Jedro

Tarifa iz Pravilnika 98 je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni.

Izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice avtorja, zatrjuje tožena stranka, zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da se prisojeni znesek 5.122,45 EUR nadomesti z zneskom 5.010,52 EUR, zahtevek za plačilo 111,93 EUR z obrestmi pa zavrne; - v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka v roku 15. dni dolžna povrniti tožeči stranki 103,61 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2010 dalje do plačila, pravdne stroške pa stranki krijeta vsaka svoje.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 42760/2010-2 z dne 31.3.2010 vzdržan v veljavi v prvem odstavku izreka, ki toženi stranki nalaga plačilo 5.122,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.11.2007 dalje; v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek za plačilo 4.357,63 EUR z obrestmi zavrnjen (II. točka izreka). Toženi stranki je naložena obveznost, da tožeči stranki plača 103,61 EUR izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 15.4.2010 dalje do plačila ter 818,11 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja zavrnitev zahtevka v višini 1.369,96 EUR in razloge iz 21. točke obrazložitve. Za nerazumljivo označuje ugotovitev, da je po pozivu sodišča dejansko podlago navedla le za zahtevek višini 8.110,12 EUR. Navaja, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Slednji vsebuje 11. člen, ki vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, torej ohranja realno vrednost tarife. Ta člen omogoča predvideno letno valorizacijo ali valorizacijo v daljšem obdobju. URSIL je odobril tarifo, vključno z 11. členom in celotnim normativnim delom. Splošnega in tarifnega dela ni mogoče obravnavati ločeno. Brez normativnega dela tarifa sploh ne bi bila določna. Podoben sistem valorizacije tarife določa Zakon o sodnih taksah. Podaja indekse inflacije za čas do novembra 2007. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 vsebuje valorizacijo tarife iz Pravilnika iz leta 1998 in preračun v evre. Pravilnik iz leta 2006 ne vsebuje spremenjene, ampak valorizirano tarifo. Sklicuje se na sodbi VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, ki njenim stališčem pritrjujeta. Meni, da bi sodišče Pravilnik iz leta 2006 moralo uporabiti. Odločitev, da se uporabi Pravilnik iz leta 1998, označuje za arbitrarno in zatrjuje kršitev materialnega prava. Za pristransko in arbitrarno označuje tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011, ker je v nasprotju z 41. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-149/98. Posledično graja odločitev o pravdnih stroških.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Vztraja pri svojih stališčih o pavšalnih in nedokazanih trditvah tožeče stranke. Zavrača očitek o nepravilni uporabi materialnega prava. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, kateri konkretni dokazi se nanašajo na posamezne račune. Trdi, da so trditve tožeče stranke na pavšalni ravni in niso izkazane z dokazi v zvezi s posameznimi poslovnimi objekti. Pritrjuje ugotovitvi, da je na tožeči stranki breme dokazovanja. Opozarja, da uporaba avtorsko zaščitene glasbe v poslovnih objektih tožene stranke ni neko zbirno dejstvo; izkazana bi morala biti uporaba v posameznem poslovnem prostoru v vtoževanem obdobju. Zaradi velikega števila poslovalnic poenostavitve in domneve niso dovoljene. Opozarja, da so nekateri kontrolorji izpovedovali o predvajanju klasične glasbe; tudi nekateri zapisniki potrjujejo predvajanje klasične glasbe. Klasično, avtorsko nezaščiteno glasbo je tožena stranka začela uporabljati v vseh poslovnih prostorih z dnem 1.1.2007. Pred tem (dne 20.12.2006) je tožečo stranko s tem seznanila. Sklicuje se na svoji vlogi z dne 14.9.2011 in 14.1.2011 in za nepravilno označuje ugotovitev, da ni spora o tem, da naj bi tožena stranka v svojih poslovnih prostorih predvajala glasbo. Citira nekaj zapisnikov, ki potrjujejo, da se glasba ni predvajala. To so potrdile tudi po tožeči stranki predlagane priče, katerih izpovedi citira. Opozarja, da so te priče potrdile tudi predvajanje klasične glasbe. Ugotovitev o predvajanju avtorsko varovane glasbe označuje za nepravilno in pavšalno. Zanika predvajanje avtorsko varovane glasbe in drugačen zaključek sodišča o predvajanju avtorsko varovane in nevarovane glasbe označuje za poenostavljen. Analizira izpovedi prič J. A., R. Ž., T. V. in K. S. ter opozarja, da ne izpovedujejo enako glede navodil, ki so jih prejeli od tožeče stranke. Sklicuje se na izpoved K.S., da je zanj vsa glasba avtorska. Trdi, da je nadomestilo za poslovni objekt M v Slovenj Gradcu prisojeno dvakrat in sicer pod tč. 206 ter 88, 89 in 90. Opozarja, da sta bila poslovna objekta v Kopru in Dupljah zaprta pred 1.1.2007, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnjeno. Navaja, da je tožeča stranka po zaključku prvega naroka navajala nova dejstva v zvezi s kvadraturami in da je tožena stranka na prekludiranost navedb in dokazov opozarjala. Stroškovnemu delu odločitve nasprotuje zaradi ugotavljanja uspeha po temelju in po višini. Meni, da je uspeh tožeče stranke 53 %. Tožena stranka je dne 17.8.2012 vložila tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna, zato je pritožbeno sodišče ne upošteva.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Dokazno oceno sodišča prve stopnje označuje za ustrezno. Pojasnjuje, da vsakodnevno preverjanje uporabe glasbe ni mogoče. Meni, da listinskih dokazov bolj sistematično ni mogla posredovati. Opozarja, da je na toženi stranki dokazno breme uporabe glasbe avtorjev, ki so preminuli pred več kot 70 leti. Sklicuje se na izpoved Str., ki možnost uporabe avtorsko varovane glasbe dopušča, in na izpovedi svojih kontrolorjev. Meni, da rezultati posameznih pregledov, ki uporabe glasbe niso potrdili, ne potrjujejo, da se v teh prostorih glasba sploh ni predvajala. Opozarja na nujnost neposrednega izvajanja dokazov. Opozarja na utesnitev zahtevka za uporabo glasbe v poslovnem objektu v Slovenj Gradcu. Trdi, da je o zaprtju poslovalnice v Kopru izpovedoval Str., trditve o tem pa niso bile podane. Zanika prekludiranost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Pritrjuje ugotovljenemu uspehu strank v postopku. Odgovarja tudi na dopolnitev pritožbe. Ker dopolnitev pritožbe zaradi nepravočasnosti pritožbeno sodišče ne upošteva, je tudi odgovor na dopolnitev pritožbe brezpredmeten.

