Jedro

V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2013, ter da se mu prizna pokojninska doba za čas zaposlitve pri slovenskem podjetju in da se mu prizna in izplača sorazmerni del starostne pokojnine od 2009 dalje. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da že več let traja postopek ugotavljanja dejanskega stanja glede pravice do pokojnine za delovno dobo, ko je bil zaposlen pri slovenskem podjetju A. na gradbišču podjetja na B. v Republiki Hrvaški. Gre za neprekinjeno delo na enem gradbišču in sicer od 17. 7. 1970 do 10. 9. 1970 in od 11. 9. 1970 do 1. 4. 1972. V matični evidenci je zavarovalna doba evidentirana za čas od 17. 7. 1970 do 31. 12. 1970 in za čas od 1. 1. 1972 do 1. 4. 1972. V delovni knjižici pa je celotna doba vpisana s strani slovenskega delodajalca. Iz sklepa nosilcev zavarovanja v Republiki BiH in v Republiki Hrvaški je razvidno, da sporna zavarovalna doba pri teh nosilcih ni vpisana. Tožnik k pritožbi še enkrat prilaga plačilne liste za čas od meseca julija 1970 do julija 1971 ter potrdilo, ki govori o njegovi zaposlitvi od junija 1970 dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in mu prizna stroške postopka oziroma podrejeno, da toženi stranki naloži, da začne postopek ugotavljanja zavarovalne dobe skupaj s hrvaškim in bosanskim nosilcem zavarovanja oziroma, da zagotovi plačilo prispevkov pri nosilcih v drugih republikah ter da po skupnem reševanju določijo plačnika neizplačanih pokojnin, zamudnih obresti in stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2013, s katero je bil odpravljen sklep št. ... z dne 16. 8. 2013. Pod točko II izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnila.

6. V predmetni zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem sorazmernega dela starostne pokojnine po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP št. 10/08).

7. Tožnik je dne 25. 9. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pred tem je dne 25. 8. 2008 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Prvostopenjski organ se je postavil na stališče, da gre za isto upravno stvar, zato je tožnikovo zahtevo z dne 25. 9. 2012 zavrgel. Drugostopenjski organ pa je tako odločitev odpravil ter sam presojal, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Postavil se je namreč na stališče, da gre za dve različni pravici in da torej ne gre za isto upravno stvar. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v času od 17. 7. 1970 do 10. 9. 1970 in od 11. 9. 1970 do 1. 4. 1972 zaposlen pri slovenskem podjetju in sicer pri A. v C., kar je razvidno tudi iz fotokopije delovne knjižice. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik delo ves čas opravljal na Hrvaškem in sicer pri poslovni enoti omenjenega podjetja na B. (Hrvaška). V matični evidenci zavarovancev je evidentirana zavarovalna doba dopolnjena v Sloveniji in sicer od 17. 7. 1970 do 31. 12. 1970 in od 1. 1. 1972 do 1. 4. 1972 v skupnem trajanju 8 mesecev in 15 dni. V zadevi je tako sporno zgolj obdobje od 1. 1. 1971 do 31. 12. 1971 (1 leto).

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v drugem odstavku 187. člena določa, da osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Kako se računa pokojninska doba je bilo določeno tudi v predpisih, veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-1, ki jih podrobno navaja že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Bistveno je le, da se v pokojninsko dobo šteje le čas dopolnjen v zavarovanju pri zavodu (torej pri toženi stranki). Ali je šlo za zavarovanje pri toženi stranki pa je odvisno od odgovora na vprašanje, ali so se prispevki plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji, ali pa so se plačevali nosilcu zavarovanja, kjer je tožnik delal, torej upoštevaje sedež poslovne enote. V zadevi Psp 47/2012 z dne 9. 2. 2012 je pritožbeno sodišče že presojalo vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da se prispevki niso plačevali slovenskemu nosilcu zavarovanja. Podlaga temu pa je bil Temeljni zakon o prispevkih in davkih občanov (Ur. l. SFRJ, št. 13/70 s spremembami), ki ga navaja že tožena stranka v izpodbijani dokončni odločbi. Omenjeni zakon je namreč predpisoval obveznost plačevanja prispevkov tisti družbenopolitični skupnosti na območju katere je bil sedež predstavništva podjetja oziroma stalno prebivališče zavezanca in ne tisti, na območju katere je bil sedež matičnega podjetja. Kot je bilo že ugotovljeno in kar med strankama ni sporno, je A. imelo poslovno enoto, torej predstavništvo podjetja na B. (Hrvaška), tožnik pa tudi stalnega prebivališča ni imel v Republiki Sloveniji, temveč v BiH, kar ugotavlja tožena stranka v svoji odločbi in kar med strankama očitno ni sporno. Ker prispevki niso bili plačani v Sloveniji, zato tudi v matični evidenci zavarovalna doba za čas od 1. 1. 1971 do 31. 12. 1971 ni vpisana. Vse to pa pomeni, da tožniku tudi po stališču pritožbenega sodišča spornega obdobja ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Tudi, če se upošteva 8 mesecev in 15 dni, pa ta doba ne zadostuje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. V 23. členu Sporazuma je namreč določeno, da če zavarovalna doba, ki se upošteva po zakonodaji ene pogodbenice, ne znaša skupaj 12 mesecev, se po njeni zakonodaji ne prizna nobena dajatev. Čas zaposlitve, ki je krajši od 12 mesecev skladno z 36. členom Sporazuma prevzame bosansko hercegovski nosilec zavarovanja.

9. Kot je bilo že pojasnjeno je za odločitev bistvena zgolj pravna ureditev glede plačevanja prispevkov v spornem obdobju. Ker je bilo za odločitev bistven zgolj odgovor na vprašanje, kam so se plačevali prispevki glede na tedanjo pravno podlago, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnikovih sodelavcev oziroma sosedov iz BiH, saj ti dokazi za rešitev sporne zadeve niso relevantni.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.