Jedro

Tožeča stranka je s predloženimi računi ustvarila lažne pogoje, potrebne za pridobitev zahtevanih izplačil. Zato je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenija za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-139/2011/11 z dne 26. 4. 2012. 2. V obrazložitvi navaja, da so bila tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev z dne 26. 4. 2012 dodeljena nepovratna sredstva v višini do 191.321,20 EUR za sofinanciranje iz Ukrepa 312: podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za Ukrep 312 (Ur. list RS, št. 45/2011, v nadaljevanju: Javni razpis). Po prejemu zahtevka, ki ga je tožeča stranka skupaj z dokumentacijo vložila dne 5. 10. 2013, je kot izhaja iz obrazložitve odločbe Agencije v skladu s 56. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1) preverila, ali zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev izpolnjuje pogoje iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev.

3. V postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog, ki ga je opravila po postopku adminstrativnih kontrol po določbah 1. do 5. člena (splošne določbe) ter 24. do 30. člena Uredbe 65/2011/EU, je Agencija glede na ugotovitve medsebojnih neskladij, ki so izhajali iz predloženih dokazil, odredila dokazovanje z izvedencem (glede ustreznosti dejanske izvedbe naložbe in presoje vrednosti postavk na računih o izvedbi del in nakupu opreme). Zaradi dvomov v upravičenost stroškov izkazanih na izdanih računih pa je zaprosila Finančno upravo Republike Slovenije (FURS), da preveri verodostojnost računa št. 27/2013 z dne 8. 8. 2013 v višini 283.995,28 EUR izdanega s strani A.A. s.p. in računov št. 6 in 7, ki jih je izdal B.B. s.p. v višini 22.680 EUR z dne 3. 5. 2013 in 3.654,00 EUR z dne 3. 5. 2013. Iz ugotovitev FURS izhaja, da je račun št. 27/2013, ki ga je izdal A.A. s.p. Tožeči stranki fiktiven, izdan zgolj z namenom predložitve le-tega Agenciji ter z namenom pridobitve pravice do izplačila nepovratnih sredstev. V poslovnih knjigah A.A. ta račun ni evidentiran, v samem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pa je ta izjavil, da ga je izdal na željo tožeče stranke pred zaključkom del. Ker so bile navedbe oz. ugotovitve FURS skladne z ugotovitvami Agencije v postopku preverjanja upravičenosti zahtevka (konto kartice), da je torej račun št. 27/2013 z dne 8. 8. 2013 v višini 283.885,28 EUR evidentiran le pri tožeči stranki, pri izdajatelju računa pa so bili za vrednost tega računa izdani trije računi in sicer 05/2013 v višini 25.580,00 EUR, račun št. 16/2013 v višini 28.492,80 EUR in račun št. 42/2013 v višini 229.922,48 EUR, medtem ko je bil račun št. 27/2013 izdan fizični osebi C.C. v višini 2.840,00 EUR, je Agencija ugotovila, da navedeni račun ni verodostojna in resnična knjigovodska listina. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da tudi predložena računa št. 6 in 7, ki jih je izdal B.B. s.p. v višini 22.680 EUR dne 3. 5. 2013 in 3.654,00 EUR dne 3. 5. 2013, nista bila evidentirana v poslovnih knjigah in sta bila Agenciji predložena le z namenom plačila nepovratnih sredstev.