O pritožbi tožeče stranke

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V 21. točki sodbe je razumljivo pojasnjeno, da tožeča stranka s trditvami ni utemeljila celotne glavnice (zahtevka), ampak le del. Za zahtevek v višini 1.369,96 dejanske podlage ni navedla. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je v tem delu tožba nesklepčna in zahtevek utemeljeno zavrnjen.

9. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1) (v nadaljevanju Pravilnik 98) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL). Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da od uveljavite Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP-B; Ur. l. RS, št. 43/2004) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker tarifa, objavljena v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (2) (Pravilnik 06), ni bila sprejeta na ta način, je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. čl. določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 98, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, zato valorizacija na podlagi 11. čl. Pravilnika 98 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Odločbi višjega sodišča, na kateri se pritožnik sklicuje, sta bili izdani pred odločbo Vrhovnega sodišča RS in nista skladni s sodno prakso, ki je od izdaje vrhovne določbe dalje usklajena.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

O pritožbi tožene stranke

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. Z navedbo, da trditve tožeče stranke niso zadostne in jasne, pritožnik uveljavlja nesklepčnost tožbe. Ni mu mogoče slediti, saj je tožeča stranka razumljivo argumentirala legitimacijo, da v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja materialne avtorske pravice. Navedla je, v katerih poslovnih prostorih je tožena stranka uporabljala neodrska avtorsko varovana glasbena dela in obdobje, za katero zahteva odmeno za to uporabo. Zadovoljivo je pojasnila sistematiko pri podajanju navedb in dokazov. Večkrat, med drugim v vlogi z dne 11.11.2011 (list. št. 135), je pojasnila, da je listine predložila sistematično po sklopih (računi, zapisniki, dopisi), zapisnike o kontroli, ki so najštevilčnejši, pa predložila v enakem zaporedju, kot so navedene poslovalnice na računih. Prvostopenjsko sodišče, ki bi od tožeče stranke lahko zahtevalo povzetek obsežne listinske dokumentacije ali njeno obdelavo na drug način (4. odstavek 226. čl. ZPP), se za to možnost ni odločilo. Pritožnik ne pojasni sistematike, ki bi bila boljša oz. bi zagotovila večjo preglednost predloženih dokazov. Za dokazovanje svojih trditev je tožeča stranka ponudila obsežno listinsko dokumentacijo in zaslišanje prič. Presoja dokazov je stvar dokaznega postopka.

13. Pritožnik izpostavlja problem dokazovanja. Sklicuje se na osnovno pravilo, da je dejstva, s katerimi utemeljuje obstoj terjatve, dolžna dokazati tožeča stranka. Ker je tožeča stranka neupravičeno prikrajšana zgolj v primeru, da je prišlo do predvajanja avtorsko varovane glasbe (3), je na njej dokazno breme, ne samo predvajanja glasbe, ampak, tudi dejstva, da je predvajana (uporabljena) glasba varovana. Ker so – razen v 9. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) navedenih stvaritev – vsa avtorska dela varovana, tožena stranka pa uporabe nevarovanih stvaritev ne zatrjuje, tožeči stranki varovanosti glasbenih del ni bilo treba dokazovati (1. odstavek 214. čl. ZPP). Iz avtorske pravice izvirajo materialna upravičenja (materialna avtorska pravica – 15. in 21. čl. ZASP). Uporaba avtorskega dela brez plačila nadomestila za uporabo je izjema od pravice avtorja, da v primeru uporabe avtorskega dela uveljavi materialno avtorsko pravico. Tožena stranka odsotnost materialne avtorske pravice na uporabljenih glasbenih delih utemeljuje s tem, da je od smrti avtorjev, katerih glasbena dela je predvajala, preteklo več kot 70 let (59. čl. ZASP). Ker zatrjuje, da je materialna avtorska pravica na uporabljenih delih zaradi poteka časa prenehala, je dolžna to dokazati. Z 212. čl. ZPP je vsaki od strank naložena dolžnost predlagati dokaze za svoje trditve. Izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice avtorja, zatrjuje tožena stranka, zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

14. Pritožnik graja tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se na svojo navedbo v 3. odstavku na 3. strani vloge z dne 14.9.2011 in v vlogi z dne 14.1.2011, da se v vseh poslovalnicah glasba ni predvajala. Vloga z dne 14.1.2011 ne obstaja, v vlogi z dne 14.9.2011 podana trditev pa je pavšalna. Da bi bila ta trditev preverljiva, bi morala biti konkretizirana; zlasti ker jo tožena stranka podaja kot ugotovitev svoje interne kontrole. Tudi trditev v odgovoru na tožbo je nedoločna: tožena stranka dopušča možnost, da so se zaposleni v posameznih objektih odločili in po lastni presoji v obdobju po 1.1.2007 glasbe niso predvajali. Glede na konkretne trditve tožeče stranke, da se v poslovnih prostorih glasba je predvajala, bi bilo od tožene stranke pričakovati trditev, v katerih poslovnih prostorih se glasba ni predvajala. Takih trditev tožena stranka ni podala. Ker ni konkretizirano zavrnila trditev tožeče stranke o predvajanju glasbe, se prvostopenjskemu sodišču z ugotavljanjem tega dejstva ni bilo treba ukvarjati. Zaradi trditev tožeče stranke in predloženih zapisnikov o kontroli, ki predvajanje glasbe potrjujejo, je bila njena dolžnost, da konkretno navede poslovne prostore, ki z glasbo niso bili oskrbovani. Tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila. Nobeden od zapisnikov o kontroli, v katerem je ugotovljeno, da glasba ni bila predvajana, se ne nanaša na obdobje september, oktober 2007. Razen tega ti zapisniki ne potrjujejo, da tehničnih pripomočkov za predvajanje glasbe v prostorih ni, ampak zgolj to, da v času kontrole glasba ni bila predvajana. Ne izključujejo torej možnosti predvajanja glasbe. Ugotovitev, da se v konkretno navedenih poslovnih prostorih tožene stranke glasba je predvajala, je torej pravilna.

