Jedro

Namen ZOZKD je, ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. 4. 2004, določiti minimalne standarde za zaščito žrtev naklepnih kaznivih dejanj in s tem osebam v državi, kjer je bilo tako dejanje storjeno, ob v tem zakonu določenih pogojih in omejitvah, omogočiti uveljavljanje in priznanje odškodnine za povzročeno škodo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo delno ugodila zahtevi tožnika za odškodnino zaradi posledic kaznivega dejanja in mu priznala odškodnino v skupnem znesku 1.000,00 EUR, ki zapade v plačilo po 30 dneh od dneva pravnomočnosti odločbe; v preostalem delu je tožnikovo zahtevo zavrnila. V obrazložitvi ugotavlja, da je bil tožnik žrtev nasilnega naklepnega ravnanja ter da je podana verjetnost, da mu storilka ne bo mogla izplačati odškodnine, zato je izpolnjen pogoj iz 7. alineje prvega odstavka 6. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). Toženka na podlagi v izvedenskem mnenju opisanih poškodb, intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter poteka zdravljenja, ki je razviden iz zdravniških dokazil, ocenjuje, da je tožnik utrpel poškodbe in prestal nevšečnosti zaradi zdravljenja, ki so primerljive s srednje hudimi primeri po Pravilniku o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (Pravilnik), zato mu je za telesne bolečine in nevšečnosti priznala odškodnino v višini 500,00 EUR. V zvezi z zahtevkom za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti ugotavlja, da gre pri tožniku za lažjo stopnjo naglušnosti, zbadanje v predelu udarca ter občasne glavobole, kar po njenem mnenju ne predstavlja takšne omejitve, da bi bile zaradi tega njegove življenjske aktivnosti bistveno zmanjšane. Iz tega naslova mu je tako priznala odškodnino v znesku 500,00 EUR. Ugotavlja tudi, da ima tožnik kot posledico poškodb sicer brazgotine, ki pa niso dobro vidne oziroma opazne, zato ni mogoče govoriti o skaženosti. Posledično je njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zavrnila.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pri poskusu umora utrpel poškodbo levega dela obraza ter da je zaradi utrpelih poškodb prestajal telesne bolečine, ki so bile dva tedna hude, tri tedne srednje močne in en mesec manj izražene. Tudi po končanem zdravljenju ima še vedno in bo imel tudi v bodoče telesne bolečine v poškodovanem levem delu glave (zbadanje v predelu udarca, občasni glavoboli ter slabša slušnost na levo uho, zaradi česar je oviran pri rekreaciji, pri raznih opravilih doma, pri aktivnostih v prostem času ter pri vožnji s kolesom in avtom). Zdravljenje utrpelih poškodb je pri njem trajalo v obdobju od 3. 3. 2015 do vključno decembra 2015. Ostale so mu tudi psihične težave, ki so posledica kaznivega dejanja, ki ga je izvršila storilka. Poudarja, da se je ob samem poskusu umora zaradi nepričakovanega in nenadnega udarca s sekiro po levem delu glave močno prestrašil in prestal intenziven primarni strah. V času zdravljenja je prestajal sekundarni strah, ki se je kazal v zaskrbljenosti za izid zdravljenja poškodovanega dela telesa. Hudo posttravmatsko motnjo pa doživlja še danes. Iz naslova nepremoženjske škode zahteva odškodnino za doslej prestane telesne bolečine in neugodnosti 10.000,00 EUR ter za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.500,00 EUR. Sodišču predlaga, naj po izvedbi dokazov (poleg listinskih dokazov predlaga svoje zaslišanje in postavitev izvedenca travmatološke stroke), tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna odškodnino v višini 17.500,00 EUR, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka po vsebini na tožbo ni odgovorila, navedla je le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njeni obrazložitvi ter sodišču posredovala upravni spis zadeve.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna višina priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku, in sicer za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po ZOZKD ter nepriznanje odškodnine za duševne bolečine za skaženost. 6. Namen ZOZKD je, ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. 4. 2004, določiti minimalne standarde za zaščito žrtev naklepnih kaznivih dejanj in s tem osebam v državi, kjer je bilo tako dejanje storjeno, ob v tem zakonu določenih pogojih in omejitvah, omogočiti uveljavljanje in priznanje odškodnine za povzročeno škodo1. 7. ZOZKD tako ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih dejanj in postopek za uveljavljanje teh pravic (prvi odstavek 1. člena tega zakona). Skladno s 4. členom ZOZKD je prosilec upravičen do odškodnine po tem zakonu, če so izpolnjeni formalni in materialni pogoji, določeni s tem zakonom.

8. Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj za priznanje odškodnine po ZOZKD2. Prav tako ni spora o tem, da izpolnjuje tudi materialne pogoje za priznanje odškodnine po tem zakonu3. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in kar med strankama ni sporno, je bila namreč storilka s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru ... obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa umora tožnika po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, pri čemer je bila storilki za to kaznivo dejanje izrečena kazen enajstih let zapora. Iz izreka omenjene sodbe izhaja, da je storilka 3. 3. 2015 med 6.30 in 7.10 uro v stanovanju na ... poskusila umoriti svojega izvenzakonskega partnerja (tožnika) s tem, da bi mu vzela življenje na zahrbten način, ko je v spalnici s sekiro pristopila do spečega tožnika in ga z ostrim delom sekire z veliko silo in z močnim zamahom udarila v posebej občutljiv predel telesa - v glavo, zaradi česar je ta utrpel 15 cm dolgo rano v obliki vsekanine, ki mu je presekala povrhnjo senčnično arterijo in več manjših arterij v predelu obušesne slinavke, povzročena je bila večja arterijska krvavitev; dejanje pa je ostalo pri poskusu, saj se je tožnik zaradi udarca prebudil ter ji uspel iz rok iztrgati sekiro, nakar mu je bila nudena zdravniška pomoč.

9. Sporno ni niti, da je tožnik vložil odškodninsko tožbo proti storilki kaznivega dejana, s katero je zahteval odškodnino za negmotno škodo v višini 30.000,00 EUR ter da je bila na prvem naroku med strankama sklenjena sodna poravnava, s katero se je storilka zavezala plačati tožniku odškodnino v znesku 12.000,00 EUR v roku 15 dni ter da je tožnik podal predlog za izvršbo, ki je bil v postopku zavržen, saj predloga ni dopolnil z novimi izvršilnimi sredstvi, s katerimi bi bilo mogoče zahtevati izvršbo terjatve. S poizvedbo pri Okrajnem sodišču v Mariboru je toženka v predmetnem upravnem postopku ugotovila, da storilka (dolžnica) ni zaposlena, temveč je prejemnica pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v višini 356,29 EUR, ki ni rubljiva, da ni lastnica osebnega vozila, da ni lastnica nepremičnine, niti ni lastnica nematerializiranih vrednostnih papirjev. Tako je podana tudi verjetnost, da storilka (dolžnica) tožniku ne bo mogla izplačati odškodnine.

10. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik pri poskusu umora utrpel poškodbo levega dela obraza, zaradi katere je dva tedna prestajal hude telesne bolečine, tri tedne srednje močne bolečine, en mesec pa so bile bolečine manj izražene. Sporno ni niti, da tudi po končanem zdravljenju še trpi in bo v poškodovanem delu glave tudi v bodoče trpel telesne bolečine, ki se mu pojavljajo ob vsakodnevnih aktivnostih in vremenskih spremembah ter da je bil ob hospitalizaciji opravljen operativni poseg, da je prejel infuzijo, da je bil nato opravljen CT glave, da so mu 10. 3. 2015 iz ušesa odstranili tampon, da so mu 13. 3. 2015 odstranili šive po operaciji, kar je bilo zanj izjemno neprijetno in boleče ter da so bili neprijetni tudi nadaljnji kontrolni pregledi. Prav tako ni sporno, da je zdravljenje trajalo od 3. 3. 2015 do decembra 2015. Vse navedeno izhaja tudi iz v upravnem postopku pridobljenih zdravstvenih listin oziroma izvidov, sicer pa tožnik takšnim ugotovitvam ne ugovarja.

11. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v zahtevi za uveljavljanje odškodnine z dne 4. 12. 2017 v rubriki IV. z naslovom „Podatki o zadevi“, pod točko b) z naslovom „Opis posledic dejanja“ navedel: "kozmetičen defekt, glavoboli..."; v rubriki V. z naslovom „Navedba zahtevane vrste in višine odškodnine“ je pod točko a) z naslovom „Za telesne bolečine v višini:“ navedel "skupna odškodnina v višini 12.000,00 EUR za negmotno škodo po sodni poravnavi“, pod točko g) z naslovom „Stroški zaradi uveljavljanja odškodnine v višini:“ pa je navedel „200,00 EUR". K svoji zahtevi je priložil kopijo sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru ..., zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi II P 37/2017 z dne 20. 6. 2017, iz katerega izhaja sklenitev sodne poravnave v odškodninski zadevi tožnika zoper storilko (v omenjeni pravdni zadevi toženko A.A.) zaradi plačila odškodnine ter sklep Okrajnega sodišča v Mariboru... zaradi izterjave 12.000,00 EUR.

