Jedro

Zakonski kriterij iz tretje alineje 55. člena ZMZ, „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi državi ne grozi preganjanje“, je izpolnjen samo takrat, ko prosilci za mednarodno zaščito zatrjujejo take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se odločba tožene stranke z dne 18. 5. 2009, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 5. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi tretje alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odločba US) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 4. člena v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZMZ odločila, da morajo tožniki nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Po njegovi presoji odločitev tožene stranke pravilno temelji na določbah 26. in 28. člena ter tretje alineje 55. člena ZMZ.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga kršitve pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Zakonski pogoji za odločanje o prošnjah tožnikov za mednarodno zaščito v pospešenem postopku niso bili podani. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-1187/06 in Up-96/09 z dne 9. 7. 2009. Tožena stranka bi morala izpeljati redni postopek. Presojati je potrebno vsa dejanja kot celoto. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi pritožbi tožnikov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Predlaga tudi, da se tožnike oprosti plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke v pritožbi in v celoti vztraja pri svoji odločbi.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječi na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebe brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). V 26. členu ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjanj.

7. Tožniki (med katerimi so tudi trije mladoletni otroci in so prišli iz BIH), vsi pa so romske narodnosti, so kot preganjanje navajali zaničevanje, grožnje z besedami, napad na drugotožnico in njeno otipavanje, težave, ki jih imajo otroci v šoli (žalitve in obmetavanje s kamenjem), žaljivo ravnanje policista in požig več romskih hiš, izvrševalci teh dejanj naj bi bili pripadniki drugih narodnosti.

8. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta ocenila, da navedena ravnanja in dogodki niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča oziroma niso takšne intenzivnosti, da bi jih lahko šteli za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. S tem sta po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo nepravilno uporabila.

9. Zakonski kriterij iz tretje alineje 55. člena ZMZ, „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi državi ne grozi preganjanje“, je izpolnjen samo takrat, ko prosilci za mednarodno zaščito zatrjujejo take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Ta zakonski kriterij pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Iz podatkov spisa in iz odločbe tožene stranke ter iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka prošnjo tožnikov za mednarodno zaščito zavrnila, ker je ugotovila, da dejanja in dogodki, ki jih v prošnji zatrjujejo prosilci za mednarodno zaščito, niso dovolj resne narave oziroma dovolj ponavljajoči, da bi jih lahko opredelili kot preganjanje v skladu z določbo 26. člena ZMZ. Tožena stranka je torej odločitev sprejela na podlagi presoje stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic, torej na podlagi enake presoje, kot jo zahteva ZMZ za odločanje v rednem postopku. Prošnje, ki navajajo dejanja, ki bi lahko kazala na preganjanja (navedena v 6. točki te sodbe), ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je prošnjo tožnikov zavrnila v pospešenem postopku, nepravilno uporabila določbo 54. člena in določbo 3. alinee 55. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je tožbo zavrnilo, nepravilno uporabilo določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ocena, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v konkretnem primeru nepravilna.

10. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 11. Predlog tožnikov, da se jih oprosti plačila sodnih taks, ni upošteven, saj je že sodišče prve stopnje tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), kar pa velja za celoten upravni spor.