Jedro

Upoštevajoč dejavnost toženca (nega in oskrba starostnikov, nastanjenih v domu upokojencev) je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo izpoved direktorice, da morajo biti delavci toženca pri delu odgovorni, ga opravljati s spoštovanjem do človeka, ne sme jim biti vseeno, ali zamujajo itd. Ker je tožnik kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ponavljal, je direktorica utemeljeno izgubila zaupanje vanj, oziroma da bo delo opravljeno varno in strokovno. Zaključek, da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z njim ni bilo več možno, je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 12. 4. 2021, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da opis kršitev, ki so mu očitane v izpodbijani odpovedi, po vsebini ne ustreza pravnemu standardu obveznosti vestnega opravljanja dela. Kršitve v odpovedi niso bile ustrezno konkretizirane. Njihovo storitev zanika. Svoje delo je opravljal na običajen način. Očitane kršitve niso omejevale ali onemogočale delovnega procesa in niso bile strokovne napake. Huda malomarnost mu ni bila dokazana. Prav tako ne drži, da je opravljal delo malomarno in brezbrižno oziroma tako, da je odstopal od ravnanja povprečno skrbnega zaposlenega. Ni dokazano, da je izvajal ponavljajoče se kršitve, zaradi katerih z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zagovor mu ni bil omogočen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa bistvene kršitve postopka očita zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto bolničar negovalec I redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o utemeljenosti pisnega opozorila z dne 5. 1. 2021, o omogočeni pravici do zagovora v postopku odpovedi, o utemeljenosti odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, glede pritožbenih navedb pa podaja naslednjo obrazložitev.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da tožniku pred odpovedjo ni bil omogočen zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je navajal, da se zagovora ni mogel udeležiti zaradi bolniškega staleža. Zgolj to, da na zagovor 7. 4. 2021 ni pristopil, ker je bil v bolniškem staležu, po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da mu zagovor ni bil omogočen. Tožencu niti ni predlagal preložitve datuma zagovora, tožnikovega zapisa v e-sporočilu tožencu dne 7. 4. 2021, da je v bolniškem staležu zaradi stresa in slabega počutja, pa tudi ni mogoče šteti za vsebinsko takšno okoliščino, ki bi tožencu narekovala preložitev datuma zagovora. Nenazadnje je toženec pravilno poudaril, da bi s prelaganjem datuma zagovora lahko ogrozil podajo odpovedi v subjektivnem roku v zvezi z očitano kršitvijo z dne 15. 2. 2021. Tudi sicer je direktorica tožniku dala možnost, da poda zagovor preko elektronske pošte. Tožnik je neutemeljeno zatrjeval, da zaradi hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici ni mogel sodelovati v postopku odpovedi in ni mogel podati niti pisnega zagovora. Kot je namreč ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bil še ob vročitvi odpovedi dne 12. 4. 2021 doma, hospitaliziran pa je bil očitno kasneje (direktorici je bilo to sporočeno 20. 4. 2021). Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena.

8. Pritožba očita, da v odpovedi kršitve niso bile ustrezno konkretizirane. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v odpovedi niso bila dovolj določno opredeljena pričevanja sodelavcev o tožnikovem neprimernem odnosu in neprimerni komentarji tožnika na toženčevi facebook strani. Preostale kršitve je štelo za ustrezno obrazložene, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Opredeljene so bile tako datumsko kot po vsebini, s kratkim opisom očitanih ravnanj. Tožnik je izpostavljal zlasti, da v odpovedi ni bilo navedeno, s katero sodelavko naj bi samovoljno zamenjal izmeno, kar pa za presojo ustrezne konkretizacije kršitve ni bilo ključnega pomena. Za tožnika namreč to, da je zamenjal izmeno, v postopku dejansko niti ni bilo sporno.

