Jedro

Tožena stranka je obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ugotovila dovolj prepričljivo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožnik s pavšalnimi navedbami ni uspel omajati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je na podlagi 1. odstavka 42. člena v zvezi z določilom 2. odstavka 64. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/2009) zavrnila prošnjo tožnika (roj. 31. 8. 1985, državljan BiH) za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji iz namena zaposlitve in dela. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 23. 2. 2010 na Veleposlaništvu Republike Slovenije vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela v skladu z določbami 32. člena ZTuj. K prošnji je priložil delovno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela, pri delodajalcu A. d.o.o. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji, zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj ter že razveljavljenega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z dne 5. 12. 2009 je naslovni organ dne 4. 3. 2010, v skladu z 66. členom ZTuj in 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10 v nadaljevanju: ZUP) zaprosil Veleposlaništvo, da z imenovanim opravijo zaslišanje in sestavijo zapisnik. Veleposlaništvo je naslovnemu organu z dopisom, št. O-037/10, z dne 19. 3. 2010, poslalo zapisnik, da je bilo z imenovanim opravljeno zaslišanje v prostorih Veleposlaništva dne 17. 3. 2010. Na zapisnik je tožnik povedal, da bo v podjetju delal kot direktor in da je edini lastnik podjetja. Plačal je advokatu B.B., ki bo vodil tudi računovodstvo, da uredi dokumente. Podjetje se naj bi ukvarjalo s trgovino, ki nima prokurista, imenovani bo oboje, direktor in prokurist. Podjetje še ne dela, prav tako se ne ve, kaj bo delal kot direktor, ne ve, kaj piše v pogodbi. Prav tako ne ve, koliko plače bo imel in koliko bo imel letnega dopusta. Slovenskih zakonov ne pozna, prav tako ne pozna slovenskega jezika. Na delovnem dovoljenju je po njegovem vedenju napisano delovno mesto direktorja, prav tako nima delovnih izkušenj na mestu direktorja, saj je končal šolo za avtokleparja, delal je v Sloveniji kot šofer kamiona. Ne ve, zakaj je nehalo veljati staro delovno dovoljenje, delodajalec ga je odpustil, nazaj domov je odšel decembra 2009. Organ se sklicuje na določila 1. in 3. odstavka 30. člena ZTuj, 27. člen ZTuj, 43. člen ZTuj (peto alineo 1. odstavka) in na 69. člen ZTuj. Iz zapisnika je razvidno, da gre za zlorabo dovoljenja za začasno prebivanje, saj imenovani ne ve, za katera dela je bilo izdano delovno dovoljenje. V izjavi na zapisnik namreč pove, da mu je delovno dovoljenje izdano za delo direktorja, iz uradnih evidenc registra tujcev in priloženega overjenega delovnega dovoljenja pa je razvidno, da mu je izdano delovno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela, od 12. 2. 2010 do 11. 2. 2011. Glede na to, da ne ve, kdaj mu je prenehalo staro dovoljenje za začasno prebivanje ter, da ne pozna pravega reda Republike Slovenije naslovni organ utemeljeno sumi, da ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano. Prav tako imenovani ne pozna določb pogodbe o zaposlitvi, saj jo ni niti priložil k prošnji. Če tujec v Republiki Sloveniji ne opravlja dela, za katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje, s tem krši določbo 6. odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 76/07-uradno prečiščeno besedilo) ter se tako ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Z izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu na osnovi predloženega delovnega dovoljenja bi tujec v prihodnje kršil določbo tretjega in šestega odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki pravi, da tujec sme v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, za katero mu je bilo dovoljenje izdano, hkrati pa mora zavezanec za prijavo dela le- tega tudi ustrezno prijaviti. V kolikor tujec ne opravlja oziroma ne bo opravljal dela, za katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje, s tem krši določbo 6. odstavka istega člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ter se tako ne podreja oziroma se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker tujec ne misli spoštovati pogojev navedenih v izdanem mu delovnem dovoljenju za zaposlitev, s tem kaže, da ne bo spoštoval oziroma, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zato je organ prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi pete alinee 43. člena ZTuj-1 zavrnil. V tožbi tožnik pravi, da je, kot je že v svoji izjavi na Veleposlaništvu RS povedal, decembra 2009 kupil 100 % delež družbe A. d.o.o. z namenom redne zaposlitve in opravljanja dela v Republiki Sloveniji. Na tej osnovi je zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja, kar je tudi dobil. Na informativnem razgovoru v Sarajevu je prišlo do manjšega nesporazuma, saj slovenskega jezika ne razume 100 %, prav tako mu relacije okrog višine plač niso povsem jasne. Minimalno bruto plačo za lastnike podjetij določa zakon in ta trenutno znaša 842,66 EUR. To pomeni, da je izplačilo plače v tej višini nujno potrebno in vprašanje, zastavljeno na veleposlaništvu, po njegovem mnenju sploh ni bilo nepotrebno. Njegovo podjetje A. d.o.o. ima sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem C. d.o.o., o izvajanju storitve čiščenja poslovnih prostorov ter nadzora in vodenja del. Omenjeno podjetje je sicer čistilni servis. Po tej pogodbi mu je garantirano opravljanje storitev v višini 1.750,00 EUR mesečno. Ta znesek mu zagotavlja nemoteno preživljanje in plačevanje vseh obveznosti, ki jih ima podjetje. Na osnovi navedenega od sodišča zahteva, da tožbi ugodi in organu naloži izdajo pozitivne odločbe za začasno prebivanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja ugotovitve iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi iz izpodbijanega akta. Izpodbijana obrazložitev je glede na vsebino tožbe zadostna za zavrnitev tožbe, je celovita in natančna, tako da je po oceni sodišča tožena stranka obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije ugotovila dovolj prepričljivo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožnik s pavšalnimi navedbami ni uspel omajati. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).