Jedro

Obrazložitev izpodbijanega akta, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku (dopustnost pritožbe pomeni možnost za ponovno preveritev zadeve in morebitno dodatno obrazložitev izpodbijane odločitve), bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. V obravnavani zadevi izpodbijani sklep takšne obrazložitve ne vsebuje, zaradi česar njegov preizkus ni mogoč (podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 060-110/2012/102 (041-04) z dne 16. 11. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena v zvezi s sedmim odstavkom 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla vlogo (predlog) tožnika z dne 15. 2. 2018 za razrešitev in zamenjavo A.A. kot skrbnika B. v ustanavljanju.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka prejela tožnikovo vlogo z dne 15. 2. 2018 za razrešitev in zamenjavo A.A. kot skrbnika B.. v ustanavljanju, v kateri se je tožnik opredelil kot stranka z interesom. Toženki predlaga, da naj razreši A.A. kot skrbnika B. v ustanavljanju in postavi za skrbnika mag. C.C.. Na podlagi 12. člena Zakona o ustanovah (v nadaljevanju ZU) je toženka pristojna za izdajo soglasja k aktu o ustanovitvi ustanove, če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Postopek izdaje soglasja pri toženki poteka od 16. 11. 2012 dalje, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani toženki v skladu z 8. členom ZU predložilo ustanovitveni akt ustanove, ki ga je sestavil D.D. v oporoki z dne 24. 8. 1998. Ker ni bilo rešeno vprašanje obsega in vrednosti ustanovitvenega premoženja ustanove in druga vprašanja v zvezi z izvrševanjem oporoke zapustnika D.D., ki so bila predmet zapuščinskega postopka, toženka soglasja k cit. ustanovitvenemu aktu ni mogla izdati. Na podlagi 131. člena Zakona o dedovanju je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom ID 603/2001 z dne 8. 7. 2013 (pravilno 1. 7. 2013, opomba sodišča) imenovalo začasnega skrbnika zapuščine (ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v nedenarni obliki) A.A., predsednika uprave družbe E. d.d., v skladu z oporočno voljo zapustnika D.D.. S tem sklepom je imenovani skrbnik zapuščine pridobil pooblastilo za zastopanje interesa cit. ustanove v ustanavljanju v sodnih postopkih. Glede na navedeno, je toženka ocenila, da ni potrebno imenovati še skrbnika ustanove po 33. členu ZU, saj ima ta identične naloge. Imenovani skrbnik zapuščine je v sodnih postopkih nastopal kot zastopnik ustanove, in kot takšnega ga je štela tudi tožena stranka ter mu naložila določena dejanja oz. predložitev dokazil glede ustanovnega premoženja naveden ustanove v ustanavljanju. V času od 2014 do junija 2018 so potekali pravdni postopki tudi glede obsega in vrednosti volila, ki bi ga po volji ustanovitelja (zapustnika D.D.) cit. ustanova v ustanavljanju morala izplačevati volilojemalcem, kar je bilo razrešeno s sodno poravnavo o vrednosti in načinu izvršitve volila 8. 6. 2018 med volilojemalci in cit. skrbnikom ustanove v ustanavljanju. Na tej podlagi je Okrajno sodišče v Ljubljani 16. 10. 2018 izdalo Sklep II D 603/2001, s katerim je bila določena končna vrednost ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju v denarni obliki (dividende od delnic družbe E. d.d.). V pritožbenem postopku so volilojemalci predlagali razrešitev cit. skrbnika ustanove v ustanavljanju. Po sklenitvi sodne poravnave so ta predlog umaknili, kar izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 671/2018 z dne 17. 8. 2018. Posledično iz navedenega izhaja, da Višje sodišče v Ljubljani o temu predlogu ni odločalo.

