Jedro

Odločanje v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ki je obnovljen na podlagi 9. točke 249. člena ZUP(1986) v obsegu, da stranski udeleženec – predlagatelj obnove, sodeluje v obnovljenem postopku zaradi zavarovanja svojih pravic oziroma pravnih koristi, se presoja predvsem vpliv predvidenega posega na bivanje na nepremičninah v lasti oziroma posesti stranskih udeležencev. To pa zajema tudi izdelavo študije presoje vplivov nameravanega objekta na okolje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 2004 (1. točka izreka) in na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP odločilo, da sta tožnika dolžna prizadetima strankama povrniti stroške postopka v višini 145.560.00 SIT, v 15 dneh po prejemu sodbe (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka združila pritožbena postopka tožnikov - investitorjev in prizadetih strank - predlagateljev obnove postopka, in pritožbi tožnikov delno ugodila, ter s 1. točko izreka odpravila odločbo Upravne enote Tržič z dne 15. 2. 2002, v delu, ki se nanaša na lokacijsko dovoljenje z dne 2. 7. 1993 (Upravna enota Tržič je navedeno lokacijsko dovoljenje in spremembo tega dovoljenja z dne 12. 7. 1994 odpravila), ter z 2. točko izreka odločila, da se navedeno lokacijsko dovoljenje razveljavi, v preostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnila (3. točka izreka). S 4. točko izreka je tožena stranka ugodila pritožbi prizadetih strank in sklep Upravne enote Tržič z dne 6. 3. 2002, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, odpravila ter zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Upravna enota Tržič je s citirano odločbo v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, odločila, da se navedeno lokacijsko dovoljenje in njegova dopolnitev, oba za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta, odpravita; da se zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrne in da bo o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja za pripravljalna dela in gradbenega dovoljenja za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta odločila po dokončnosti te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ugotovljeno, da lokacijska dokumentacija ne vsebuje rešitev v zvezi z vplivi na okolje, kot je to zahtevano z določbo 55. člena ZUN, čeprav gre za avtokleparsko in mehanično delavnico, to je dejavnost, ki ima brez dvoma vplive na pogoje bivanja v okolici. Upravni organ prve stopnje je zato na ustni obravnavi tožnika pozval k dopolnitvi lokacijske dokumentacije. Ker tožnik dokumentacije ni predložil, je odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnil, pravilna.

3. Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da so upravni organi v obnovljenem postopku presegli obseg dovoljene obnove postopka. Ta je bila namreč dovoljena le v obsegu, da se zasliši predlagatelja obnove. Upravni organi pa so po uradni dolžnosti ponovno presojali tudi formalno popolnost vloge, sicer že pravnomočno končanih postopkov. Ta nepravilnost ima za posledico poseg v njuno lastninsko pravico. Objekti so namreč na podlagi pravnomočnih dovoljenj že zgrajeni. Pomeni pa tudi poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije - URS in do varstva zasebne lastnine po 33. členu URS. Tudi nista bila v skladu z določbami ZUP izrecno opozorjena, da bo v primeru, da lokacijske dokumentacije ne bosta dopolnila, njuna vloga zavržena. Kot prava neuke stranke se nista zavedala posledic nedopolnitve lokacijske dokumentacije. Zato ugotovitev sodišča, kaj naj bi tožnik izjavil uradni osebi, ne bi smela biti bistvena. Z ravnanjem upravnih organov jima je bila kršena tudi ustavna pravica do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbi. Podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglašata stroške postopka.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je v skladu z Zakonom o graditvi objektov - ZGO pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pogoj za njegovo izvršljivost, to je za izdajo gradbenega dovoljenja.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča so bile v obravnavanem primeru glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986) in določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85 , 29/86, 43/89 in Ur. l. RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) pravilno uporabljene.

8. Po določbi 258. člena ZUP(1986) se v obnovljenem postopku izda nova odločba na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku, in podatkov, ki se zberejo v obnovljenem postopku. V obnovljenem postopku se podatki zberejo v posebnem ugotovitvenem postopku, ki se izvede po določbah 142. člena in 143. člena ZUP(1986). Po določbi 142. člena ZUP(1986) se poseben ugotovitveni postopek, katerega meje določa ta zakon in materialni predpis, ki se nanaša na predmet odločanja, izvede tudi zato, da se da strankam možnost, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Določbi 142. člena in 143. člena ZUP(1986) zato predstavljata okvir procesne in materialnopravne realizacije obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP(1986), katerega namen je, da v obnovljenem postopku tudi stranski udeleženec zavaruje svoje pravice oziroma pravne koristi.

