Jedro

V pravdah na podlagi napotitve iz 1. in 3. odst. 144. čl. ZPPSL se o pravdnih stroških odloča po določbah ZPP o stroških postopka.

Določba 1. odst. 145. čl. ZPPSL ne pride v poštev za odločanje o pravdnih stroških. Njen pomen je le v tem, da določa, kdaj so pravdni stroški, stroški stečajnega postopka. Kot iz določbe izhaja, da to tedaj, če je stečajni upravitelj neutemeljeno prerekal terjatev. Na utemeljenost prerekanja v stečajnem postopku kaže prav izid pravde.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka (2. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 29.500,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1996 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, odmerjene v višini 15.615,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odločitev je oprlo na določbo 1. odst. 145. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL). Na tej podlagi je ugotovilo, da je stečajni upravitelj utemeljeno prerekal terjatev tožeče stranke, zaradi česar stroški tožeče stranke ne morejo biti stroški stečajnega postopka in jih mora nositi sama. Prav tako pa mor svoje stroške sama nositi tudi tožena stranka, ker v pravdi ni uspela Zoper tako stroškovno odločitev sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Tožeča stranka odločitev napada, kot materialnopravno nepravilno, saj je v pravdi uspela. Dejstvo utemeljenega prerekanja po stečajnem upravitelju pa je po njenem mnenju prvostopno sodišče napačno ugotovilo, saj je bil stečajni dolžnik s fakturo dokazovano prijavljeno terjatev tožeče stranke dolžan preveriti tudi po lastni dokumentaciji, torej s pregledom dobavnice, s katero je razpolagal. ZPPSL nima določbe o tem, kaj vse mora upnik priložiti prijavi terjatve. Po mnenju pritožnice bi prvostopno sodišče s popolno ugotovitvijo dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava moralo stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v pravdi uspela, ugoditi.

Iz pritožbe tožene stranke zoper stroškovno odločitev prvostopnega sodišča pa izhaja, da je izpodbijani sklep zaradi nepravilne uporabe določb 137. čl. ZPPSL in 219. čl. ZPP napačen. Upnik, ki v prijavi terjatve ne navede pravne podlage in ki torej ob smiselni uporabi 219 čl. ZPP v stečajnem postopku ne navede vseh dejstev in ne predlaga dokazov, na katere opira svoj zahtevek, krivdno povzroči prerekanje terjatve s strani stečajnega upravitelja in kasnejšo pravdo. Tako uporabljene določbe pa bi morale prvostopno sodišče privesti k odločitvi o pravdnih stroških v korist tožene stranke.

Pritožnici sta predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek oziroma (tako tožeča stranka) pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugotovi tudi obstoj terjatve tožeče stranke v višin pravdnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

O povrnitvi stroškov v pravdnem postopku odloča sodišče na podlagi določb ZPP o stroških postopka (XII. poglavje ZPP). Stranka, ki v pravdi popolnoma propade, mora nasprotni stranki povrniti stroške (glej 1. odst. 154. čl. ZPP). Prav ima tožeča stranka, da ji gre povrnitev pravdnih stroškov, ker je v predmetnem sporu uspela. Sodišč prve stopnje je namreč ugotovilo obstoj njene terjatve do tožene stranke v višini 29.527,40 SIT spp (glej 1. tč. izreka sodbe). Toženi stranki, ki je tožbeni zahtevek pripoznala ne gre povrnitev pravdnih stroškov, ker niso izpolnjene predpostavke iz 157. čl. ZPP. Z napotitvenim sklepom (A-2) je namreč dala povod za tožbo in tožbeni zahtevek pripoznala potem, ko se je spustila v obravnavanje glavne stvari (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 3.10.1996 - red. št. 6 spisa).

Napadena odločitev je glede na materialnopravne določbe, ki jih je potrebno uporabiti pri odločanju o stroških pravdnega postopka, neustrezna in brez pravne podlage. Sodišče namreč lahko odloči, da trpi vsaka stranka svoje stroške glede na doseženi uspeh le, če stranka deloma zmaga v pravdi (glej 2. odst. 154. čl. ZPP).