3. Po sklenjeni sodni poravnavi se je zaključila pravda glede volil iz ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju, zato je toženka nameravala izdati odločbo o soglasju k aktu o ustanovitvi cit. ustanove takoj, ko pridobi dokazila o končnem stanju ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju in druge potrebne podatke za odločanje, zato je pozvalo imenovanega skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju k predložitvi dokazil in poročila o dejanski vrednosti ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju (o nedenarnem premoženju v obliki delnic družbe E. d.d., ker je bila cenitev iz leta 2013 zastarela, kot tudi o dejanskem stanju denarnih sredstev na računu cit. ustanove v ustanavljanju), kot tudi poročil o izvajanju funkcije skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju. Toženka namerava z isto odločbo v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZU imenovati tudi prvo upravo. Z izdajo navedene odločbe bo prenehalo pooblastilo imenovanemu skrbniku ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju. Glede na navedeno toženka ni pristojna za odločanje o razrešitvi imenovanega skrbnika, saj nima pristojnosti posegati v pravnomočni sklep pristojnega sodišča, ki je z navedenim sklepom imenovalo skrbnika ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju, ki ima to pooblastilo do imenovanja prve uprave te ustanove. Toženka je upoštevajoč okoliščine, navedene v obravnavani vlogi tožnika, po uradni dolžnosti naložila imenovanemu skrbniku, da toženki predloži poročila in dokazila v zvezi s premoženjem cit. ustanove v ustanavljanju. Če bo toženka ugotovila, da je skrbnik ravnal v škodo premoženja cit. ustanove v ustanavljanju, bo toženka predlagala pristojnemu sodišču, da uvede postopek razrešitve imenovanega skrbnika, saj ni vezano na predlog strank (tudi strank z interesom), kolikor mu ne bo že prej prenehal mandat z izdajo odločbe o soglasju toženke k aktu o ustanovitvi cit. ustanove. Po mnenju toženke odločanje o predmetni vlogi tožnika ni upravna stvar, kot jo opredeljuje 2. člen, 3. člen in 4. člen ZUP, ampak je razrešitev skrbnika v pristojnosti sodišča, ki ga je tudi imenovalo. Sodišče, ki je skrbnika zapuščina imenovalo, je pristojno tako za njegovo predčasno razrešitev, kot tudi za imenovanje druge osebe za skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju. Po povedanem je na navedeni pravni podlagi toženka obravnavano tožnikovo vlogo zavrgla.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in meni, da je nepravilen in nezakonit zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi kršitve določb postopka in zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (27. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma tožnik povzema potek postopka in vsebino izpodbijanega sklepa. Toženka je predmetno tožnikovo vlogo zavrgla, ker meni, da nima pristojnosti posegati v pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani v dednem postopku II P 603/2001 o imenovanju začasnega skrbnika dela zapuščine (ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju v nedenarni obliki - v obliki delnic družbe E. d.d.). Tožnik ugovarja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva, kar pojasni. V nadaljevanju pojasni časovno sosledje poteka predmetnega postopka, ki prav tako izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker toženka več kot 7 mesecev po začetku upravnega postopka ustanavljanja cit. ustanove v ustanavljanju ni imenovala skrbnika, je na podlagi 131. člena ZD zaradi neaktivnosti toženke sodišče za potrebe zapuščinskega postopka s sklepom z dne 8. 7. 2013 imenovalo začasnega skrbnika dela zapuščine (pravilno 1. 7. 2013, opomba sodišča). Toženka bi morala pravočasno imenovati skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju, skladno z 33. členom ZU, česar pa ni storila. Stališče toženke, da zaradi pravnomočnega sklepa sodišča z dne 8. 7. 2013 (pravilno 1. 7. 2013, opomba sodišča) ni več pristojna, je absurdno in kaže na nestrokovno in nezakonito ravnanje toženke.