9. V obravnavanem primeru je bilo v postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP(1986), in v obsegu, da se stranskima udeležencema predlagateljema obnove omogoči zavarovanje njunih pravic oziroma pravnih koristi, ugotovljeno, da se poslovno stanovanjski objekt uporablja za avtokleparsko in mehanično delavnico. V lokacijski dokumentaciji in lokacijskem dovoljenju pa tak namen objekta ni bil določen in tudi niso bile predvidene rešitve v zvezi z vplivi na okolje, na kar sta opozarjala predlagatelja obnove postopka. Tako ugotovljenih dejstev, ki so del dejanskega stanja, ki ga prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo, glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 s pritožbo v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati.

10. Ker so bila ta dejstva ugotovljena šele v obnovljenem postopku, pritožbeni ugovor, da je bil v postopku presežen obseg dovoljene obnove postopka s tem, ko je upravni organ po uradni dolžnosti preverjal popolnost lokacijske dokumentacije, ni utemeljen. Upravni organ v obnovljenem postopku namreč ni formalno preverjal popolnost lokacijske dokumentacije, temveč je v obsegu obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP(1986) izvedel posebni ugotovitveni postopek po določbah 142. člena in 143. člena ZUP(1986). V posebnem ugotovitvenem postopku je upravni organ lastnikom sosednjih nepremičnin omogočil, da zavarujeta svoje pravice in pravne koristi. Odločitev o izdaji lokacijskega dovoljenja lahko namreč močno poseže tudi v pravice ali pravne koristi lastnikov sosednjih nepremičnin. Zato jim zakon daje pravico udeležbe v teh postopkih, saj lahko le tako uspešno zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi, predvsem pred vplivi predvidenega posega na njihove nepremičnine. V postopkih izdaje lokacijskega dovoljenja je zato presoja vplivov na okolje potrebna tudi zaradi varstva pravic in pravnih koristi lastnikov sosednjih nepremičnin. Presoja vplivov na okolje pa se izvede na podlagi strokovne dokumentacije, ki jo je dolžan predložiti vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja. Prav vpliv nepremičnine v lasti tožnikov na okolje in s tem na pogoje bivanja na sosednjih nepremičninah, pa v prvotnem postopku ni bil presojen. Presoja vplivov na okolje in s tem varstvo pravic in pravnih koristi lastnikov sosednjih nepremičnin je bila zato predmet obnovljenega postopka, ki je bil izveden po določbah 142. člena in 143. člena ZUP(1986) in v obsegu obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP(1986). V obsegu tega obnovitvenega razloga se namreč v postopkih izdaje lokacijskega dovoljenja, zaradi varstva pravic in pravnih koristi mejašev, presoja tudi vpliv predvidenega posega na pogoje bivanja na oziroma v sosednjih nepremičninah.

11. Tudi pritožbeni ugovor, da tožnika na posledice nepredložitve dopolnitve lokacijske dokumentacije nista bila opozorjena, s katerim tožnika smiselno uveljavljata kršitev določbe drugega odstavka 68. člena ZUP(1986), ni utemeljen. Njuna zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja namreč v obnovljenem postopku ni bila zavržena (drugi odstavek 68. člena ZUP(1986), temveč jo je upravni organ obravnaval po vsebini in kot neutemeljeno zavrnil (drugi odstavek 137. člena ZUP(1986)).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v obnovljenem postopku, so bile določbe ZUN pravilno uporabljene. Po določbi 55. člena ZUN mora lokacijska dokumentacija vsebovati tudi rešitve v zvezi z vplivi na okolje, ta pa zajema med drugim tudi posledice posega na pogoje bivanja na sosednjih nepremičninah. Ker dokumentacija, ki sta jo predložila tožnika, te vsebine ni imela, in ker je tožnika tudi nista dopolnila, je pravilna presoja sodišča prve stopnje in pred njim obeh upravnih organov, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja in je bila zato zahteva za njegovo izdajo pravilno zavrnjena.

13. Ker so bile v postopku določbe ZUP in ZUN pravilno uporabljene, tudi niso utemeljeni pritožbeni ugovori o kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, o posegu v ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu URS in do varstva zasebne lastnine po 33. členu URS. K temu pa Vrhovno sodišče še dodaja, da načelo enakega varstva pravic pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic. Splošna enakost pred zakonom pa pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon. Ob (povsem) enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Tožnika v pritožbi ne navajata nobenega konkretnega primera, na podlagi katerega bi se lahko ugotovilo, da je bilo ob enakem dejanskem stanju drugače odločeno, ampak le pavšalno zatrjujeta kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Takšno zatrjevanje pa samo po sebi še ne pomeni, da so bile kršene ustavne pravice iz 14. in 22. člena URS in tudi ne kršitve ustavne pravice po 33. členu URS, to je pravice do zasebne lastnine. Ta ustavna pravica namreč ni neomejena in absolutna, temveč jo je treba razlagati v povezavi z 67. in 15. členom URS, kar pomeni, da se lastninska pravica ne more izvajati absolutno in neodvisno od koristi in pravic drugih.

14. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165, člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.