Jedro

Upravičenec mora pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Če bi namreč v konkretnem primeru tožena stranka upoštevala finančno stanje, kakršno je bilo v času vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč, bi tudi v primeru, če bi tožniku glede na tako finančno stanje brezplačno pravno pomoč odobrila, morala po uradni dolžnosti takoj po izdaji odločbe ugotavljati, ali pogoje še izpolnjuje, saj mora glede na določbo 41. člena ZBPP pogoje izpolnjevati ves čas, tudi po tem, ko mu je brezplačna pravna pomoč odobrena.

Skladno s 5. odstavkom 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova. Vendar pa v času do izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka ni bila seznanjena za okoliščino, da je tožnik dolžan plačevati preživnino v znesku 200 EUR mesečno. Tožnik bi moral sam toženo stranko s tem seznaniti. To je okoliščina, ki je očitno nastopila pozneje, za katero tožena stranka ni mogla vedeti, saj ob podaji prošnje, kot je razvidno iz izpolnjenega obrazca, tožnik ni navedel, da ima izplačane preživninske obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 547/2009. Tožena stranka je prošnjo tožnika z odločbo opr. št. Bpp 1536/2009 z dne 2. 12. 2009 zavrnila, ker je njegov povprečni mesečni dohodek presegal maksimum za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor, sodišče je odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka preverila obstoj pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), po katerem se šteje, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Ne glede na navedeno pa se brezplačna pravna pomoč lahko med drugim dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena ZBPP in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine šestdesetih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev brezplačne pomoči). Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Tožena stranka ugotavlja, da dohodek tožnika, tudi ob upoštevanju izdatkov za zdravila, ki jih ne krije zdravstveno zavarovanje v višini 168,00 EUR mesečno, oziroma 504,00 EUR za tri mesece, znaša povprečno na mesec na družinskega člana 949,30 EUR, kar presega dvakratnik zneska iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, to je znesek 918,08 EUR. Glede na navedeno ima tožnik kljub upoštevanju izdatkov za zdravila še vedno previsok dohodek glede na določbe ZBPP in Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 3/07 – UPB, ZSV) in zato nima pravice do brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka upoštevati finančno stanje tožnika na dan, ko je prvič zaprosil za brezplačno pravno pomoč, to je 10. 7. 2009. Odločbo, izdano v tistem postopku, je upravno sodišče odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka bi morala upoštevati finančno stanje na dan vložitve predloga, ne pa da je ponovno pridobivala podatke o tožnikovi pokojnini za obdobje po enem letu. Razen tega se tožnik ne strinja s tem, da naj bi znašal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka 459,04 EUR. Iz podatkov Ministrstva za finance izhaja, da znaša minimalni dohodek v mesecih od januarja do marca 2010 597,43 EUR in od marca naprej 734,15 EUR, v letu 2009 pa od 589,19 EUR do 597,43 EUR. Tožena stranka pa je za minimalno plačo vzela podatek, ki ne izhaja iz uradnega poročila Ministrstva za finance. Razen tega 13. člena ZBPP ne določa, ali gre za bruto ali neto znesek, torej je potrebno zakon upoštevati tako, da je za stranko najugodnejši. Poleg tega prejema tožnik le 644,89 EUR pokojnine, saj ima sodno prepoved v višini 449,00 EUR. Bistveni razlog, zakaj tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, je v tem, da je zaradi sklepov o izvršbah dejansko