5. Tožnik v nadaljevanju na straneh 4 in 5 tožbe pojasnjuje, da so funkcije in pristojnosti skrbnika po drugem odstavku 131. člena ZD in po 33. členu ZU različne. Toženka podaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa kontradiktorne navedbe, ko po eni strani navaja, da ni pristojna posegati v pravnomočen sklep sodišča z dne 8. 7. 2013 (pravilno 1. 7. 2013, opomba sodišča), po drugi strani pa pojasnjuje, da je ocenila, da ni potrebno imenovati skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju skladno s 33. členom ZU, s čimer priznava, da predstavlja 33. člen ZU pravno podlago za imenovanje skrbnika premoženja ustanove kljub temu, da je skrbnika dela zapuščine za zapuščinski postopek postavilo že sodišče. V točki III tožbe tožnik pojasnjuje svoj status stranke z interesom v predmetnem postopku, saj je kot poslovodja brez naročila v imenu in za račun dedičev zapustnika D.D. vpisal in vplačal 9.958 novo-izdanih delnic družbe E. d.d. V točki IV tožbe tožnik podrobneje pojasni potek postopka dokapitalizacije družbe E. d.d. v letu 2017 ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da dokapitalizacija ni bila potrebna in da je bil njen edini namen, da družba F. d.o.o. pridobi 90% delež osnovnega kapitala ter s tem možnost, da lahko iztisne male delničarje. Po mnenju tožnika gre za nemoralno dejanje, ki nasprotuje javnemu redu. Tak skupščinski sklep je ničen (4. alineja 390. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Z opisanim načinom dokapitalizacije skuša družba F. d.o.o. pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe. Skrbnik cit. ustanove v ustanavljanju pa je tožniku izrecno prepovedal vpis in vplačilo delnic družbe E. d.d. v postopku dokapitalizacije. Po mnenju tožnika iz objektivnih okoliščin, ki jih tožnik navaja na straneh 8 do 10 tožbe izhaja, da je bilo ravnanje imenovanega skrbnika dela premoženja cit. ustanove v ustanavljanju škodljivo za to ustanovo in zavržno ter tudi nemoralno. Imenovani skrbnik premoženja cit. ustanove v ustanavljanju je dal prednost koristim in interesom večinskega delničarja družbe E. d.d. (družbi F. d.o.o.) pred koristmi in interesi cit. ustanove v ustanavljanju. V nadaljevanju se sklicuje na 23. člen ZU, ki določa pogoje za predčasno razrešitev članov uprave ustanove. Navaja tudi 33. člen ZU in 38.a člen ZGD-1 glede dolžnosti izogibanja nasprotij interesov. V zvezi s premoženjskim stanjem cit. ustanove v ustanavljanju navaja 27. člen ZU ter dodatno pojasnjuje neskrbno ravnanje ter kolizijo interesov skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju (katere cilj je neprofiten) ter interesov direktorja družbe E. d.d. (katere cilj je izključno maksimizacija profita). Opozarja na vsebino obrazložitve Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 603/2001 z dne 29. 11. 2013 o neaktivnosti skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju in družbe E. d.d. pri zagotavljanju pogojev za ustanovitev cit. ustanove, kar pojasni. Toženki očita, da skoraj eno leto ni sprejela nobene odločitve o tožnikovi vlogi z dne 14. 2. 2018, nato pa jo je 16. 11. 2018 nezakonito zavrgla. Tožnik meni, da bi morala toženka razrešiti A.A. kot skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju in na njegovo mesto imenovati mag.C.C. iz .... Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih, ter dodatno pojasnjuje razloge za zavrženje tožnikovega predloga. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik in toženka v pripravljalnih vlogah dodatno obrazložita svoje argumente oz. ugovore.

8. Ker se v obravnavanem primeru izpodbija procesni sklep, je v zadevi na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločala sodnica posameznica.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikov predlog za razrešitev in zamenjavo A.A. kot skrbnika B. v ustanavljanju, s čimer se tožnik ne strinja ter ugovarja bistvene kršitve določb postopka in meni, da bi toženka morala o njegovem predlogu vsebinsko odločiti.

11. Toženka je obravnavani tožnikov predlog v postopku predhodnega preizkusa zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je ugotovila, da zadeva, na katero se tožnikov predlog nanaša ni upravna stvar, kot jo opredeljujejo 2. člen, 3. člen in 4. člen ZUP. Po mnenju toženke je razrešitev skrbnika v pristojnosti sodišča, ki ga je tudi imenovalo. Povedano drugače, po mnenju toženke v konkretnem primeru razrešitev s strani sodišča postavljenega skrbnika ne predstavlja upravno zadevo, zato toženka ni pristojna za razrešitev postavljenega skrbnika, kot to zahteva tožnik v obravnavanem predlogu. Iz izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 603/2001 z dne 1. 7. 2013 nesporno izhaja, da je navedeno sodišče v zapuščinski zadevi po pokojnem D.D. za začasnega skrbnika zapuščine in sicer 1063 delnic družbe E. d.d. s pripadajočimi dividendami do dneva zapustnikove smrti, kot ustanovnega premoženja B.. v nastajanju, ki jo je zapustnik ustanovil v pisni oporoki določilo vsakokratnega direktorja družbe E. d.d., ki je bil v času izdaje tega slepa A.A. z nalogo, da v imenu ustanove v nastajanju toži ali je tožen, izterjuje terjatve in izplačuje dolgove ter zastopa interese ustanove v nastajanju v tem zapuščinskem postopku, vse do izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi. Na podlagi prvega odstavka 131. člena ZD v primeru, če so dediči neznani ali je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine; ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. Iz navedenega sklepa in iz določbe 131. člena ZD izhajajo pristojnosti imenovanega skrbnika zapuščine v zapuščinskem postopku, ki pa se tudi po mnenju sodišča razlikujejo od pristojnosti skrbnika po tretjem odstavku 33. člena ZU, kot to pravilno ugovarja tožnik. Med strankama pa ni sporno, da je na podlagi 12. člena ZU toženka pristojna za izdajo soglasja k aktu o ustanovitvi B., ki ji ga je 16. 11. 2012 poslalo Okrajno sodišča v Ljubljani.

