Jedro

Obseg potreb preživninskega upravičenca, ki jih sodišče upošteva je odvisen od višine sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Očetov mesečni dohodek znaša 665,00 EUR, v nasprotju z materjo, ki prejema izredno visok mesečni dohodek v višini 4.900,00 EUR. Tako oče kot mati živita v svojem stanovanju. Oče je lastnik še dveh stanovanj, za kateri plačuje kredit in ju oddaja ter ju namerava v prihodnje prodati. Ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je očetovo premoženjsko stanje solidno, v primerjavi z materinim, ki je tako zelo dobro, da po njeni lastni izpovedbi ne dela kompromisov pri stroških (ne pri nakitu, ne pri avtomobilu) in da niti ne ve, kakšne dohodke pravzaprav ima.

Ob upoštevanju pridobitnih zmožnosti obeh staršev, ob dejstvu, da mati poleg A. A. preživlja še enega otroka, ob izredno visokem neto dohodku, s katerim mesečno razpolaga in glede na to, da mladoletni A. A. preživi veliko časa s svojim očetom, da v času izvajanja stikov ni vsa skrb v celoti na njegovi materi, je pravilna odločitev sodišča, ki je breme preživnine razporedilo tako, da je mati dolžna pokriti 60 % priznanih potreb, oče pa 40 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank A. A. zaupa v vzgojo in varstvo tožnici, materi B. B., (I.) in toženi stranki, očetu C. C., naložilo, da od 21. 12. 2016 do 30. 6. 2017 za sina plačuje mesečno preživnino 162,00 EUR, za čas od 1. 7. 2017 dalje pa 140,00 EUR (III). V presežku (do 250,00 EUR) je tožbeni zahtevek na plačilo preživnine zavrnilo (V.) in v IV. točki izreka odločilo o stikih med očetom in sinom. Sklenilo je, da vsaka od strank nosi svoje stroške postopka sama (VI.).

2. Odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na višino preživnine (III. v zvezi z V.) in način izvajanja stikov med očetom in sinom (IV) izpodbija tožeča stranka. V uvodu navaja, da je sodba preuranjena, ker je bila izdana, predno je sodišče odločilo o ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka glavne obravnave. Ne strinja se, da mora ona po A. A., kadar vikend preživi pri očetu. Nasprotuje odločitvi, da bi sin vsako drugo sredo noč prespal pri očetu, ker mu ne zaupa, da bo v četrtek pravočasno pripeljal sina v šolo in preveril, ali je sin izpolnil šolske obveznosti. Tudi A. A. šolska torba bi bila pretežka, ker bi moral imeti v njej predmete za dva dneva. Moti jo, da je sodišče čas preživljanja počitnic določilo fiksno vsakih 14 dni pri enem od staršev in pri tem ni upoštevalo, da je toženi lahko na dopustu kadarkoli, tožnica pa ne. V najbolj skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da tožnica s sinom ne bo mogla preživeti dopusta. Brez obrazložitve je odločitev, da se med počitnicami stik v sredo začne ob 9. uri, oče pa sina namesto v četrtek zjutraj v šolo, pripelje ob 15. uri na materin dom. Tako velik obseg stikov kot ga je določilo sodišče, je popolno presenečenje, ker tega nobeden od staršev ni predlagal. Sodišče ni določilo, od katere ure dalje A. A. preživlja počitnice pri očetu, niti ni zapisalo, ob kateri uri ga je oče dolžan vrniti na dom matere. Samovoljno in brez obrazložitve je sodišče znižalo stroške za preživljanje A. A., obveznost preživljanja pa v razmerju 40 : 60 prevalilo v breme matere kljub temu, da je imela očetova družba izkazan bilančni dobiček v višini 32.500,00 EUR, da je oče lastnik dveh stanovanj v ... in drugih preživninskih obveznosti razen do A. A. nima, tožnica pa mora preživljati tudi svojega polnoletnega sina iz prejšnje zveze.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kako bi dejstvo, da sodišče pred izdajo sodbe ni odločilo o ugovoru pritožnice v zvezi z nepravilnostmi pri prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave, lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožba ne navaja, zato je neutemeljena.

