Jedro

V vmesni sodbi mora biti določeno, ali gre za solidarno ali za razdelno odgovornost. V primeru razdelne odgovornosti morajo biti že v vmesni sodbi določeni deleži posameznih tožencev.

Razdelna odgovornost je v razmerju do zahtevka za solidarno plačilo nekaj manj (minus) in ne nekaj drugega (aliud).

Pravilo, da morajo biti odločbe izdane v slovenskem jeziku, ne pomeni le tega, da morajo biti uporabljene slovenske besede, marveč da mora besedilo ustrezati celotnemu sklopu slovničnih pravil. Njihov sestavni del je tudi skladnja slovenskega jezika.

Izhodišče reševanja spora v odškodninski pravdi za okoljsko škodo, ki nastaja z obratovanjem dovoljene dejavnosti, mora biti v škodi, ki je zatrjevana in ne v ugotavljanju emisij. Ključno je, ali tako zatrjevana škoda (poslabšanje okolja in zmanjšanje premoženjske koristi zaradi poslabšanja okolja) presega normalne meje. K škodljivemu dejstvu se ozremo šele v naslednjem koraku, ko že vidimo, da je okolje razvrednoteno. Šele tu imamo opraviti s težkim strokovnim vprašanjem, ali obstaja (naravna) vzročna zveza med dejavnostjo posamezne tožene stranke in premoženjsko škodo, ki je posledica poslabšanega ali celo uničenega okolja. Nato sledi še (verjetno) pravno najbolj zahteven korak: kako pravno-vrednotno pripisovati nastalo premoženjsko škodo različnim emitentom.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Obravnavana zadeva je odškodninska, tožniki pa uveljavljajo premoženjsko škodo, ki naj bi jim nastala zaradi škodljivih izpustov ob sicer dovoljenem obratovanju vseh štirih toženk.

Sodišče prve stopnje je že v drugo izdalo vmesno sodbo. Izrek tokrat izpodbijane vmesne sodbe se glasi: „Tožbeni zahtevek tožečih strank je po temelju utemeljen glede premoženjske škode na poljščinah, sadnem drevju in gozdu zoper tožene stranke.“ Proti sodbi vlagajo pritožbe vse štiri toženke. Pritožbe so izrazito obsežne (tako kot tudi sodba in spis), zato bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzelo le probleme, na katere se osredotočajo.

Pritožba drugotoženke: Drugotoženka se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Če tega ne bo storilo, potem naj sodbo vsaj razveljavi. Pritožba izhaja z izhodišča, da je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine na podlagi solidarne odgovornosti ter da je sodišče takšnemu zahtevku ugodilo. Temu pritožba nasprotuje. Meni, da predpostavke solidarne odgovornosti niso podane. Sodišče je ugotavljalo deleže za posamezne toženke, torej je deleže mogoče ugotoviti. Trdi, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Nadalje sodišču očita, da se ni izreklo o ugovoru zastaranja, čeprav je tožena stranka opozorila, da je vsaj del škode zastaran.

Pritožnica sodišču očita kršitev pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko 30. 11. 2012 (torej več kot 15 let po vložitvi tožbe) pozvalo, naj dopolni svoje navedbe, pritožnica meni, da so navedbe tožnikov z dne 14. 6. 2011, 17. 6. 2011 in 21. 6. 2011 prepozne.

Pritožnica sodišču očita, da ni ravnalo v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa višjega sodišča z dne 24. 3. 2004. Tako ni ugotavljalo pojma škode, ki presega normalno mejo.

Ob ugotavljanju škode in vzročne zveze se sodišče po stališču pritožnice povsem izgubi pri navajanju podatkov o količini emisij, kakor izhajajo iz mnenj izvedencev. Vsebinsko se do pomena teh emisij sodišče sploh ne opredeli. Nadalje nasprotuje tudi ravnanju sodišča, ki se je oprlo na določbo petega odstavka 227. člena ZPP.

Trdi, da sodišče sploh ni ugotavljalo vzročne zveze. Prav tako ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti.

Nadalje trdi, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je prispevek drugotoženke k zatrjevani škodi enak 0. V zaključku pritožbe se zavzema za to, da pritožbeno sodišče ob morebitni razveljavitvi zadevo dodeli drugemu sodniku.

Pritožba tretjetoženke: Tudi tretja toženka se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču, enako kot drugotoženka, primarno predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Tudi tretjetoženka v svoji pritožbi sodišču očita, da se ni ustrezno ukvarjalo z vprašanjem standarda škode, ki presega normalno mejo iz tretjega odstavka 156. člena ZOR (2).

