Jedro

Dokazni postopek je pokazal, da je tretja toženka ves čas lahko uporabljala sporno nepremičnino najmanj v obsegu svojega solastninskega deleža, da ji tožnik nikoli ni onemogočal ali preprečeval bivanja v sporni hiši, da je z njegovim bivanjem v hiši soglašala, plačila uporabnine pa doslej ni zahtevala. Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da zaradi tožnikove uporabe nepremičnine ni bila prikrajšana.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) razveljavi v točki II.1. izreka glede ugotovitve, da obstoji terjatev tožnika do prve toženke v višini 12.975,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila; b) spremeni v toči II.8. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožnik povrniti prvi toženki (4.830,40 EUR) zviša za 1.647,10 EUR (na 6.477,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba prve toženke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (točka II.5. izreka glede prve toženke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tretje toženke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II.3. in točka II.4. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Prva toženka in tretja toženka morata v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožniku njegove pritožbene stroške, in sicer vsaka v znesku 357,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do vsakega posameznega toženca v višini 12.975,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 do plačila. Ugotovilo je tudi, da ne obstoji terjatev drugega toženca do tožnika v višini 69.000,00 EUR z obrestmi, niti terjatvi tretje toženke do tožnika v višini 60.000,00 EUR z obrestmi in v višini 25.000,00 EUR. Nato je razsodilo, da morajo toženci plačati tožniku vsak po 12.975,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje. Višji in drugačen tožnikov zahtevek je zavrnilo, vključno z zahtevkom, da mu mora prva toženka plačati 7.302,62 EUR z obrestmi od vložitve tožbe dalje. Nazadnje je odločilo, da mora tožnik povrniti prvi toženki 4.830,40 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, druga toženka tožniku 4.971,62 EUR z obrestmi, tretji toženec pa 2.897,84 EUR z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili prva in tretja toženka. Obe se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Prva toženka navaja, da za razliko od drugih dveh tožencev ni uveljavljala ugovora pobota. Za ugotovitev obstoja tožnikove terjatve do prve toženke v sodbi ni bilo podlage. V tem delu je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodbe v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve tožnika do prve toženke tudi ni obrazložilo. Sicer pa bi moralo pri sojenju uporabiti ZTLR, ker so bila vlaganja v nepremičnino izvršena pred uveljavitvijo SPZ. Sodišče je nekritično sledilo izvedencu. Upoštevalo je prav vsa vlaganja, ne glede na to, ali je šlo za potrebne, koristne stroške ali stroške olepšav. Namesto iz višine ocenjenih vlaganj je izhajalo iz tržne vrednosti celotne nepremičnine pred in po vlaganjih. Upoštevati bi moralo le dejansko izvedena vlaganja. Prva toženka poudarja, da so bila ocenjena tudi vlaganja, ki nesporno niso bila izvedena. Zakaj gre tožniku tudi izplačilo teh, v sodbi ni obrazloženo. Odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je bil tožniku priznan strošek kilometrine za ogled v višini 30,00 EUR, čeprav ta znaša le 9,62 EUR, upoštevaje število kilometrov (26) na relaciji L. – D. – L. Tudi izvedenino je sodišče upoštevalo v celoti, namesto v odstotku od uspeha.

4. Tretja toženka v pritožbi vztraja pri svojem pobotnem ugovoru. Sodišču očita, da je slepo verjelo tožnikovi izpovedi, njeno pa povsem prezrlo. Tožnik še vedno biva v hiši na V. Ker jo uporablja brez pravnega naslova, dolguje tretji toženki nadomestilo za njeno prikrajšanje v višini najemnine po 500,00 EUR mesečno za zadnjih 10 let. Tretja toženka ponovno poudarja, da ni nikoli soglašala s porušenjem spornega objekta ob hiši. V sodbi manjka ugotovitev, za koliko naj bi se z rušenjem povečala vrednost nepremičnine. Izvedenec pa je ugotovil, da je znašala tržna vrednost porušenega objekta 5.609,00 EUR, kar bi moralo sodišče upoštevati v pobot. Poleg tega bi moralo sodišče izvedencu gradbene stroke naložiti, naj ugotovi višino uporabnine, ki pripada tretji toženki. Ker je ta njen dokaz zavrnilo, je zagrešilo tudi procesno kršitev.

5. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril in predlaga njuno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo izpodbija pritožbene trditve toženk. Poudarja, da je bil ogled nepremičnine na V., razdalja L. – V. – L. pa je po uradnih podatkih 15,2 km v eno smer, tako da kilometrina znaša 11,25 EUR. Tudi stroški izvedenskih mnenj so bili tako visoki zaradi stalnih pripomb toženk k vsakemu mnenju in dopolnitvi. Tretja toženka pri uporabi svojega solastnega deleža ni bila nikoli prikrajšana. Zagotovo se je strinjala tudi z rušenjem nekdanje vrtne ute. Svojega pobotnega ugovora ni substancirala, ta ugovor je tudi že zastaran. Sicer pa se je tožnik iz sporne nepremičnine dokončno izselil 14. 6. 2012. 6. Pritožba prve toženke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tretje toženke ni utemeljena.