9. Le pavšalno je uveljavljana pritožbena navedba, da je tožnik zanikal storitev očitanih kršitev. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, na katerih temelji presoja, da je storil tako kršitev iz pisnega opozorila, kot tudi tiste, ki so mu bile konkretizirano očitane v odpovedi. Prvostopenjska dokazna ocena o tem je celovita, jasna, prepričljiva in v celoti podprta z izvedenimi dokazi. Tako je glede pisnega opozorila pravilna ugotovitev, da tožnik v trditvah ni prerekal očitanega dejanja. Tudi sicer dokazi potrjujejo, da je 3. 1. 2021 res za več kot dve uri zamudil na delo, zamude pa ni niti pravilno opravičil niti upravičil. Kar se tiče odpovednih očitkov, so pravilne prvostopenjske ugotovitve, da je 20., 21. in 22. 2. 2021 določeno mu izmeno na lastno željo samovoljno zamenjal s sodelavkama; o tem ni seznanil vodje, ki je odgovorna za razporejanje dela in ni pridobil njene odobritve, pri čemer iz izpovedi A. A. izhaja, da so preostali delavci to navodilo upoštevali; postopal je v nasprotju z internimi navodili o načinu menjave izmen (tudi Pravilnikom o delovnem času), čeprav je bilo tudi na zboru delavcem izrecno rečeno, naj izmen samovoljno ne menjavajo. Pravilna je nadaljnja prvostopenjska ugotovitev, da je 15. 2. 2021 med delovnim časom gledal televizijo, kar ne spada v njegovo delovno obveznost. Tudi glede očitanega ravnanja v zvezi z oskrbovancem B. B. dne 25. 2. 2021 pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da tožnik ni z zadostno skrbnostjo in prizadevanjem poskrbel, da bi se oskrbovanec preoblekel iz srajce v pižamo, oziroma iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi si na kakršenkoli način sploh prizadeval oskrbovanca prepričati, naj se preobleče, in je tako z neskrbnim ravnanjem dopustil, da je ostal čez noč v srajci. Izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je tožnik z navedenimi ravnanji kršil dolžnost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1, 36. člen ZDR-1 in 7. člen Pravil obnašanja in ravnanja zaposlenih pri tožencu. Pritožbena navedba, da vsebina kršitev ne ustreza pravnemu standardu obveznosti vestnega opravljanja dela, je neutemeljena. Toženec je glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi od tožnika upravičeno pričakoval spoštovanje organizacije dela in skrbno izpolnjevanje delovnih obveznosti v interesu delodajalca.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da ugotovljene kršitve niso omejevale delovnega procesa oziroma predstavljale strokovne napake. Glede kršitve iz pisnega opozorila nasprotno izhaja iz prvostopenjske ugotovitve, da je morala delavka, ki je bila v nočni izmeni, podaljšati svoj delovni čas do prihoda tožnika, zaradi česar ji je bil kršen predpisani počitek. Tožnik je namreč zamudil ravno tedaj, ko se opravlja jutranja nega in je najbolj ključno, da je na enoti prisotno pravilno število zaposlenih. Glede samovoljne menjave izmen je prvostopenjsko sodišče poudarilo, da je spoštovanje pravil v zvezi s tem pomembno, ker mora toženec zaposlene razporediti na delo glede na potrebe delovnega procesa in jim zagotoviti predpisane počitke. Poleg tega iz izpovedb C. C. in direktorice izhaja, da sta glede menjave izmene predhodna seznanitev vodje in njena odobritev nujni tudi zato, ker vodja preveri, ali imata delavca, ki menjata izmeno, res isto izobrazbo (delo je namreč organizirano na podlagi profilov). Nadalje, tožnikovo opravičevanje gledanja televizije s sklicevanjem na to, da ni imel dela, je direktorica zanikala. Kot je poudarila, pa je tudi v primeru, če bi tožnik res že vse postoril, tako kot tudi drugi delavci imel dolžnost in odgovornost, da se pogovarja z oskrbovanci, jih pelje na sprehod, z njimi igra šah ... V zvezi z okoliščino zadnjega očitka, ko je oskrbovanec B. B. zadevno noč spal v srajci, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da je to pomenilo, da zvečer ni bil umit, in to kljub temu, da je tedaj obstajala možnost okužbe s covid-19. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da so se tožniku očitana ravnanja nedvomno negativno odrazila v delovnem procesu in predstavljajo njegovo napačno postopanje. Zmotna je pritožbena navedba, da je opravljal delo na utečen način. V postopku namreč ni dokazal, da bi delo pri tožencu običajno potekalo tako, kot je ravnal tožnik v primerih utemeljeno mu očitanih kršitev.

11. Pritožba očita, da tožniku ni bilo dokazano hudo malomarno oziroma malomarno ravnanje. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je huda malomarnost kot oblika krivde (alternativno naklep) zahtevana le pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pri redni odpovedi iz krivdnega razloga hujša oblika krivde ni zahtevana. Soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik ugotovljene kršitve storil z malomarnim in brezbrižnim ravnanjem, ki je odstopalo od ravnanja povprečno skrbnega zaposlenega, oziroma da mu je mogoče očitati celo hudo malomarnost. Kot je bilo že obrazloženo, ni dokazal, da je bil običajen in utečen načina dela ostalih zaposlenih pri tožencu tak, kakršno je bilo ravnanje tožnika v obravnavanih dogodkih. Prav tako ni dokazal, da bi ga katera od okoliščin, ki jih je navajal (oteženi delovni pogoji, covid-19 situacija, njegovo zdravstveno stanje), lahko opravičeno razbremenila odgovornosti za očitana ravnanja. Pravil, ki so veljala v delovnem procesu toženca, ni upošteval in je ravnal samovoljno. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je za podajo odpovedi obstajal utemeljen odpovedni krivdni razlog.

12. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo o obstoju tega pogoja. Ponavljanje kršitev tožnika je bilo nedvomno dokazano, saj je storil kršitev iz pisnega opozorila in v odpovedi očitane konkretizirane kršitve. Upoštevajoč dejavnost toženca (nega in oskrba starostnikov, nastanjenih v domu upokojencev) je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo izpoved direktorice, da morajo biti delavci toženca pri delu odgovorni, ga opravljati s spoštovanjem do človeka, ne sme jim biti vseeno, ali zamujajo itd. Ker je tožnik kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ponavljal, je direktorica utemeljeno izgubila zaupanje vanj, oziroma da bo delo opravljeno varno in strokovno. Zaključek, da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z njim ni bilo več možno, je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

13. Glede na obrazloženo je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana iz krivdnega razloga, zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo.

14. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).