Nadalje sodišču očita, da je le pavšalno ugotavljalo obstoj temelja odgovornosti tožencev do vseh tožnikov skupaj.

Tudi tretjetoženka sodišču očita kršitev pravila o prekluziji.

Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje za potrebe vmesne sodbe ugotoviti, da naj bi tretjetoženka sama, ne pa skupaj z ostalimi toženkami s prekomernimi izpusti povzročala škodo.

Nadalje meni, da vzročna zveza ni dokazana. Ne glede na to meni, da sodišče skozi obrazložitev vnaša v sodbo element solidarne odgovornosti.

Sodišču dalje očita, da ni upoštevalo tega, da kritje zatrjevane škode zagotavlja Zakon o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije. Ker je tako, naj bi tožniki torej že prejeli odškodnino za to škodo. Dodatna odškodnina za to ne more biti utemeljena.

Nadalje se ukvarja pritožba še z vprašanjem emisij, graja izvedensko mnenje, sodišču očita, da nazadnje stranki ni dalo možnosti, da se o njem izjavi in podobno. Nato v zaključku pritožbe strne vprašanja, na katera bi moralo sodišče odgovoriti, pa ni. Moralo bi ugotoviti morebitne prekoračitve mejnih vrednosti v zvezi s posameznimi škodljivimi snovmi v vsakem letu za vtoževano obdobje, in sicer povsem konkretno za tretjetoženko. Moralo bi ugotoviti dejanski nastanek škode v spornem obdobju na gozdovih, kmetijskih kulturah in sadnem drevju tožnikov. Moralo bi ugotoviti vpliv prekoračitev mejnih vrednosti škodljivih snovi na gozdove, sadno drevje in kmetijske kulture. In nazadnje, moralo bi presoditi, kakšna je krajevno normalna škoda.

Pritožba četrtotoženke: Tudi ta se sklicuje na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Četrtotoženka predvsem znova trdi, da je sodišče zamolčalo obstoj sodne poravnave. Vztraja, da gre za res transacta. Trdi, da je sodna poravnava 22. 11. 2007 postala pravnomočna. Četrtotoženka je svojo obveznost iz sodne poravnave (plačilo 70.000,00 EUR) izpolnila.

Sicer poleg te kršitve (po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) sodišču očita tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena zakona.

Ko četrtotoženka s pritožbo napada vsebino same sodbe, navaja podobne očitke, kot drugo in tretje toženka.

Pritožba prvotoženke: Prvotoženka se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga, kot že tudi ostale, razveljavitev izpodbijane sodbe.

Uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, trdi, da so zahtevki delno zastarani, sodišču očita, da je obrnilo dokazno breme glede vprašanja protipravnosti. Ugotovitve o preseganju normalne meje iz tretjega odstavka 156. člena ZPP so pavšalne.

Sklicuje se na prezrto dejstvo, da je po izdaji prejšnje vmesne sodbe začel veljati Zakon o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki zagotavlja pravno osnovo in sredstva za plačilo odškodnine za direktno škodo kmetijskim oškodovancem. Sodišču še očita, da je sicer deklariralo, da bo obravnavalo vsako stranko zase, v nadaljevanju pa jih je vendarle obravnavalo kot skupne onesnaževalce. Izrek izpodbijane sodbe vidi kot presojo, da je podana solidarna odgovornost toženk.

Pritožbe so bile vročene tožeči stranki. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožbe so utemeljene.

V obravnavani zadevi tožniki uveljavljajo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jim je nastajala v vtoževanem obdobju zaradi (sicer dovoljenega) obratovanja vseh štirih tožencev. Pravna podlaga zahtevka je podana v tretjem odstavku 156. člena ZOR (3). Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena ZPP). To pomeni, da bi moralo biti z izpodbijano sodbo odločeno o odškodninskopravni podlagi zahtevka iz tretjega odstavka 156. člena ZOR, v nadaljevanju (po pravnomočnosti vmesne sodbe) pa bi se sodišče ukvarjalo le še z obsegom pravno priznane škode (njeno višino), kar bi se nato neposredno odrazilo v znesku denarnih enot, ki jih mora posamezna toženka plačati posameznemu tožniku ali pa, ki jih morajo toženke solidarno plačati posamezniku tožniku.

O obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP Ali so uvodoma navedeni pogoji z izpodbijano sodbo res izpolnjeni? Je sodišče prve stopnje res presodilo o vseh prvinah, ki se nanašajo na podlago zahtevka iz tretjega odstavka 156. člena ZOR? Odgovor pritožbenega sodišča je, da nikakor ne.