O pritožbi prve toženke

7. Sodišče prve stopnje je pri pobotanju medsebojnih terjatev pravdnih strank prezrlo, da sta pobotni ugovor uveljavljala le drugi toženec in tretja toženka, ne pa tudi prva toženka. Ker je, preden je razsodilo, da mora prva toženka tožniku plačati 12.975,33 EUR z obrestmi, v izreku sodbe (med drugim) ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v enaki višini do prve toženke, je dejansko odločilo mimo tožbenega zahtevka. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniku zato ne sme prisoditi nekaj drugega ali več, kot je zahteval. Z ugotovitvenim izrekom poleg dajatvenega je v razmerju do prve toženke sodišče prve stopnje kršilo navedeno procesno pravilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prve toženke v tem delu ugodilo in na podlagi 357. člena ZPP razveljavilo izpodbijani ugotovitveni del prve sodbe.

8. Neutemeljeno pa prva toženka nasprotuje plačilu prisojene tožnikove terjatve. O njeni podlagi in višini je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo izčrpne in prepričljive dejanske in pravne razloge, ki jih ni treba ponavljati. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče razmerje med pravdnima strankama v zvezi z vlaganji v sporno nepremičnino presojati po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je še veljal, ko so bila vlaganja končana. Tožniku, ki je na ta način povečal vrednost nepremičnine tožencev, pripada ustrezen povračilni zahtevek. Pogoji za uveljavljanje takih zahtevkov so bili določeni v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; 210. člen), vsebinsko enako pa jih ureja tudi veljavni Obligacijski zakonik (OZ; 190. člen). Ni dvoma, da lahko tožnik od tožencev zahteva (samo) tisto, za kar so bili kot solastniki sporne nepremičnine obogateni, torej toliko, kot je zaradi tožnikovih vlaganj sporna nepremičnina zdaj več vredna. Ker za tovrstne zahtevke velja obogatitveno načelo, je sodišče pri ugotavljanju višine tožnikove terjatve pravilno izhajalo iz ocenjene vrednosti celotne nepremičnine pred vlaganji in po njih, ne pa iz ocenjene vrednosti izvedenih vlaganj. Ni nujno, da vsaka investicija poveča vrednost nepremičnine. Način vrednotenja, za katerega se zavzema pritožba, bi bil torej prej v korist tožniku kot prvi toženki. Res je sicer, da na tržno vrednost poleg gradbene vrednosti vplivajo tudi drugi dejavniki (lokacija nepremičnine, obseg zemljišča, velikost objekta itd.), vendar prva toženka niti ne zatrjuje, da so se ti dejavniki v času od začetka do zaključka vlaganj morebiti spremenili. Sodišče prve stopnje je po navedenem s pomočjo izvedenca pravilno izračunalo višino tožnikovega prikrajšanja. Brez podlage je pritožbeni očitek, da je pri tem upoštevalo tudi vlaganja, ki „nesporno“ niso bila izvedena. Predvsem ne gre za nesporno dejstvo, ampak za nedokazano trditev prve toženke, ki je bila zavrnjena že v postopku dokazovanja z izvedencem. O njenih pripombah (da ni bila zamenjana polovica strešne konstrukcije niti celotna izolacija strehe, da ni bila izvedena izolacija v obsegu 20 cm, da ni bilo stropnih oblog, o manjšem obsegu prenove električne instalacije vključno z elektro omarico, glede predelne stene v kleti ter slikopleskarskih del), ki jih toženka brez potrebe znova izpostavlja v pritožbi, se je sodišče prve stopnje izreklo in jih obrazloženo zavrnilo v izpodbijani sodbi (30. in 40. točka obrazložitve, stran 16, 17 in 23). Po presoji pritožbenega sodišča zato ni tehtnih razlogov za dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana sodba, hkrati pa ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo tudi v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti.

