Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da odškodnina, ki jo je prejšnji lastnik prejel za podržavljeni parceli, ne presega 30% vrednosti podržavljenih zemljišč, in se zato glede na določbo 72. člena ZDen v postopku denacionalizacije ne upošteva, na odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, ki se nanaša na v postopku ugotovljeno vrednost podržavljenega premoženja in vrednost prejete odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2001. S to je tožena stranka odločila o pritožbi tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 9.5.2000. S to je bilo odločeno, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe vzpostaviti lastninsko pravico na parceli, št. 236, njiva 3. razreda v izmeri 8021 m2, vl. št. 215 K. vas v korist denacionalizacijskega upravičenca pok. J.Č. (1. točka izreka), da je ta odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (2. točka izreka), da je vrednost parcele znašala ob podržavljenju 21.173, 83 DEM ali 2.161.911,50 SIT, v času vračanja pa znaša 25.503,41 DEM ali 2.603.974,60 SIT, kar predstavlja 20,44 % večjo vrednost zemljišča v času vračanja, kar se skladno z določbo 25. člena ZDen ne upošteva (3. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka). O pritožbi je tožena stranka odločila tako, da je navedeno odločbo dopolnila z novo točko 5 izreka, ki glasi: "O preostalem delu zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno J.Č., bo odločeno z dopolnilno odločbo", pritožbo pa je zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je vrednost podržavljenega zemljišča izračunana v DEM, vrednost prejete odškodnine pa v USD, kar je po mnenju tožnika nepravilno. Po presoji sodišča je bila vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča pravilno določena glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, kot to določa 3. odstavek 44. člena ZDen in izračunana skladno z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da je bilo podržavljeno kmetijsko zemljišče, parcela, št. 236 v času podržavljenja njiva 3. razreda, ob vračanju pa njiva 2. razreda. Tem ugotovitvam tožnik niti ne ugovarja. Na tej podlagi in ob upoštevanju določb Odloka je bil izračun vrednosti zemljišča ob podržavljenju (21.173,83 DEM) in ob vračanju (25.503,41 DEM) pravilen. Ker pa ugotovljena večja vrednost zemljišča ob vračanju ni posledica vlaganj in se zato, glede na določbo 25. člena ZDen ne upošteva, ne more vplivati na odločitev. Zato je bila parcela v celoti vrnjena upravičencu. Na drugi pravni podlagi pa je bila izračunana sedanja vrednost ob podržavljenju dane odškodnine za podržavljeno premoženje, in sicer za parcelo št. 236 in parcelo št. 538. Podlaga za izračun sedanje vrednosti odškodnin za podržavljeno zemljišče je Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Vendar pa na podlagi te uredbe izračunana vrednost odškodnine ne dosega limita, določenega v 72. členu ZDen in se zato ne upošteva.

Tožnik v pritožbi navaja, da sicer v tem primeru odškodnina res ne dosega limita iz 72. člena ZDen. Vendar pa morata biti tečaj DEM, po katerem se izračuna vrednost odvzetega premoženja, in tečaj US $, po katerem se izračuna vrednost dane odškodnine za vse denacionalizacijske upravičence, enaka, torej mora biti izračun opravljen na isti dan. V nasprotnem primeru pride zaradi sprememb v razmerju DEM do US $ do precejšnih razlik in s tem do neenakega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev. Navaja še, da je za podržavljeno parcelo št. 538 k.o. K. vas upravičen do denacionalizacije v obliki nadomestnega zemljišča. Tožnik zahteva nadomestilo izpada dohodka od uveljavitve ZDen dalje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru sta predmet zahteve za denacionalizacijo dve parceli, in sicer parcela, št. 236 ter parcela št. 538, obe k.o. K. vas. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih - prvostopne odločbe in tudi ni sporno, da odškodnina, ki jo je prejšnji lastnik za navedeni parceli prejel ob podržavljenju, ne presega 30 % vrednosti podržavljenih zemljišč in se zato glede na določbo 72. člena ZDen v postopku denacionalizacije ne upošteva. Ob nesporni ugotovitvi, da prejete odškodnine, ker ne dosega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, ni mogoče upoštevati, da je bilo torej premoženje podržavljeno neodplačno in je zato prejšnji lastnik upravičen do denacionalizacije podržavljenega premoženja v celoti, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor, ki se nanaša na v postopku ugotovljeno vrednost podržavljenega premoženja in vrednost prejete odškodnine ter na tej podlagi ugotovljeno razmerje med vrednostjo podržavljenega premoženja in prejeto odškodnino. Na podlagi ugotovitve, da je bilo premoženje podržavljeno neodplačno, je pravilna odločitev, da se na parceli št. 236 v korist prejšnjega lastnika vzpostavi lastninska pravica. Taki obliki denacionalizacije tožnik niti ne ugovarja. Navaja le, da za parcelo št. 538 zahteva nadomestno zemljišče. Ker za parcelo št. 538, za katero je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da je v lasti fizične osebe, tožnik zahteva nadomestno zemljišče, zavezanec za denacionalizacijo v obliki nadomestnega zemljišča pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG), bo tudi po presoji pritožbenega sodišča o tem delu zahtevka mogoče odločiti šele, ko bo dosežen sporazum med tožnikom in zavezancem - SKZG. Zato je odločitev, da bo o tem delu zahtevka odločeno z dopolnilno odločbo, skladna z določbo 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/99). Odškodninski zahtevek tožnika zaradi nemožnosti uporabe, je zahtevek v smislu 2. odstavka 72. člena ZDen. Tak zahtevek pa se po uveljavljeni sodni praksi uveljavlja v rednem pravdnem postopku.

Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.