Z vmesno sodbo mora biti odločeno o vseh prvinah odškodninskega zakonskega stanu iz tretjega odstavka 156. člena ZPP (4). To pomeni ugotovitev o obstoju škode, ki presega običajne meje (se pravi kvalitativni vidik škode, kvantitativni pa je pridržan za končno sodbo), ugotovitev vzročne zveze med to škodo in opravljanjem dejavnosti ter seveda, kar je imanentno slehernemu pravnemu razmerju, ugotovitev o pravnih subjektih tega pravnega razmerja.

Že na tem mestu (torej že v samem izreku izpodbijane sodbe) je razlog, ki ga pritožbeno sodišče ne more premostiti ter narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Sestavni del vmesne sodbe mora biti odločitev, kdo so odgovorne osebe in kakšna je vrsta njihove odgovornosti (5). Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kakšna je odločitev sodišča. Samostojna razlaga izreka vmesne sodbe bi vodila k sklepu, da je odgovornost toženk razdelna ter da vse štiri odgovarjajo po enakih delih (torej 25 %). Tako je zato, ker mora biti po večinskem stališču sodne prakse solidarna (nerazdelna) odgovornost izrecno navedena, sicer se šteje, da je obveznost razdelna. V izreku izpodbijane sodbe solidarnost obveznosti ni navedena. Dalje, ker niso navedeni niti deleži odgovornosti, ki odpadejo na posameznega toženca, ne bi bila mogoča drugačna razlaga, kakor da so ti deleži enaki. Če bi pritožbeno sodišče vmesno sodbo torej potrdilo, bi bilo sodišče v nadaljevanju zavezano prav s takšno vsebino. Glede na celoten postopek je evidentno, da takšna vsebina ne bi bila ustrezna.

Ker pa se sodba preizkuša celostno (torej: izrek v povezavi z obrazložitvijo), lahko pritožbeno sodišče ugotovi, da v obrazložitvi ni nikakršne opore za sklep, da je podana razdelna odškodninska odgovornost tožencev, vsakega do 25 %. V sodbi tudi ni razlogov o kakršnikoli drugačni razdelnosti. Sodišče je to vprašanje pustilo neodgovorjeno. To pa je vrzel, ki onemogoča preizkus izpodbijane vmesne sodbe. Ta vrzel ustreza bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pritožbenemu sodišču narekuje razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe.

Ker je ta pravdna zadeva ustavnopravno (23. člen Ustave) že nevzdržno stara, bo skušalo pritožbeno sodišče v nadaljevanju vendarle preseči golo kasacijsko naravo tega sklepa ter bo odgovorilo še na nekatere druge pomembne pritožbene očitke ter se opredelilo do samega izhodišča obravnavanega pravnega problema.

Vse štiri pritožnice sodišču očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. In res, ta ni podana le zato, ker v obrazložitvi ni opore za izrek, kakršen je, marveč še iz več drugih razlogov. Iz sodbe navkljub njenim 40 stranem (ali pa prav zato) ni razvidno materialnopravno izhodišče, na katerem sodišče sploh gradi. Sodišče se tako ne opredeli do samega instituta odškodnine odgovornosti za čezmerno okoljsko škodo, ki je posledica dovoljenega obratovanja tožencev. Sodišče se na načelni, abstraktni ravni sploh ne opredeli do vprašanja, katera je tista škoda, ki presega normalne meje. Kakšen je še dopusten tolerančni prag, ki ga je lastnik brez odškodninske odmene dolžan trpeti zaradi emisij. Namesto tega sodba sodišča prve stopnje povzema številne meritve in ugotovitve, povzete iz izvedenskih mnenj o emisijah škodljivih snovi, te podatke primerja z dovoljenimi mejnimi vrednostmi (6), nato pa brez ustrezne utemeljitve zaključi (dobesedno povzeto, z napakami vred): „Ob vsem navedem sodišče ocenjuje, da so bila mnenja verodostojna in da je glede na doslej izvedni dokazni postopek podane predpostavke odškodninske obveznosti toženih strank.“ Problem izpodbijane sodbe je, da je materialnopravno povsem nekonceptualna, zaradi česar se izgubi v mnoštvu podatkov o emisijah škodljivih snovi, vmes pa podaja obrazložitvene pasaže, ki ne dosegajo standarda iz 103. člena ZPP. Ta določa, da se odločbe strankam pošiljajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, to pa je v tem primeru slovenščina. To pa ne pomeni zgolj rabe slovenskih besed, marveč tudi upoštevanje celovitega sistema slovničnih pravil, kamor sodi tudi takšna skladnja slovenskega jezika, da je dosežen njegov osrednji namen. Ta namen je sporočilnost. Pritožbeno sodišče se zaveda ostrine te kritike. A ta je potrebna zaradi spoštovanja do pravdnih strank (7). Pravdne stranke si za tak pristop v obrazložitvi odločbe, izdane po 18-tih letih pravde, zaslužijo opravičilo. Na tem mestu jim ga v imenu sodstva izreka pritožbeno sodišče. O ustreznem pristopu k odškodninskopravnemu problemu čezmerne okoljske škode Izhodišče reševanja spora v tej pravdi mora biti v škodi, ki je zatrjevana. Treba se je vprašati, ali tako zatrjevana škoda (poslabšanje okolja in zmanjšanje premoženjske koristi zaradi poslabšanja okolja) ustreza pogojem iz tretjega odstavka 156. člena ZOR, torej: ali takšna škoda presega normalne meje. Kajti ko se sprašujemo, ali je podan ta pogoj, moramo biti zazrti v objekt škode, ne pa v škodljivo dejstvo (vzrok, ki ga predstavljajo emisije). K škodljivemu dejstvu se ozremo šele v naslednjem koraku, torej tedaj, ko že vidimo, da je okolje razvrednoteno (8). V tem koraku se nato sprašujemo, ali je v resnici razvrednoteno zaradi škodljivih emisij tožencev, ali pa vzrok tiči kje drugje. Šele tu imamo opraviti s težkim strokovnim vprašanjem, ki je sodišču prve stopnje vzelo največ energije in časa (namreč tega truda mu v nasprotju s slabo obrazložitvijo ni mogoče oponašati): ali obstaja (naravna) vzročna zveza med dejavnostjo posamezne tožene stranke in premoženjsko škodo, ki je posledica poslabšanega ali celo uničenega okolja. Nato sledi še, (verjetno) pravno najbolj zahteven korak, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti izpustilo: kako pravno-vrednotno pripisovati nastalo premoženjsko škodo štirim tožencem.