9. Delno utemeljeno pa prva toženka nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Tudi ta je sicer v zadostni meri obrazložena, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na stroškovnike pravdnih strank, v katerih je pregledno označilo, katere stroške in v kakšni višini je upoštevalo pri odmeri. Tudi v sodbi je pregledno in razumljivo pojasnilo svoj izračun stroškov. Res pa je tožniku priznalo previsok znesek za kilometrino v zvezi z ogledom sporne nepremičnine. Glede na prevoženo razdaljo (L. – V. – L.; upoštevaje sedež odvetnikove pisarne in kraj ogleda), ki po javno dostopnih podatkih (www.amzs.si) znaša (vsaj) 30,4 km, kolikor uveljavlja sam tožnik, bi bil iz tega naslova upravičen do zneska 11,25 EUR in ne 30,00 EUR, kot izhaja iz sodbe. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tudi izvedenina deli usodo ostalih pravdnih stroškov, kar pomeni, da tožniku pripada povračilo plačane izvedenine le v višini, ki ustreza njegovemu deležu uspeha v pravdi. Ta po neizpodbijani ugotovitvi prve sodbe znaša 10,8 %. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih stroškov za odvetniške storitve (8.663,63 EUR), 2 % materialnih stroškov (173,27 EUR), pravilnega zneska kilometrine (11,25 EUR), 22 % DDV ter plačane izvedenine (1.962,79 EUR) in pričnine (3,32 EUR), znašajo celotni tožnikovi stroški 12.760,87 EUR, kar pomeni, da mu glede na doseženi uspeh v pravdi pripada skupaj 1.378,17 EUR. Enako pravilo glede povračila izvedenine pa velja tudi za prvo toženko, ki zato ni upravičena do celotnega zneska (976,57 EUR), kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, pač pa le do sorazmernega deleža glede na doseženi uspeh v pravdi (89,2 % oziroma 871,10 EUR). Prvi toženki tako skupaj z ustreznim deležem njenih preostalih pravdnih stroškov pripada povračilo v skupni višini 7.855,67 EUR. Tako po medsebojnem pobotanju ostane 6.477,50 EUR, ki bi jih moral tožnik povrniti prvi toženki. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava njeni pritožbi v tem delu ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako, da je tožniku poleg že prisojenega zneska stroškov naložilo še plačilo 1.647,10 EUR z obrestmi.

10. V preostalem delu je pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi tretje toženke

11. Tretja toženka v svoji pritožbi obrazloženo nasprotuje le zavrnitvi svojega pobotnega ugovora. Tožnikovemu zahtevku je namreč zoperstavila dve svoji terjatvi, prvo iz naslova uporabnine za sporno nepremičnino (v višini 60.000,00 EUR) in drugo iz naslova odškodnine za odstranjeni gospodarski objekt (v višini 25.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo o obstoju obeh navedenih terjatev. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tretja toženka ves čas lahko uporabljala sporno nepremičnino najmanj v obsegu svojega solastninskega deleža, da ji tožnik nikoli ni onemogočal ali preprečeval bivanja v sporni hiši, da je z njegovim bivanjem v hiši soglašala, plačila uporabnine pa doslej ni zahtevala. Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da zaradi tožnikove uporabe nepremičnine ni bila prikrajšana. Za dokazovanje z izvedencem, za katerega se tretja toženka znova zavzema v svoji pritožbi, torej ni bilo nobene potrebe. Pritožbena trditev, da je sodišče povsem prezrlo njeno izpoved, pa je očitno protispisna. Iz izpodbijane sodbe (55. točka obrazložitve, stran 28) je razvidno, da je sodišče kot podlago za svojo odločitev poleg tožnikove izpovedi uporabilo tudi izpoved tretje toženke, vendar pri tem ni moglo mimo njenega pomanjkljivega trditvenega gradiva. Tudi svoje odškodninske terjatve tretja toženka ni dokazala. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je tretja toženka molče soglašala z odstranitvijo gospodarskega poslopja, so dovolj prepričljivi, da jih pritožba ne more omajati. Odveč je zato sklicevanje na ugotovljeno tržno vrednost porušenega objekta. Končno se je po ugotovitvi izvedenca vrednost celotne nepremičnine zaradi porušenja gospodarskega poslopja povečala, zato ni prišlo do prikrajšanja tretje toženke in še manj do njenega oškodovanja. Vprašanje, koliko je k povečanju vrednosti celotne nepremičnine (med vsemi izvršenimi vlaganji) prispevala ravno odstranitev gospodarskega poslopja, pa je ob tem povsem nerelevantno.

12. Pritožbeni preizkus je po navedenem pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi pri obravnavanju pobotnega ugovora tretje toženke pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je pojasnilo, zakaj je v zvezi s pobotnim ugovorom zavrnilo predlagano dokazovanje z izvedencem, ni podana niti očitana procesna kršitev, na katero meri pritožba. V postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tretje toženke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

O stroških pritožbenega postopka

13. Čeprav je sodišče pritožbi prve toženke delno ugodilo, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Delna razveljavitev prve sodbe v ugotovitvenem izreku pomeni le neznaten uspeh, medtem ko se stroški postopka kot stranska terjatev pri presoji pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Prva toženka mora zato tako kot tretja toženka, ki je s svojo pritožbo v celoti propadla, svoje pritožbene stroške kriti sama, obe pa morata povrniti tožniku njegove stroške za pritožbeni odgovor (prvi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo in sicer za vsak odgovor v višini 357,00 EUR, od tega za sestavo odgovora 625 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV. Do povrnitve sodne takse za odgovor na pritožbo pa tožnik ni upravičen, ker ni izkazal, da je to takso plačal. Če bosta toženki s plačilom tožnikovih stroškov za odgovor na pritožbo zamujali, bosta tožniku od poteka izpolnitvenega roka dalje dolgovali še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).