Določba 1. odst. 145. čl. ZPPSL ne pride v poštev za odločanje o pravdnih stroških. Njen pomen je le v tem, da določa, kdaj so pravdni stroški, stroški stečajnega postopka. Kot iz določbe izhaja, je to tedaj, če je stečajni upravitelj neutemeljeno prerekal terjatev. Na utemeljenost prerekanja v stečajnem postopku kaže prav izid pravde.

Zato se v tej zadevi, v kateri je tožeča stranka v celoti uspela na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka, stečajni upravitelj ne more sklicevati na utemeljenost prerekanja v stečajnem postopku. Kot stranka je namreč tožena stranka v pravdi zaradi ugotovitve prerekane terjatve (glej 1. odst. 144. čl. ZPPSL), propadla. Pritožbeno sodišče v tej zvezi k razlogom izpodbijane odločbe še pripominja, da se je stečajni upravitelj po določbi 1. odst. 142. čl. ZPPSL dolžan o vsaki prijavljeni terjatvi določno izjaviti, ali jo prereka, ali priznava.

Do takega stališča, v izogib nepotrebnim stroškom za stečajno maso in v skladu s posebno skrbnostjo dobrega gospodarja, pa mora priti stečajni upravitelj na podlagi zanesljive ugotovitve o utemeljenosti ali neutemeljenosti prijave. Za tako visoko stopnjo prepričanja je dolžan v prijavi terjatve zatrjevano dejansko stanje ugotoviti na podlagi dokumentacije stečajnega dolžnika ali na drug primeren način, torej tudi s pozivom stečajnemu upniku na predložitev dodatnih dokazov, vse to pa še v okviru stečajnega postopka. V okviru potrebne skrbnosti in gospodarnega ravnanja s stečajno maso se na tak način lahko izogne pravdi, v katero naj bi se spustil le na podlagi realnih predvidevanj za uspeh.

Navedeno so razlogi, na podlagi katerih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče iz ugotovljenih dejstev napravilo napačne dejanske zaključke in pri odločitvi o stroških pravdnega postopka zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep o stroških spremenil tako, da je ugodilo stroškovnemu zahtevku tožeče stranke (3. tč. 380. čl. ZPP). Pri tem je uporabilo po načelu uspeha določbo 1. odst. 154. čl. ZPP, saj je tožeča stranka v pravdi uspela.

Pri odmeri stroškov pa je pritožbeno sodišče uporabilo še 1. odst. 155. čl. ZPP, po katerem je upoštevalo samo tiste stroške tožeče stranke, ki so bili za pravdo potrebni: za sestavo tožbe, poštnino, zastopanje na glavni obravnavi, odsotnost iz pisarne, kilometrino, sodne takse in končno poročilo.

Navedene stroške je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo po stroškovniku, ki ga je podala v skladu z določbo 1. odst. 164. čl. ZP in ustreznimi določbami 13., 14. čl. in tar. št. 13, 15 ter 33 Odvetniške tarife oziroma tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah. Z uporab iste materialnopravne podlage pa je zavrnilo stroškovni zahtevek v zvezi z vlogo z dne 25.9.1996 (dokazni predlog na red. št. 4 spisa), ker gre za vlogo, katere vsebino bi bila tožeča stranka dolžna izčrpati že v tožbi (primerjaj 219. čl. ZPP) ter za konferenco s stranko. Odmera za razgovor s stranko je vsebovana v nagradi za sestavo tožbe, ki je pisni rezultat takega razgovora. Upoštevajoč vrednost točke na dan izdaje izpodbijane odločbe (glej 1. odst. 7. čl Odvetniške tarife) je tako stroške tožeče stranke odmerilo v znesku, razviden iz izreka te odločbe.

Tožeči stranki, ki je s pritožbo uspela, je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (2. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Te je pritožbeno sodišče po višini odmerilo, upoštevajoč določno zahtevo tožeče stranke, v skladu s 1. tč. tar. št 16 in tar. št. 33 Odvetniške tarife oziroma tar. št. 3 Zakona o sodni taksah, upoštevajoč vrednost točke ob izdaji te odločbe.