Jedro

Res je, da sodišče prve stopnje o dveh izjasnitvah ni razlogovalo, vendarle pa to samo po sebi še ne pomeni, da je s tem prekršilo pravico do izjave oziroma do obrambe posameznega obdolženca, saj je vsebinsko videti, da sta zagovornika povsem enake navedbe ponovila tudi v pritožbi, o kateri pa je sodišče odločilo z izpodbijano odločbo.

Pripor ni edini ukrep za zagotovitev navzočnosti tujca, državljana EU v kazenskem postopku, ki se vodi v naši državi, gotovo pa je, da bi izpustitev tujca na prostost samo zaradi tega pomenila ravnanje, ki bi bilo v flagrantnem nasprotju z načeli hitrosti in ekonomičnosti postopka, o čemer se je sodna praksa doslej tudi že izrekla.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru zoper oba uvodoma navedena obdolženca pripor, ki je bil zoper njiju odrejen iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP iz istega pripornega razloga podaljšal še po vloženi obtožbi. Obdolženca se v priporu nahajata od 9.12.2022 ure dalje.

2. Zoper sklep se najprej pritožuje zagovornik obdolženega A. A. Vsebinsko je videti, da graja v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje in kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zagovornica obdolženega B. B. prav tako izpodbija sklepe, ki jih je glede obstoja pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sprejelo prvostopenjsko sodišče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper njenega varovanca odpravi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Utemeljen sum, da sta obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, pripadajoče fotografske dokumentacije in pa tega, kar sta povedala kot priči zaslišana policista C. C. in Č. Č. Sicer pa je vsebinsko tudi videti, da zagovornika obstoju utemeljenega suma ne oporekata.

6. Kolikor pa se pritožbi nanašata na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa pritožnika tudi ne moreta biti uspešna. Zagovornica obdolženega B. B. ima sicer prav, ko v pritožbi navaja, da zunajobravnavni senat ob odločanju o tožilskem predlogu za podaljšanje pripora ni upošteval njenega odgovora na predlog, ki ji je bil poslan v odgovor. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v celoti protispisna ugotovitev senata prvostopenjskega sodišča, ko v razlogih grajanega sklepa navaja, da se zagovornika v zvezi s predlogom za podaljšanje pripora nista izjasnila. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sta oba zagovornika po elektronski pošti sodišču prve stopnje poslala izjasnitev glede predloga (listovna št. 137 in 139). Res je, da sodišče prve stopnje o teh dveh izjasnitvah ni razlogovalo, vendarle pa to samo po sebi še ne pomeni, da je s tem prekršilo pravico do izjave oziroma do obrambe posameznega obdolženca, saj je vsebinsko videti, da sta zagovornika povsem enake navedbe ponovila tudi v pritožbi, o kateri pa je sodišče odločilo z izpodbijano odločbo.

7. Iz vsebine obeh pritožbe je videti, da pritožnika ugotovitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se te nanašajo na sam obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP niti ne izpodbijata, temveč grajata le ugotovitve sodišča prve stopnje o neogibnosti oziroma sorazmernosti pripora. Oba menita, da pripor ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Neogibnost pripora za izvedbo in dokončanje kazenskega postopka v luči 20. člena Ustave Republike Slovenije izhaja že iz narave pripornega razloga samega. Prav tako pa tudi o sorazmernosti ukrepa ni nikakršnega dvoma, upoštevaje pri tem težo obravnavanega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let zapora ter obligatorna denarna kazen, dosedanje trajanje pripora in pa način izvršitve, s katerim sta obdolženca spravila v nevarnost zdravje, pa tudi življenje prebežnikov. Res je sicer, kar navajata zagovornika, da pripor ni edini ukrep za zagotovitev navzočnosti tujca, državljana EU v kazenskem postopku, ki se vodi v naši državi, gotovo pa je, da bi izpustitev tujca na prostost samo zaradi tega pomenila ravnanje, ki bi bilo v flagrantnem nasprotju z načeli hitrosti in ekonomičnosti postopka, o čemer se je sodna praksa doslej tudi že izrekla (odločbi VS RS XI Ips 79538/2010 z dne 18.11.2010, XI Ips 38716/2016 z dne 20.10.2016 in druge). V kolikor bi sprejeli tezo pritožnikov, da je pripor v državi članici EU zoper drugega državljana EU nesorazmeren ukrep, potem bi to pomenilo, da pripora v nobenem primeru ne bi bilo mogoče odrediti, kar je pa gotovo nesprejemljiva situacija, pri čemer je potrebno pri obdolženemu A. A. povedati tudi to, da gre za državljana Turčije, ki članica EU sploh ni.

8. Zagovornica obdolženega B. B. v pritožbi omenja tudi težave, ki jih ima njen varovanec v zvezi s svojim zdravjem oziroma sladkorno boleznijo, za katero boleha in ki naj bi bila pri njem v resni fazi. Obdolžencu je njegovo zdravstveno stanje zagotovo bilo znano že takrat, ko se je odločil za izvršitev obravnavanega početja, pa ga to pri vsem skupaj ni prav nič motilo, pri čemer pa je potrebno povedati tudi to, da bo obdolženec v priporu imel na razpolago ustrezno zdravstveno oskrbo in potrebno pomoč, tako, kakor nekaj o tem v svoji pritožbi opisuje že zagovornica sama.

9. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.