Jedro

Ker se uvrščajo med procesna dejanja sodišča tudi dejanja odločanja, ki pomenijo odločanje o vseh posameznih vprašanjih v postopku in v končni fazi o glavni stvari, ima odredba sodišča, da se pribavi spis, katerega podatki so potrebni za odločitev, ali bo sodišče nadaljevalo postopek ali pa bo moralo postopati po določbah 1. odstavka 437. člena v zvezi s 1. odstavkom 435. člena ZKP, naravo procesnega dejanja, ki ga zahteva določba 3. odstavka 112. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 2.4.2002 je bil obs. J.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in obsojen na denarno kazen v višini trideset dnevnih zneskov, to je 87.480,00 SIT. Odločeno je bilo, da je to kazen dolžan plačati v roku dveh mesecev. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 47.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.5.2002 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 70.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik Z.B. iz T., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da zoper obs. J.M. zavrne obtožbo po subsidiarnem obtožnem predlogu; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj predlagano podrejeno odločitev sprejme zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP vročena oškodovancu kot tožilcu D.K., ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbo, da bi ob pravilni uporabi kazensko-materialnega prava bilo potrebno ugotoviti, da je kazenski pregon zoper obsojenca relativno zastaral ter obtožbo zavrniti, obtožni predlog zoper obsojenca pa zavreči oziroma izdati zavrnilo sodbo, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Po določbi 3. odstavka 112. člena KZ pretrga zastaranje vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Procesna dejanja, ki povzročijo pretrganje zastaranja kazenskega pregona, so dejanja pristojnih državnih organov ali oseb, ki so upravičeni, da opravijo procesno dejanje. Gre predvsem za procesna dejanja sodišča in drugih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Kazenski zakonik poleg te splošne določbe ne našteva posameznih procesnih dejanj, ki pretrgajo zastaranje, kot je to npr. določeno v nemškem kazenskem zakoniku (paragraf 78 c). Zakon o kazenskem postopku pa tudi ne opredeljuje pojma procesnega dejanja. Po večinskem stališču so procesna dejanja samo tista dejanja, ki jih opravljajo temeljni procesni subjekti, to je sodišče in stranke ter še nekateri drugi procesni udeleženci in z njimi neposredno vplivajo na nastanek, potek ali dokončanje procesnega razmerja in katerih predpostavke, izvrševanje ter učinke določa procesni zakon. Procesna dejanja, ki jih opravlja sodišče, so določena v zakonu o kazenskem postopku. Med drugim se uvrščajo med procesna dejanja sodišča tudi dejanja odločanja, kar pomeni, da sodišče odloča o vseh posameznih vprašanjih v postopku in v končni fazi o glavni stvari. Tako sodišče ugotavlja tudi pogoje za vodenje kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da obstajajo pravne ovire za sojenje, izda temu ustrezno odločbo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dne 9.3.2000 odredilo, da se okrožno državno tožilstvo zaprosi, da pošlje na vpogled spis Kt ... Zaprosilo je bilo poslano temu organu dne 14.3.2000, spis pa je sodišče sprejelo dne 23.3.2000. Ker je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo in ker je oškodovanec kot tožilec nadaljeval kazenski pregon zoper obsojenca, je sodišče bilo dolžno preveriti dovoljenost in pravočasnost nadaljevanja kazenskega pregona z vložitvijo obtožnega predloga zoper obsojenca. Po določbi 1. odstavka 435. člena ZKP sodišče po prejemu obtožnega predloga ali zasebne tožbe preizkusi najprej, ali je pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog oziroma zasebna tožba zavrže. Sodišče torej ugotavlja, ali so podane procesne predpostavke za sojenje. Pri tem ni odločilno, da je v tej zadevi najprej odredilo, da se obtožni predlog vroči obsojencu (odredba z dne 28.1.2000), ker se procesne predpostavke preizkušajo tudi v poznejših fazah postopka in jih v primeru, da so podane, sodišče mora upoštevati. Odredba sodišča, da se pribavi spis, katerega podatki so potrebni za odločitev, ali bo nadaljevalo postopek ali pa bo moralo postopati po določbah 1. odstavka 437. člena v zvezi s 1. odstavkom 435. člena ZKP, ima glede na že obrazloženo naravo procesnega dejanja, ki ga zahteva določba 3. odstavka 112. člena KZ. Pravnomočna sodba je v zvezi s tem vprašanjem zavzela pravilno stališče ter utemeljeno presodila, da je bil s takšnim procesnim dejanjem sodišča pretrgan tek zastaranja ter da ni bilo podlage za izrek zavrnilne sodbe. Po navedenem ni mogoče sprejeti izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti, da je razlaga pravnega standarda procesnega dejanja sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z načeli kazensko-pravne zakonodaje o potrebnosti restriktivne razlage ter v nasprotju s temeljnimi ustavnimi pravicami po 23. in 24. členu Ustave Republike Slovenije. Zato sodišče s pravnomočno sodbo ni kršilo kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

Trditev vložnika zahteve, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazensko-procesno zakonodajo v povezavi z grajo razlage določb 435. člena do 438. člena ZKP, ki jo vsebuje sodba sodišča druge stopnje, je mogoče razumeti predvsem kot očitek kršitve določbe 1. odstavka 435. člena ZKP. To določbo je sicer treba razlagati tako, da opravi sodnik najprej preizkus, ki je predpisan v 1. odstavku in da šele potem odredi vročitev obtožnega akta in opravi ostala procesna dejanja. Če sodišče postopa tako kot v obravnavanem primeru, slednje ne glede na grajane razloge drugostopne sodbe ne pomeni, da ne bi moglo po opravljeni vročitvi obtožnega predloga obdolžencu pribaviti podatke, s katerimi se preverijo procesne predpostavke, katerih ugotavljanje ni omejeno na čas, ko sodišče sprejme obtožni predlog. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, kako naj bi kršitev, ki jo očita sodišču, vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

V 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP so našteti razlogi, zaradi katerih se sme vložiti zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, zahteva za varstvo zakonitosti. V 2. odstavku istega člena je določeno, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S tem ko vložnik zahteve trdi, da sodišče ni ugotavljalo in preverjalo odločilnih dejstev ter opozarja na neskladnosti izpovedb zaslišanih prič in s tem nakazuje na vprašljivost njihove ocene, uveljavlja v nasprotju z 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem se ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki jo uporabi vrhovno sodišče, če pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Ob reševanju te zahteve pa takšen dvom ni nastal. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).