Jedro

Zgrajen je bil večji in zato glede na zahtevnost gradnje tudi druge vrste objekt, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje po postopku, predvidenem v ZGO-1 za te vrste objektov, zato ni mogoče govoriti le o neskladni gradnji objekta, ampak o gradnji, za katero tožnik ni imel gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano zaradi nelegalne gradnje objekta, tožniku v 1. točki izreka naložila, da na zemljišču parc. št. 759 k.o. … ustavi nadaljnjo gradnjo dvojnega kozolca v tam navedenih dimenzijah, med drugim tlorisa 18,5 m x 8,5 m in z višino slemena ok. 10 m. V 2. točki mu je naložila, da do 31. 12. 2010 odstrani navedeni objekt in vzpostavi prejšnje stanje, sicer bo v skladu s 3. točko opravljena izvršba po drugih osebah. V 4. točki je za objekt izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo tožnik 15. 7. 2009 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - dvojnega kozolca tlorisa 8m x 8m in z višino 6 m. Ker tožnik gradi objekt večje tlorisne dimenzije in z višjo koto slemena, gre za gradnjo manj zahtevnega objekta in ne za nezahtevni objekt iz 5. a točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Ker gradbenega dovoljenja, izdanega za gradnjo nezahtevnega objekta, ni mogoče spremeniti, spornega objekta ni mogoče obravnavati kot neskladno ampak kot nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da mora biti gradbeno dovoljenje izdano za tako vrsto objekta, kot se gradi, sicer gre za nelegalno gradnjo. To pomeni, da gre za nelegalno gradnjo, če se gradi objekt druge vrste, kot je bil določen z gradbenim dovoljenjem in ne za neskladno gradnjo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je opredelitev kozolca toplarja v 5. a točki 11. člena Uredbe nesprejemljiva in v nasprotju z dejanskimi možnostmi gradnje. V nadaljevanju podrobneje navaja razloge za tako stališče, med drugim, da višina objekta 6m ustreza navadnemu – stegnjenemu kozolcu, ne pa tudi toplarju. Iz besedila tudi ni razvidno, ali se višina 6m nanaša na obe vrsti objektov. Ker je predpis nejasen, je v nasprotju z Ustavo RS, zaradi česar bi moralo sodišče ta postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Meni, da je pravilna razlaga omenjene določbe Uredbe taka, da ima toplar lahko površino 150 m2, omejitev višine 6m pa se nanj ne nanaša. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik za postavitev dvojnega kozolca dimenzij, ki jim tožnik prav tako ne oporeka, 18,5 m x 8,5 m, etažnosti pritličje, nadstropje in podstrešje, kritega s streho dvokapnico in z višino slemena okoli 10 m, ni pridobil gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral. Glede na določbo 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, kar je imelo za posledico izpodbijane inšpekcijske ukrepe, izrečene na podlagi 152. in 158. člena ZGO-1. Sodišče se zato strinja z razlogi upravnih organov obeh stopenj, s katerimi sta utemeljila, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo toplarja, in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja: Tožniku je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt – toplar, vendar je zgrajeni objekt bistveno drugačen, in sicer tako glede tlorisnih dimenzij (obstoječi objekt ima tloris 18,5 m x 8,5 m = 157,25 m2, dovoljenje izdano za 64 m2) kot glede višine (zgrajeni objekt ima sleme na višini ok. 10 m, dovoljenih je bilo 6 m). V tem primeru že zaradi presežene površine ne gre več za nezahtevni objekt iz 5. a točke 11. člena Uredbe, po kateri je nezahtevni pomožni, kmetijsko-gozdarski objekt tudi kozolec, tj. lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, praviloma krme, s tlorisno velikostjo največ 150 m2, če gre za dvojni kozolec (toplar), z višino najvišje točke objekta največ 6 m. Ker je bil zgrajen večji in zato glede na zahtevnost gradnje tudi druge vrste objekt (t. i. manj zahtevni objekt po Uredbi), za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje po postopku, predvidenem v ZGO-1 za te vrste objektov, ni mogoče govoriti le o neskladni gradnji objekta, ampak o gradnji, za katerega tožnik ni imel gradbenega dovoljenja. Upoštevati je namreč treba, da ZGO-1 v členih 74.a do 74.č predvideva poenostavljen postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Med drugim zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja v tem primeru ni treba priložiti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot je to določeno v 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 za ostale vrste objektov, ampak ji mora biti po prvem odstavku 74. a člena ZGO-1 priložen le prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiško katastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč in značilne prereze ter oblikovanje objekta in terena. Zato je razumljivo, da je v četrtem odstavku 74.č člena izrecno določeno, da gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni mogoče spremeniti.

Na stališče, da bi moral tožnik za gradnjo spornega toplarja pridobiti gradbeno dovoljenje, ne morejo vplivati njegove navedbe o nejasnosti 5. a točke 11. člena Uredbe, niti vprašanje, ali je v tehničnem pogledu mogoče zgraditi dvojni kozolec z višino slemena 6 m. Razlaga te določbe bi bila pomembna le v morebitnem postopku, v katerem bi investitor zahteval gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, pri čemer bi zatrjeval, da je tovrstni objekt tudi toplar, ki z višino najvišje točke objekta presega 6 m. Povedano drugače: tudi v primeru, če toplarja iz 5. a točke 11. člena Uredbe z višino slemena 6 m ni mogoče zgraditi, to investitorja ne odvezuje, da mora za kozolec pridobiti gradbeno dovoljenje, če ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, pa v rednem postopku.

Ker zaradi navedenega omenjena določba Uredbe za odločitev v tej zadevi ni pomembna, se sodišče ni dolžno opredeliti do njene zatrjevane neustavnosti. Pri tem le dodaja, da mora po 156. členu Ustave prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS le v primeru, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče torej postopka za oceno ustavnosti ne začne zaradi morebitne protiustavnosti podzakonskega predpisa, saj ima v tem primeru na razpolago uporabo instituta „exceptio illegalis“.

Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe za odločitev niso pomembne (med drugim o obravnavanem kozolcu kot kulturni in etnološki dediščini), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).