kateri je takrat 8 let stara mladoletna tožnica kot pešec utrpela poševnoprečen odprt zlom leve goleni. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku o poteku prometne nesreče ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke objektivno in krivdno odgovoren za nastalo škodo, vendar je k škodnemu dogodku prispevala tudi mladoletna tožnica. Ugotovilo je, da je bil voznik v kazenskem postopku oproščen, na oprostilno sodbo pa pravdno sodišče ni vezano. Ocenilo je, da tožena stranka za nastalo škodo odgovarja v višini 60%, mladoletna tožnica pa je k nastanku škode prispevala v višini 40%. Po ugotovitvah o obsegu nepremoženjske škode je tožbenemu zahtevku mladoletne tožnice za plačilo 6.000.000,00 SIT delno ugodilo tako, da je odškodnino odmerilo v višini 4.000.00,00 SIT in nato glede na razmejitev odgovornosti udeležencev prometne nesreče odločilo, da mora tožena stranka plačati mladoletni tožnici 2.400.000,00 SIT odškodnine, njen presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožbenima zahtevkoma njenih staršev za plačilo premoženjske škode pa je v celoti ugodilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojo odškodnine za mladoletno tožnico zvišalo na 4.000.000,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 2.000.000,00 SIT pa je zavrnilo ter na novo odločilo o pravdnih stroških. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo. V razlogih je med drugim navedlo, da je na podlagi določbe 373. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1977)) presojalo v pritožbenem postopku predloženo kazensko obsodilno sodbo in med drugim tudi zaradi vezanosti na tako sodbo glede storitve kaznivega dejanja in krivde ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi tudi v preostalem delu in ml. tožnici prisodi še za 2.000.000,00 SIT višjo odškodnino.

Tožena stranka uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ml. tožnice za še nadaljnjih 3.500.000,00 SIT, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz razlogov pritožbene odločbe izhaja, da je bila pritožbi priložena kazenska obsodilna sodba proti zavarovancu tožene stranke. Toženi stranki ta sodba ni bila vročena niti s pritožbo tožnice niti na drug način. Nesprejemljivi so razlogi, da naj bi bila dne 08.04.1999 vloženi pritožbi priložena pravnomočna kazenska sodba z dne 18.05.1999. Gre za čudno vlaganje vlog pooblaščenca tožeče stranke izven obravnave in brez vročitve toženi stranki. Sodišče prve stopnje je lahko obravnavalo le tiste dokaze, ki so mu bili predloženi do konca glavne obravnave. Samo v teh mejah lahko njegovo odločitev preverja sodišče druge stopnje, na more pa samo brez pritožbene obravnave spreminjati dejanskega stanja. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP (1977), kršeno pa je tudi osnovno načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku. V nadaljevanju tožena stranka graja materialnopravne razloge sodišča druge stopnje, saj kazenska obsodba še ne pomeni, da ni nobenega prispevka drugega udeleženca prometne nesreče, ponavlja svoje pritožbene ugovore o tem prispevku, izpodbija višino prisojene odškodnine in pri škodi zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti posebej opozarja na neskladje v razlogih obeh sodb in listinah, saj sodišči nista upoštevali že pred škodnim dogodkom obstoječe prikrajšave tožničine noge, do česar je prišlo zaradi prej obstoječe bolezni in desnostranske hemipareze.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, nobena od njiju ni vložila odgovora na revizijo. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP (1977)).

Reviziji sta utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil v času sojenja na prvi stopnji pravdnemu spisu priključen spis Okrajnega sodišča v Velenju K 219/94, v katerem se je poleg prve oprostilne kazenske sodbe nahajala tudi razveljavitvena odločba sodišča druge stopnje. Ta kazenski spis je sodišče na zadnji obravnavi vpogledalo, nato pa je z dopisom z dne 15.01.1999 (listna številka 77 spisa) kazenski spis vrnilo Okrajnemu sodišču v Velenju. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje navedla, da je bil zavarovanec tožene stranke v ponovljenem kazenskem postopku obsojen s sodbo z dne 23.03.1999 pod K 214/94. To sodbo s potrdilom, da je postala pravnomočna 18.05.1999, je tožeča stranka predložila s posebnim dokaznim predlogom, ki ga je vložila 06.09.1999, torej 5 mesecev po vložitvi pritožbe. Zato so neutemeljene revizijske navedbe o čudnem vlaganju vlog pooblaščenca tožeče stranke.

Pač pa tožena stranka utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je z upoštevanjem te sodbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da sodišče prve stopnje te kazenske sodbe ni poznalo. Revizijsko sodišče dodaja, da je tudi ni moglo poznati, saj je bila izdana kasneje kot sodba sodišča prve stopnje v tej pravdni zadevi. Kljub temu je sodišče druge stopnje kazensko obsodilno sodbo presojalo, ugotovilo, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil voznik oproščen storitve kaznivega dejanja in krivde za posledice prometne nesreče, opozorilo na 12. člen ZPP (1977) in vezanost pravdnega sodišča na tako sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ter tudi na tej podlagi spremenilo odločitev o obsegu odškodninske odgovornosti tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje pri tem napačno sklicevalo na drugo točko 373. člena ZPP (1977), saj mu ta zakonska določba ni nudila podlage za presojo kazenske obsodilne sodbe. Po navedeni zakonski določbi lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira na te dokaze. Sodišče prve stopnje kazenske obsodilne sodbe sploh ni presojalo in je glede na čas njene izdaje tudi ni moglo presojati, pa tudi sicer odločitev sodišča prve stopnje ne temelji samo na listinskih ali posredno izvedenih dokazih.

Revizija tožene stranke tudi utemeljeno opozarja, da ji kazenska obsodilna sodba ni bila vročena, zaradi česar se o njej ni mogla izjaviti in zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti pravdnega postopka. S tako opredelitvijo tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), do katere je prišlo na pritožbeni stopnji, saj toženi stranki z opustitvijo vročitve kazenske obsodilne sodbe ni bila dana možnost, da bi se v pritožbenem postopku o njej sploh lahko izjavila.

Ker je torej sodišče druge stopnje na interni seji ocenjevalo dokaz, ki v času sojenja na prvi stopnji sploh še ni obstajal in ker je na podlagi te ocene ugotovilo drugačno dejansko stanje o končnem rezultatu kazenskega postopka ter ta rezultat upoštevalo pri svoji odločitvi, je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (1977) v zvezi z 2. točko 373. člena ZPP (1977), kar je vplivalo na drugačno odločitev o obsegu odškodninske odgovornosti tožene stranke. Prišlo pa je tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), saj toženi stranki ni bila dana možnost razpravljanja o dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje štelo za pomembna za rešitev tega spora. Gre za tako procesno kršitev, zaradi katere je treba razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje v celotnem izpodbijanem delu, torej tudi v delu, ki ga izpodbija tožeča stranka.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP (1977) revizijama obeh pravdnih strank ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v celotnem izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri obsegu razveljavitve je upoštevalo revizijski predlog tožene stranke, da izpodbija prisojo odškodnine ml. tožnici za 3.500.000,00 SIT. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP (1977).