4. Tožečo stranko je Agencija zato pozvala naj obrazloži stanje glede na ugotovitve FURS. Po povzemanju obrazložitve, ki jo je tožeča stranka podala dne 25. 2. 2015, Agencija ugotavlja, da njene navedbe in dejstva niso relevantna, ker z njimi ne dokazuje verodostojnosti računa št. 27/2013 izdajatelja A.A. s.p. in računov št. 6 in 7, ki jih je izdal B.B. s.p., zato je Agencija sprejela ugotovitve FURS in štela, da navedeni računi niso verodostojne listine. Ker opisano ravnanje tožeče stranke glede prikazovanja stroškov po prepričanju Agencije ne prikazuje resničnega dejanskega stanja in tudi ne resničnosti nastalih stroškov, navedene ugotovitve pa temeljijo na pregledu Agencije na kraju samem in tam sestavljenega zapisnika, izvedenskega mnenja izvedenca strojne in gradbene stroke ter listin, na katere je svoje ugotovitve o tem oprla FURS, zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka XI/2 poglavja Javnega razpisa, osmega odstavka 4. člena in b točke (tretjega odstavka) ter šestega stavka 24. člena Uredbe 65/2011/EU, zato je zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

5. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da so bila dela izvedena in projekt zaključen in da je tožeča stranka dne 5. 10. 2013 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev z dne 26. 4. 2012. Navaja, da je bil zahtevek pravočasen in da tožena stranka v obrazložitvi povsem neobrazloženo in pavšalno tožeči stranki očita, da naj bi ustvarila lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil. V obrazložitvi se je opredelila zgolj do računa št. 27/2013 v višini 283.1995/28, med tem ko je neverodostojnosti ostalim računom kar pripisala. Glede na nesporno dejstvo, da so bila dela opravljena in projekt zaključen, bi bila dolžna v primeru razhajanj ugotoviti razliko med zaprošeno višino zahtevka in upravičenim zneskom ter uporabiti določbo 30. člena Uredbe Komisije (ES) št. 65/2011. Ker tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja sploh ni ugotavljala, je tudi iz tega razloga potrebno odločbo odpraviti in vrniti toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker tožena stranka dejanskega stanja ni ugotavljala sama, temveč je to ugotavljala izključno na podlagi sklepov FURS vsebovanih v zapisniku FURS, sama pa teh dejstev ni nikjer preverjala. Povzema v nadaljevanju ugotovitve zapisnika Agencije o kontroli na kraju samem z dne 18. 3. 2014, iz katerega je razvidno, da so bila dela dejansko v celoti izvedena in investicija zaključena. Tudi izvedenec, ki je dne 6. 5. 2014 opravil pregled naložbe na kraju samem in dne 8. 5. 2014 podal mnenje o izvedbi naložbe je navedel, da je tržna vrednost del 211.493,90 EUR, kar ob upoštevanju faktorja financiranja 0,589898 znese 124.724,44 EUR. Glede na navedeno, čeprav tržna vrednost ni odločilna v tem postopku, pa ni dvoma, da je tožena stranka zahtevek tožeče stranke do višine 124.724,44 EUR povsem neutemeljeno in neobrazloženo zavrnila.

7. V nadaljevanju zatrjuje, da so ugotovitve FURS pravno upoštevne zgolj in samo v davčnem postopku, kar velja tudi v konkretnem primeru. Zatrjuje, da tožeča stranka lažnih pogojev ni ustvarila, saj so bila dela opravljena, prav tako pa ni z ničemer izkazan namen tožeče stranke, da bi hotela pridobiti korist v nasprotju s cilji sheme podpore. V nadaljevanju tožbe podrobneje pojasnjuje svoje videnje glede računa št. 27/2013. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči o zahtevku tožeče stranke da zahtevku ugodi v celoti oz. do višine 124.724,44 EUR, v preostalem delu pa vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opisuje postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je pri odločanju upoštevala ugotovitve FURS. Zavrača tožbeno navedbo, da je bilo glede na ugotovitve pri kontroli naložbe na kraju samem dne 18. 3. 2014 ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo zahtevka. Pojasnjuje, da je kontrola na kraju samem namenjena preverjanju, ali je tožeča stranka dejansko izvedla dela oz. aktivnosti, za katere so ji bila z odločbo o pravici do sredstev odobrena sredstva in za katere je z računi uveljavljala povračilo stroškov. Vendar pa dejstvo, da kontrolor pri kontroli na kraju samem ne ugotovi nobenih nepravilnosti, še ne pomeni, da je stranka upravičena do povračila stroškov, ki jih je uveljavljala z zahtevkom. Kot je bilo že navedeno, se poleg kontrole na kraju samem opravi tudi administrativni pregled zahtevka, kjer se v skladu s prvim odstavkom 24. člena Uredbe 65/2011/EU pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno kontrolirati, pri čemer je v skladu s točko b (tretjega odstavka istega člena) potrebno preverjati tudi resničnost izdatkov. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru podvomila v resničnost stroškov, ki jih je z zahtevkom uveljavljala tožeča stranka, je postavila izvedenca in tudi zaprosila za pravno pomoč FURS. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je zaključila, da tožeča stranka z zahtevkom uveljavlja stroške, ki ne ustrezajo resnično nastalim stroškom, zato je v skladu z materialnimi predpisi zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

9. Kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka uporabiti določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Citirana določba se uporabi v primeru, ko stranka uveljavlja povračilo stroškov za izvedena dela oz. aktivnosti, ki jih v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ni navedla in za katere ji sredstva z odločbo o pravici do sredstev niso bila odobrena, vendar stranka ta dela oz. aktivnosti kljub temu izvede in z zahtevkom zanje uveljavlja povračilo stroškov. V konkretnem primeru takšno dejansko stanje ni podano. Tožeča stranka je namreč izvedla dela oz. aktivnosti, za katera so ji bila z odločbo o pravici do sredstev odobrena sredstva, vendar pa je z zahtevkom za izplačilo sredstev uveljavljala stroške, ki ne ustrezajo resničnim stroškom za izvedena dela. V takem primeru pa se uporabi določba osmega odstavka 4. člena Uredbe 65/2011/EU, saj je tožeča stranka s takšnim uveljavljanjem stroškov, ki ne ustreza resnično nastalim stroškom, ustvarila lažne pogoje za pridobitev sredstev. V skladu z osmim odstavkom 4. člena Uredbe 65/2011/EU se izplačilo ne izplača upravičencem, ki so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. Glede na navedeno je na podlagi osmega odstavka 4. člena citirane Uredbe in 56. člena ZKme-1 zahtevek tožeče stranke bilo potrebno v celoti zavrniti. Prav tako zavrača tudi tožben navedbo, ki se nanaša na to, da bi morala tožena stranka glede na ugotovitve izvedenca, da je zahtevek tožeče stranke upoštevaje tržno vrednost izkazan do višine 124.724,44 EUR, ugoditi zahtevku do te višine. Glede na navedeno je tožeča stranka zahtevkom za izplačilo sredstev uveljavljala stroške, ki ne ustrezajo resničnim stroškom in je s tem ustvarila lažen pogoje za pridobitev sredstev, v takem primeru pa je potrebno, ne glede na to, ali je del stroškov v resnici nastal, zahtevek za izplačilo sredstev zavrniti. Zavrača tudi očitke, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. V skladu z 214. členom ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati navedbo dejanskega stanja, pravne podlage za odločitev in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, ki izhaja iz izreka odločbe. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno navedla dejansko stanje v zadevi in pravne podlage za svojo odločitev. Navedene so bile relevantne določbe ZKme-1 in Uredbe 65/2011/EU. Pojasnjeni so bili razlogi za neupravičenost stroškov ter je bila s tem v celoti povzeta utemeljenost odločitve tožene stranke. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. V pripravljalni vlogi se tožeča stranka ne strinja s trditvijo tožene stranke podane v odgovoru na tožbo in ponavlja tožbene navedbe, da odločilnih dejstev sama ni ugotavljala, temveč je povzela ugotovitve iz zapisnika FURS. Poudarja, da tožeča stranka v ničemer ni lažno ustvarjala dejstev oz. pogojev, zlasti pa ni ravnala z namenom, da bi se okoristila, saj so bila dela v celoti opravljena in projekt zaključen. Prav tako ne soglaša z obrazložitvijo tožene stranke glede uporabe določbe prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU in še naprej vztraja, da bi jo bilo potrebno uporabiti v konkretnem primeru. Zato vztraja pri predlagani odpravi izpodbijane odločbe, predvsem pa naj sodišče samo meritorno odloči o zahtevku tožeče stranke, saj je očitno, da tožeča stranka ne bo deležna nepristranskega postopka pri toženi stranki. V primeru pa, da bo sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki pa naj poda pravno mnenje in stališča o uporabi določbe osmega odstavka 4. člena Uredbe 65/2011/EU in določbe 30. člena citirane Uredbe ter glede sklicevanja na postopek FURS v konkretni zadevi, ki ga bo tožena stranka dolžna upoštevati.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali so bili izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZKme-1 za zavrnitev zahteve tožeče stranke za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-139/2011/11 z dne 26. 4. 2012 v višini do 191.321,20 EUR.

13. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Tudi Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013 (v nadaljevanju Uredba) v 122. členu določa, da se neizpolnjevanje ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1. Tudi Javni razpis v poglavju XI/2 Nadzor nad izvajanjem ter postopki v primeru nepravilnosti v tretjem odstavku določa, da Agencija izplača sredstva šele po vseh opravljenih kontrolah, ki so predvidene z Uredbo 65/2011/EU.

14. V obravnavanem primeru iz spisnih podatkov izhaja, temu pa ne ugovarja niti tožeča stranka, da je bila na podlagi zgoraj navedene materialne podlage v postopku odobritve sredstev opravljena tako kontrola na kraju samem (pregled dejanskega stanja izvedene naložbe na lokacije naložbe) in administrativna kontrola (pregled dokazil o izvedeni naložbi). Tudi po presoji sodišča iz ugotovitev tožene stranke, ki temeljijo tako na ugotovitvah tožene stranke same, kot tudi na podatkih FURS izhaja zaključek, da je tožeča stranka s predloženimi računi ustvarila lažne pogoje potrebne za pridobitev zahtevanih izplačil. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo ugotovitev tudi ustrezno utemeljila z razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju izrecno sklicuje (drugi odstavke 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

15. Glede na to, da je bila tožeča stranka seznanjena z materialno podlago, na podlagi katere je tožena stranka vodila postopek odobritve sredstev, te določbe pa so tudi po presoji sodišča povsem jasne, zato s tožbenimi ugovori, da ni ne ocenjevala ne presojala ugotovitev, ki jih je v davčnem postopku ocenjeval FURS, niso utemeljene. Po določbi 10. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek oz. odloča o upravni zadevi sama prosto presoja katera dejstva bo, ne glede na strankine predloge, pojasnila ali ugovore štela za dokazana. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor glede upoštevanja ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora, ki glede na to, da še ni pravnomočno zaključen, po njeni presoji ne bi smel biti relevanten za sporni postopek odobritve oz. izplačila sredstev.

16. Neutemeljeno tožeča stranka zatrjuje tudi kršitev predpisov in se pri tem napačno sklicuje na 30. člen Uredbe Komisije EU št. 65/2011. Kot ji je pravilno pojasnila že tožena stranka, se navedena določba nanaša na znižanja in izključitve in se uporabi v primeru, ko stranka uveljavlja povračilo stroškov za izvedena dela, ki jih v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ni navedla in za katere ji sredstva z odločbo o pravici do sredstev niso bila odobrena, so pa ta dela oz. aktivnosti kljub temu izvedena in z zahtevkom zanje stranka uveljavlja povračilo stroškov.

17. Na podlagi vsega navedenega sodišča zaključuje, da izpodbijana odločba temelji na pravilni ugotovitvi, da so računi, ki jih je predložila tožeča stranka, bili izstavljeni zgolj z namenom ustvariti pogoje za pridobitev izplačil. Po določbi osmega odstavka 4. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 pa se v takem primeru plačilo upravičencu ne izplača. Zato je sodišče po povedanem tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.