23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 254/2003 z dne 22. 1. 2004 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. Kp 8/2002 z dne 5. 3. 2003 in s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 284/2002 z dne 9. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo št. K 91/2001 z dne 19. 11. 2001 v ponovljenem sojenju pritožnika oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Višje sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo v oprostilnem delu spremenilo tako, da je pritožnika spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Izreklo mu je pogojno obsodbo, s katero mu je v preizkusni dobi enega leta določilo kazen enega meseca zapora in mu v plačilo naložilo sorazmeren delež stroškov kazenskega postopka. O pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča je odločalo Vrhovno sodišče, ki je s sodbo št. Kp 8/2002 pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 254/2003, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovih zagovornikov.

2.Pritožnik v laični ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z obsodbo, opisuje potek dogodkov in razlaga svoje videnje zadeve. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in kršitve 2. člena, četrtega in petega odstavka 15. člena, prvega odstavka 21. člena, 22. in prvega odstavka 23. člena, drugega odstavka 28. člena, 29. ter tretjega odstavka 153. člena Ustave. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami Ustave navaja, da je bila poštena, pravična in pravilna le prvostopenjska odločitev, s katero je bil oproščen obtožbe. Z vsemi nadaljnjimi odločbami, zlasti pa z delom tožilcev, njihovim nepoznavanjem dejanskega stanja in ustavnega prava, naj bi prišlo do zatrjevanih kršitev. Pritožnik se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških kazenskega postopka. V zvezi s slednjimi zatrjuje kršitev 14. člena Ustave in navaja, da ne razume, zakaj je le on, ne pa tudi soobtoženi, dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Pritožnik v ustavni pritožbi izraža prepričanje, da bo Ustavno sodišče, ko bo pri presoji ustavne pritožbe upoštevalo razloga iz 1. in iz 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ki ju je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, opravilo presojo ustavnosti prvega odstavka 310. člena KZ. Po sklepanju pritožnika naj bi slednje glede na obrazložitev svoje sodbe pričakovalo tudi Vrhovno sodišče. Pritožnik še predlaga, naj Ustavno sodišče očitano kaznivo dejanje prekvalificira v prekršek in naj ga oprosti obtožbe.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe prava ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Pritožnik izpodbijanim sodbam v delu, ki se nanašajo na vsebinsko (meritorno) odločitev o njegovi obsodbi za očitano kaznivo dejanje, očita kršitve človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena, prvega odstavka 21. člena, 22. in prvega odstavka 23. člena, drugega odstavka 28. člena ter 29. člena Ustave. V utemeljitev zatrjevanih kršitev navaja svoje nestrinjanje z delom tožilcev in z obsodbo. Zgolj slednje za ugotovitev o kršitvah človekovih pravic še ne zadošča. Drugih, za presojo zatrjevanih kršitev relevantnih navedb oziroma očitkov pa ustavna pritožba ne vsebuje.

5.Po mnenju pritožnika naj bi do kršitve človekovih pravic prišlo tudi z odločitvijo sodišč, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Pritožnikov očitek ni utemeljen. Kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pritožnik namreč ne more utemeljiti zgolj z nestrinjanjem glede svoje obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka in z zatrjevanjem, da je bil soobdolženi oproščen njihovih plačila.

6.Ustavne pritožbe pritožnik tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na kršitve 2. člena, petega odstavka 15. člena in tretjega odstavka 153. člena Ustave. Člen 2 Ustave namreč neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč ureja temeljna ustavna načela (načela pravne države). Prav tako 15. člen Ustave, razen v četrtem odstavku, v katerem zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pravico do odprave posledic njihovih kršitev, neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Enako velja tudi za tretji odstavek 153. člena Ustave, ki zahteva usklajenost pravnih aktov.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Navedbe pritožnika, da bo Ustavno sodišče, ko bo izpodbijane sodbe presojalo z vidika kršitev po 1. in po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, opravilo tudi presojo ustavnosti prvega odstavka 310. člena KZ, je treba smiselno šteti kot podrejeno pobudo. Podrejene pobude Ustavno sodišče ni presojalo, ker ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal oceno ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prva alineja drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer