Jedro

Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva). Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank prekrškovnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice.

Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 151. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se bo prisilno izterjala.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju ZSV 891/2022 z dne 16. 7. 2024 ter odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se bo prisilno izterjala.

2.Zoper sklep se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), navaja pa kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ter Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Predlaga ugoditev pritožbi ter vsebinsko presojo pritožbe, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Poudariti je, da je izpodbijana zgolj odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju storilčeve pritožbe, vložene zoper sklep ZSV 891/2022 z dne 16. 7. 2023, kot prepozne. Ker gre za procesno odločitev, sprejeto na podlagi listinskih dokazil, so tako neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki, da je s tem, ko sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni izvedlo javnega sojenja, bilo poseženo v storilčeve pravice (konkretno pritožba zatrjuje poseg v pravico iz 24. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)). Zadeva Flisar proti Sloveniji, na katero se sklicuje pritožba, zato z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj v zadevi Flisar ni šlo za procesno odločitev, temveč za (vsebinsko) odločanje o obdolžilnem predlogu, s katerim je bil obdolžencu očitan prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru.

5.Po določbi prvega odstavka 151. člena v zvezi s 168. členom ZP-1, se lahko pritožba vloži v osmih dneh od vročitve sklepa.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija in ki so skladne z listinami v spisu izhaja, da je bil sklep z dne 16. 7. 2024 storilcu vročen dne 7. 8. 2024. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se je pritožbeni rok tako iztekel v petek, dne 23. 8. 2024 ter da je pritožba storilca, vložena dne 6. 9. 2024, vložena po izteku pritožbenega roka in vsled temu prepozna.

7.Storilec izpostavlja, da mu je bil navedeni sklep z dne 16. 7. 2024 vročen s fikcijo ter v zvezi s tem zatrjuje, da je to v nasprotju z načelom pravne države, saj se stranko na tak način onemogoča in se fikcijo lahko zlorablja. Gre za pavšalne pritožbene trditve, ker pritožnik ne pove, zakaj bi se stranko na tak način onemogočalo pri čemerkoli oziroma kako bi se lahko fikcijo zlorabljalo.

8.Pri tem pa sodišče druge stopnje glede ureditve osebne vročitve sodne odločbe stranki s fikcijo, ne zazna kršitve 14. člena URS, 22. člena URS, 23. člena URS ter 6. in 13. člena EKČP, katerih dikcijo povzema pritožba v nadaljevanju. Glede argumentacije tega zaključka pa se ob dejstvu, da Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ureja fikcijo osebne vročitve (87. člen ZUP) enako kot Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 142. členu, smiselno sklicuje na razloge, navedene v odločbi US RS U-I-277/10¹.

9.7. Pri tem pa tudi pritožbenim očitkom, da je z določitvijo 8 dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka poseženo v storilčevo pravico do pravnega sredstva, ni mogoče slediti. Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva)<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote1sym">²</a>. Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank prekrškovnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote2sym">³</a>.

10.Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 151. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic⁴. Ker pa od stranke postopka o prekršku ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno.

11.8. Rok za vložitev pritožbe je procesni rok, ki je prekluziven, zato ima zamuda takšnega roka za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku. Tako so neutemeljena tudi pritožbena zavzemanja, da bi sodišče prve stopnje pritožbo zoper sklep z dne 16. 7. 2024 ne glede na njeno prepozno vložitev moralo vsebinsko obravnavati.

12.9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13.10. Ker storilec ni uspel s pritožbo, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka člena 147 ZP-1 ter tar. št. 8221 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jo je dolžan storilec plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

-------------------------------