12. Toženka je tožnikov predlog za razrešitev imenovanega skrbnika s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 603/2001 z dne 1. 7. 2013 in imenovanje drugega skrbnika zavrgla, ker je menila, da ni pristojna za odločanje o razrešitvi imenovanega skrbnika, saj nima pristojnosti posegati v pravnomočni sklep pristojnega sodišča, ki je z navedenim sklepom imenovalo skrbnika ustanovitvenega premoženja cit. ustanove v ustanavljanju, ki ima to pooblastilo do imenovanja prve uprave te ustanove. Sklep o zavrženju predmetne tožnikove vloge je tudi obrazložila, pri čem pa tudi po presoji sodišča izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa nista skladna, obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva. Po eni strani je namreč toženka v fazi predhodnega preizkusa predmetno vlogo tožnika zavrgla, ker je menila, da zadeva ni upravna stvar. V takem primeru upravni organ zadeve ne presoja vsebinsko. Po presoji sodišča tožnik povsem utemeljeno ugovarja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj toženka sama pojasnjuje, da namerava uvesti postopek po uradni dolžnosti, v katerem bo ugotovila, ali obstaja utemeljen razlog za razrešitev imenovanega skrbnika in za imenovanje druge osebe za skrbnika premoženja cit. ustanove v ustanavljanju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja navedba toženke, „da bo v tem ugotovitvenem postopku toženka pozvala imenovanega skrbnika k predložitvi poročila o premoženju cit. ustanove v ustanavljanju in o opravljanju funkcije skrbnika te ustanove“, kar vse pa tudi po presoji sodišča že predstavlja vsebinsko presojo zadeve, ki pa je organ, ki se izreče za nepristojnega, ne izvaja. Kot to pravilno toženki očita tudi tožnik, če toženka ne bi bila pristojna, tudi ne bi smela izvajati nobenega ugotovitvenega postopka glede potrebne skrbnosti imenovanega skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju, saj to sodi v pristojnost sodišča, ki je skrbnika cit. ustanove v ustanavljanju tudi imenovalo. V nadaljevanju toženka tudi po mnenju sodišča protislovno nadaljuje, „da če bo ugotovila, da je skrbnik ravnal v škodo premoženja cit. ustanove v ustanavljanju, bo predlagala pristojnemu sodišču, da uvede postopek razrešitve imenovanega skrbnika, kolikor mu ne bo že prej prenehal mandat z izdajo odločbe o soglasju toženke k aktu o ustanovitvi cit. ustanove“, kar prav tako predstavlja vsebinsko presojo. S tožnikovimi ugovori se sodišče v celoti strinja.

13. Sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta med drugim preizkuša tudi procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta (v danem primeru izpodbijanega sklepa) in sicer: razumljivost, konsistentnost in logičnost obrazložitve. Po presoji sodišča pa obrazložitev izpodbijanega sklepa tem zahtevam ni zadostila.

14. Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti učinkovitega izpodbijanja odločitve, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti. Obrazložitev izpodbijanega akta, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku (dopustnost pritožbe pomeni možnost za ponovno preveritev zadeve in morebitno dodatno obrazložitev izpodbijane odločitve), bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. V obravnavani zadevi izpodbijani sklep takšne obrazložitve ne vsebuje, zaradi česar njegov preizkus ni mogoč (podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Na bistvene kršitve pravil upravnega postopka sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Tožena stranka predhodno navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti z obširnimi pojasnili v odgovoru na tožbo. Predmet presoje v tem postopku je namreč pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato razlogov, ki jih tožena stranka ni navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in jih navaja v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati. Po povedanem tožnik povsem utemeljeno ugovarja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in da ga zato ne more preizkusiti.

16. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo organu, ki je ta sklep izdal, v ponovni postopek, v skladu s pravnim mnenjem iz te sodbe. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi že kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.