12. Iz navedenih trditev ter k zahtevi priloženih dokazov izhaja, da tožnik v svoji zahtevi, podani za uveljavljanje pravice do odškodnine po ZOZKD, ni navedel konkretnega opisa posledic tega kaznivega dejanja ter tudi ne višine odškodnine po posameznih vrstah, kot so opredeljene v ZOZKD. Zato je toženka ravnala pravilno, ko ga je z dopisom z dne 13. 12. 2017 pozvala na dopolnitev zahteve ter glede na to, da zahteve ni dopolnil, pri opredelitvi oblike zahtevane odškodnine izhajala iz v postopku pridobljene odškodninske tožbe zoper storilko kaznivega dejanja.

13. Ker po povedanem tožnik v zahtevi ni podal konkretnih navedb glede višine odškodnine ter glede samih telesnih bolečin, ki jih je utrpel in ker tudi v tožbi specificirano ne navaja, v čem oziroma zaradi česa konkretno je višina z izpodbijano odločbo določene odškodnine za prestale telesne bolečine po višini neustrezna, sodišče pritrjuje zaključku toženke v izpodbijani odločbi, da tožniku na podlagi opisanih poškodb, intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter poteka zdravljenja, ki izhajajo iz zdravniških dokazil in izvedenskega mnenja izvedenca B.B. z dne 6. 4. 2014, ki je bilo izdelano v omenjenem kazenskem postopku, na kar vse se je oprla toženka v predmetnem upravnem postopku, ter ob upoštevanju omejitve višine odškodnine po ZOZKD in po Pravilniku o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (Pravilnik), prizna odškodnino za telesne bolečine v višini 500,00 EUR. Tožnik pa ni konkretiziral niti svojih trditev o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, temveč tudi v tožbi zgolj navaja, da mu je ostala slabša slušnost na levo uho, da ga v tem predelu zbada in da ima občasne glavobole, ki se pojavljajo ob vremenskih spremembah in močnem dotiku ter da je oviran pri rekreaciji (ne navede kateri in na kakšen način se ta oviranost izraža), pri raznih opravilih doma (ne navede katerih in na kakšen način) in pri aktivnostih v prostem času (ne navede katerih in na kakšen način) ter pri vožnji s kolesom in avtom (ne navede na kakšen način je zaradi slabše slušnosti na levo uho, ki je lažje stopnje, čemur ne nasprotuje, oviran pri vožnji). Ob tako pomanjkljivih trditvah v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma drugače povedano: glede na to, da tožnik ni navedel zakaj oziroma v čem konkretno je njegova življenjska aktivnost okrnjena oziroma zmanjšana bolj, kot mu je to priznala toženka z izpodbijano odločbo, sodišče tudi v tem delu pritrjuje toženki, ki mu je priznala odškodnino iz tega naslova v znesku 500,00 EUR.

14. Tožnik ne ugovarja niti zaključku toženke, da omenjena brazgotina ni dobro vidna oziroma opazna. Če je tako, tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o tožnikovi skaženosti. Zato sodišče tudi v tem delu pritrjuje toženki, ki je njegovo zahtevo za priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zavrnila.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena, jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

16. O zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dokazov, ki ju tožnik predlaga v tožbi (svoje zaslišanje in postavitev izvedenca) v upravnem postopku ni predlagal, niti ni pojasnil zakaj ne, zato ju sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati.

17. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Poročevalec DZ RS, št. 81 z dne 14. 10. 2005. 2 5. člen ZOZKD določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni med drugim tudi, če je prosilec državljan Republike Slovenije. 3 Prvi odstavek 6. člena ZOZKD določa, da so materialni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu: - da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje; - da je bilo dejanje med drugim storjeno na ozemlji Republike Slovenije; - da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje; - da na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku ni mogoče zahtevati povrnitve škode; - da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine; - da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom; - če je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alineje.