postal ob upoštevanju svojega zdravstvenega stanja oseba, ki ne more plačati niti stroškov osebnega stečaja. Oseba, ki predlaga osebni stečaj, ne more nositi visokih stroškov tega postopka in je odklanjanje brezplačne pravne pomoči dejansko prejudiciranje zadeve glede odločitve o osebnem stečaju. Če nekdo plača izjemno visoke stroške osebnega stečaja se postavlja vprašanje, ali izpolnjuje pogoje za stečaj. Poleg navedenega je dolžan tožnik po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 555/2009 plačevati preživnino v višini 200,00 EUR mesečno. Ker je sodišče odločalo na podlagi podatkov v letu 2010, bi moralo upoštevati tudi to preživninsko obveznost, vendar ni pozvala tožnika, da svojo vlogo dopolni z morebitnimi novimi podatki, ki bi vplivali na odobritev ali neodobritev brezplačne pravne pomoči. Vsekakor bi morala tožena stranka upoštevati stanje dohodkov takrat, ko je bila prva vloga za odobritev brezplačne pravne pomoči vložena ali pa pozvati tožnika, naj svojo vlogo dopolni z morebitnimi novimi podatki in obveznostmi glede na predhodno stanje. Tožnik predlaga, naj mu sodišče dodeli brezplačno pravno pomoč za stroške osebnega stečaja in naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku petnajstdnevnega roka po izdaji prvostopenjske sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da 41. člen ZBPP določa, da mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena, zato je tožena stranka tožnika pozvala, naj svojo prošnjo dopolni z obvestili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za mesece marec, april in maj 2010 in dokazili o stroških, ki so povezani z zdravljenjem, pa jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede tožbenih navedb, da je tožena stranka za minimalno plačo vzela podatke, ki ne izhajajo iz uradnega poročila Ministrstva za finance ter da 13. člen ZBPP ne določa, ali gre za bruto ali neto zneske, pa tožena stranka pojasnjuje, da znaša znesek minimalnega dohodka 229,52 EUR in se usklajuje enkrat letno, višino usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka pa objavi minister, pristojen za socialno varstvo. Pri višini osnovnega zneska minimalnega dohodka je namreč potrebno izhajati iz določb ZBPP in ZSV. Treba je ločiti med minimalnim dohodkom, ki ga predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, ki ga je dolžna upoštevati tudi tožena stranka, in minimalno plačo, ki izhaja iz uradnega poročila Ministrstva za finance in ne zavezuje tožene stranke. Glede tožbene navedbe, da ima tožnik sodno prepoved v višini 449,00 EUR pa tožena stranka pripominja, da ni zakonske osnove, po kateri bi se lahko upoštevalo sodno prepoved. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in na finančni položaj svoje družine brez škode za svojo socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. 22. člen ZBPP pa v 1. odstavku določa, da se ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnika zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine šestdesetih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, zaradi katerih niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti. Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenim obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik glede na navedena določila ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da dohodek tožnika, tudi ob upoštevanju izdatkov za zdravila, ki jih ne krije zdravstveno zavarovanje v višini 168,00 EUR mesečno, znaša povprečno na mesec na družinskega člana 949,30 EUR, kar presega dvakratnik zneska iz drugega odstavka 13. člena ZBPP. Glede na navedeno ima tožnik kljub upoštevanju izdatkov za zdravila še vedno previsok dohodek glede na določbe ZBPP in ZSV.

Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka ugotavljati finančno stanje prosilca na dan, ko je prvič zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Glede navedenega ima tožena stranka prav, ko se v odgovoru na tožbo sklicuje na 41. člen ZBPP, ki določa, da mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Če bi namreč v konkretnem primeru tožena stranka upoštevala finančno stanje, kakršno je bilo v času vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč, bi tudi v primeru, če bi tožniku glede na tako finančno stanje brezplačno pravno pomoč odobrila, morala po uradni dolžnosti takoj po izdaji odločbe ugotavljati, ali pogoje še izpolnjuje, saj mora glede na določbo 41. člena ZBPP pogoje izpolnjevati ves čas, tudi po tem, ko mu je brezplačna pravna pomoč odobrena. V tem primeru bi morala tožena stranka tožniku tako brezplačno pravno pomoč tudi odvzeti, saj mora po uradni dolžnosti paziti, da tožnik ves čas izpolnjuje pogoje, kar izhaja iz določila 42. člena ZBPP. Torej je potrebno ob smiselni razlagi 41. člena ZBPP ugotavljati finančno stanje tudi v primeru, ko sodišče odločbo o zavrnitvi prošnje odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka upoštevati podatke Ministrstva za finance, ki jih tožnik navaja v tožbi in jih je tudi priložil. Iz navedene priloge je razvidno, da gre za podatke o minimalni plači in ne za osnovni znesek minimalnega dohodka. Gre za različni vrsti prejemkov. ZBPP kot kriterij določa osnovni znesek minimalnega dohodka, njegova višina pa se določa po določilih ZSV, kot izhaja iz 13. člena ZBPP. Sodišče prav tako pritrjuje navedbam tožene stranke, da sodnih prepovedi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju višine tožnikovega dohodka. Določila ZBPP in ZSV ne predvidevajo, da se pri izračunu lastnega dohodka upoštevajo tudi sodne prepovedi. Tudi če 13. člen ZBPP ne določa, ali gre za bruto ali neto znesek, sodišče meni, da je treba ta člen razlagati tako, da gre za neto znesek, saj je le neto znesek tisti, ki ga prejemnik dejansko prejme in lahko z njim razpolaga. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je odklanjanje brezplačne pravne pomoči v obravnavanem primeru prejudiciranje zadeve glede odločitve o osebnem stečaju. Pri postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči gre za upravni postopek, ko služba za brezplačno pravno pomoč ugotavlja kriterije za odobritev brezplačne pravne pomoči, kot so določeni po ZBPP in jih je v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno ugotovila, pri čemer je upoštevala dokazila o prejemkih in stroških tožnika ter ob določilih ZBPP in ZSV ugotovila, da so ti prejemki previsoki. Postopek osebnega stečaja nima s tem nobene povezave. Gre za drug postopek, katerega pravila določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS št. 126/07 in nadaljnji). Glede tožbene navedbe, da je tožnik dolžan plačevati preživnino v znesku 200 EUR mesečno pa sodišče ugotavlja, da se skladno s 5. odstavkom 27. člen ZSV od lastnega dohodka res odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova. Vendar pa, kot izhaja iz upravnega spisa, v času do izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka ni bila seznanjena s to okoliščino. Tožnik meni, da bi ga morala pozvati, naj svojo vlogo dopolni z morebitnimi novimi podatki, ki bi vplivali na odobritev ali neodobritev brezplačne pravne pomoči. Sodišče ob vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je tožena stranka tožnika pozvala, naj predloži obvestila ZPIZ o pokojnini za marec, april in maj 2010 ter dokazila o stroških, ki so povezani z zdravljenjem, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje in so potrebni zaradi stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare za marec, april in maj 2010. V kolikor je z izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 555/2009 nastala za tožnika nova obveznost, to je obveznost plačevanja preživnine, tožena stranka za tako okoliščino ni mogla vedeti. Sodišče meni, da tožena stranka ni naredila procesne napake, ko tožnika ni pozvala, da sporoči, ali taka okoliščina obstaja. Tožnik bi moral sam toženo stranko s tem seznaniti. Iz obrazca prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki se nahaja v upravnem spisu, je namreč razvidno, da se v obrazec pod točko C vpisujejo tudi podatki o izplačanih preživninskih obveznostih. Ker je tožnik ob podaji prve prošnje obrazec izpolnil, je iz tega mogoče sklepati, da je bil že takrat seznanjen s tem, da je izplačevanje preživninskih obveznosti okoliščina, ki lahko vpliva na dodelitev brezplačne pravne pomoči. Hkrati pa je po mnenju sodišča to taka okoliščina, ki je očitno nastopila pozneje, za katero tožena stranka ni mogla vedeti, saj ob podaji prošnje, kot je razvidno iz izpolnjenega obrazca, tožnik ni navedel, da ima izplačane preživninske obveznosti. V kolikor je ta obveznost nastopila pozneje, bi bilo potrebno toženo stranko o tem obvestiti. Ne glede na navedeno pa tožnik lahko vloži novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če meni, da so se sedaj okoliščine tako spremenile, da bi bil do brezplačne pravne pomoči upravičen.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.