O višini preživnine:

6. V obseg stroškov, ki jih zajema preživnina spadajo stroški življenjskih potreb: stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Obseg potreb preživninskega upravičenca, ki jih sodišče upošteva je odvisen od višine sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Očetov mesečni dohodek znaša 665,00 EUR, v nasprotju z materjo, ki prejema izredno visok mesečni dohodek v višini 4.900,00 EUR. Tako oče kot mati živita v svojem stanovanju. Oče je lastnik še dveh stanovanj, za kateri plačuje kredit in ju oddaja ter ju namerava v prihodnje prodati. Zgoraj opisane premoženjske sposobnosti obeh staršev kažejo, da je sodišče prve stopnje preživninske potrebe mladoletnega A. A. ocenilo primerno in obrazloženo znižalo posamezne stroške, ki jih je navedla mati po višini. Ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je očetovo premoženjsko stanje solidno, v primerjavi z materinim, ki je tako zelo dobro, da po njeni lastni izpovedbi ne dela kompromisov pri stroških (ne pri nakitu, ne pri avtomobilu) in da niti ne ve, kakšne dohodke pravzaprav ima.

7. Posledično je pravilno tudi stališče, da so stroški za samoplačniško zobozdravstveno ambulanto nadstandard, ki ga pritožnica, če želi in to zmore, lahko privošči sinu. Toženi glede na zgoraj opisano premoženjsko stanje k tem stroškom ni dolžan participirati, ker je zobozdravstveno varstvo šoloobveznih otrok v Sloveniji dostopno tudi brezplačno.

8. Pritožnica avtomobila ne uporablja izključno za prevoz A. A. Stroški za uporabo garaže se zaradi dejstva, da se v avtu včasih pelje tudi A. A., ne povečajo. Zato ni dolžnost očeta, da prispeva k stroškom za najem garaže. 9. Dobiček v višini 32.534,03 EUR, na katerega se sklicuje pritožba, je last družbe. Ker ni izkazano niti zatrjevano, da si je toženi bilančni dobiček izplačal, to bistveno ne vpliva na njegovo preživninsko sposobnost. 10. Ob upoštevanju pridobitnih zmožnosti obeh staršev, ob dejstvu, da mati poleg A. A. preživlja še enega otroka, ob izredno visokem neto dohodku, s katerim mesečno razpolaga in glede na to, da mladoletni A. A. preživi veliko časa s svojim očetom, da v času izvajanja stikov ni vsa skrb v celoti na njegovi materi, je pravilna odločitev sodišča, ki je breme preživnine razporedilo tako, da je mati dolžna pokriti 60 % priznanih potreb, oče pa 40 %.

O stikih med očetom in sinom:

11. Sodišče je skrbno argumentiralo odločitev v zvezi s stiki in pravilno upoštevalo utrjeno stališče sodne prakse, da morajo biti stiki načeloma določno opredeljeni, sploh v primerih, kot je konkretni, ko zaradi napetega odnosa zaenkrat starša še nista sposobna sama doseči konstruktivnih dogovorov. Zato je sodišče moralo obseg stikov določiti točno na datum in uro. Trditve matere, da oče ni sposoben poskrbeti, da bi sin opravil šolske obveznosti in prišel v šolo pravočasno, so neprepričljive in zato neutemeljene.

12. Tožnica prihaja sama s seboj v nasprotje ko navaja, da ima nepredvidljiv urnik dela, pa tega sodišče ni upoštevalo, saj očitno niti sama ne ve, kako bi sodišče lahko prilagodilo termin njenemu delovnemu času, glede na to, da je po njenih lastnih navedbah povsem nepredvidljiv.

13. Po materinih navedbah za A. A. v njeni odsotnosti skrbijo njen polnoletni sin ter njena starša, zato pritožbeno sodišče ne vidi ovire, da v njeni odsotnosti, v nedeljo zvečer ne bi prišel po A. A. eden izmed njih.

14. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče ni določilo, od katere ure dalje preživlja počitnice pri očetu in ob kateri uri ga mora oče pripeljati na dom matere. Sodišče se je določno opredelilo, da se stiki med počitnicami začnejo izvajati ob 9.00 uri zjutraj, kar pomeni tudi za čas, ko bo A. A. odšel k očetu na počitnice in se vedno zaključijo ob 19.00 uri, z izjemo v primeru, kadar v noči iz srede na četrtek prespi pri očetu.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba je zato zavrnjena, izpodbijana sodba pa potrjena (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa tožena stranka ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. in 165. člen ZPP).