15. ZASP uporabnikom nalaga dolžnost poročanja kolektivni organizaciji (tožeči stranki) o uporabljenih glasbenih delih (159. čl. ZASP). Od uporabnika se torej zahteva, da sodeluje pri uresničevanju avtorske pravice; da uveljavitev materialne avtorske pravice omogoči. Določena pravno pomembna dejstva v zvezi z uporabljenimi glasbenimi deli lahko izkaže zgolj uporabnik. Zaradi narave razmerja je nujna uporabnikova aktivna vloga: evidentiranje uporabljenih del in drugih okoliščin v zvezi z njihovo uporabo; v sodnem postopku, katerega predmet je uveljavljanje avtorske pravice, pa posredovanje teh podatkov.

16. Tožena stranka ni zatrdila, da bi bilo v obravnavanem obdobju (september in oktober 2007) stanje glede uporabe drugačno kot v drugih časovnih obdobjih po 1.1.2007. Iz tega razloga je mogoče šteti, da zapisniki, ki uporabo glasbe potrjujejo, nanašajo pa se na obdobje po 1.1.2007, ustrezno izkazujejo uporabo glasbe tudi za obravnavno obdobje (september in oktober 2012). Res pa je, da dokazila o uporabi glasbe pred 1.1.2007, niso uporabljiva, ker je tožena stranka s tem dnem spremenila režim oskrbe svojih poslovnih prostorov z glasbo.

17. Kot že rečeno, dokazno breme, da se je predvajala izključno glasba, glede katere materialna avtorska pravica zaradi poteka časa ne obstaja več, je na toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša, da dokaznega bremena ni zmogla. Ni dokazovala zatrjevanega dejstva, da je izdala navodilo o kršitvi delovnih obveznosti za primer predvajanja glasbe avtorjev, ki imajo materialno avtorsko pravico. Tudi trditve, da je sama opravljala kontrole o uporabi glasbe, ni izkazala. Priča Str. je izpovedal, da je bil v okviru opravljanja svojih delovnih obveznosti na uporabljeno glasbo pozoren, kakšnih posebnih sistemskih ukrepov pa tožena stranka glede tega ne zatrjuje in ne dokazuje. Ker je avtorsko varovana glasba dostopna, tožena stranka pa v poslovalnicah razpolaga z napravami, ki njeno predvajanje omogočajo, bi tožena stranka morala več pozornosti posvetiti preverjanju, ali se njeno navodilo izvršuje. Priče, ki jih je predlagala tožeča stranka, so izpovedovale o uporabi glasbe različnih zvrsti in o opremljenosti poslovnih prostorov s tehničnimi sredstvi za predvajanje glasbe. Očitek, da so priče (kontrolorji) neverodostojne, ker se njihove izpovedi razlikujejo glede navodil, ki so jih prejele, ni utemeljen, kajti posamezni kontrolorji so lahko prejeli različna navodila in prejeta navodila različno izvrševali. Ob njihovem zaslišanju tožena stranka tega vprašanja ni sprožila oz. z vprašanji izzvala pojasnitev različnega pristopa kontrolorjev k delu. Pritožbenemu očitku, da so priče svoje izpovedi prilagajale cilju tožeče stranke, ni mogoče slediti, saj je vsaka priča pojasnila svoj način dela in svoje vedenje o navodilih za delo. Povsem enakega načina dela niso imele, kar pa ne vzbuja dvoma niti v to, da so verodostojno izpovedovale, niti v rezultat njihovega dela oz. ugotovitev. Izpovedi prič tudi pritožbeno sodišče ocenjuje za verodostojne.

18. Pritožbena trditev, da je v sodbi pod zaporednimi številkami 88., 89. in 90 upoštevano nadomestilo za isti poslovni prostor kot pod zaporedno številko 206, je delno utemeljena. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila, da se ista terjatev (za poslovni prostor v Slovenj Gradcu) zaračunava dvakrat – pod zap. št. 88 in 206. Terjatev za ta poslovni prostor pod zap. št. 88 v znesku 66,37 EUR + 8,5 % DDV je tožeča stranka v vlogi z dne 3.10.2011 (list. št. 97) umaknila ter priznala, da je podvojeno zaračunana. Ko je z vlogo z dne 14.2.2012 na poziv sodišča podajala specifikacijo svoje terjatve, pa je to terjatev ponovno navedla. Prvostopno sodišče je spregledalo, da gre za terjatev, glede katere je tožeča stranka priznala, da ne obstaja, zato je pritožbi ugodeno in prisojeni znesek zmanjšan za 72,01 EUR (66,37 + 5,64).

19. V vlogi z dne 14.9.2011 (list. št. 87) je tožena stranka zatrjevala, da poslovna prostora v Kopru (zap. št. 31) in Dupljah (zap. št. 29) v oktobru 2007 nista več obratovala. Glede prvo navedenega je navedla, da je bil zaprt 18.10.2006. Tožeča stranka nasprotnega ni zatrjevala; v vlogi z dne 3.10.2011 (list. št. 111) je navedla zgolj to, da je kontrolo v M. P. 73 opravila 25.9.2006, kar je pred datumom zaprtja, ki ga navaja tožena stranka. Zaprtja poslovnega prostora v Dupljah ni zanikala. Izkazano je torej, da se v oktobru 2007 v navedenih dveh poslovnih prostorih glasba ni predvajala, ker se dejavnost ni izvajala. Odločitev je zato spremenjena tako, da sta zavrnjena tudi zahtevka za plačilo 28,52 EUR in 11,40 EUR, nanašajoča se na uporabo glasbe v navedenih dveh poslovnih prostorih (358. čl. ZPP).

20. Pritožba ne navaja, katera pravno odločilna dejstva je tožena stranka navedla po izteku z zakonom predvidenega roka za podajanje trditev, zato zatrjevane kršitve, ki naj bi bila storjena z neupoštevanjem prekluzije, ni mogoče preveriti.

O stroških postopka

21. Pritožba utemeljeno opozarja, da višina zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela, ustrezno izraža uspeh strank v postopku. Za korigiranje tega rezultata z dodatnim kriterijem (uspehom po temelju) ni videti razumnih razlogov. Ker je odločitev spremenjena, tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odloča pritožbeno sodišče (1. odstavek 165. čl. ZPP). Uspeh tožeče stranke, ki je uveljavljala plačilo 9.774,14 EUR, uspela pa z zahtevkom v višini 5.010,52 EUR je približno polovičen, zato je odločeno, da stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pravdni stranki krijeta vsaka svoje (154. čl. ZPP).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka z njeno pritožbo. Uspeh tožene stranke s pritožbo je minimalen, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka z njeno pritožbo (1. odstavek 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. čl. ZPP). Odgovora na pritožbi k razjasnitvi zadeve nista prispevala, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške sestave odgovorov na pritožbo (1. odstavek 155. čl. ZPP).

(1) Ur. list RS 29/1998

(2) Ur. list RS 138/2006

(3) Materialno avtorsko pravico uveljavlja tožeča stranka v svojem imenu in za račun avtorjev – 146. in 147. člen ZASP.