Materialnopravna prvina tega zadnjega koraka se nanaša na vprašanje, kako vrednotiti dejstvo, da je škoda posledica vplivov več imitentov in nadalje, da soprispevajo k njej še ostali onesnaževalci (promet, domače ogrevanje itd.). Posebna težava je, če je delež posameznega imitenta izrazito majhen ter sam zase škode sploh ne bi povzročil. Očitno je, da mora biti rešitev tega problema pravna. Ne gre torej le za ugotovitev, marveč za odločitev, kateri izmed onesnaževalce je odškodninsko zavezan, kateri pa ne. Sestavni del vrednotenja so lahko npr.: odmikanje od naravne k pravnorelevantni vzročnosti, pristopi znani kot Pollution share liability, Market share liability, varstvo oškodovanca z uporabo materialnopravnih pravil o solidarni odškodninski odgovornosti itd (9). Povsem na koncu gre za izčiščeno vprašanje pravičnostnega uravnoteženja položajev onesnaževalca na eni ter oškodovanca na drugi strani. Procesnopravne prvine tega problema in pravnega vrednotenja pa narekujejo znižanje dokaznega standarda glede vzročne zveze (10), pripoznavo dokaza prima facie (11) ter morebitno uporabo prostega preudarka.

Posebej glede vprašanja solidarne odgovornosti: Kot rečeno, v primerih, ko škoda nastaja zaradi obratovanja več različnih emitentov, pogosto ni mogoče natančno razmejiti, kolikšen delež je k škodi prispeval vsak posamezen emitent ali pa je z vidika oškodovanca to vsaj nesorazmerno težko. Ob razlagi določbe tretjega odstavka 206. člena ZOR (12) v luči načela varstva oškodovanca ter v luči specialnega položaja pri čezmernem vplivu na okolje, kjer se deleži nujno ne seštevajo, marveč se bolj verjetno celo potencirajo, bi bilo lahko to pravilo uporabno tudi v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče zato ne soglaša sicer izrečenim pomislekom, a vendar izrecno nedorečenim stališčem tedanjega senata istega sodišča, ko je v prejšnji razveljavitvi vmesne sodbe rečeno, da zaenkrat pogoji za solidarno odgovornost še niso izpolnjeni. To stališče je sodišče prve stopnje nekritično in na nejasen način povzelo v izpodbijani sodbi, obenem pa se ni opredelilo do deležev, ki jih je treba pripisati posameznim tožencem. Pred odločitvijo o morebitni solidarni odgovornosti tožencev se je (oziroma bo) treba vendarle vprašati, ali je prav vsakega izmed štirih tožencev glede na količino škodljivih izpustov pravno vrednotno sploh utemeljeno šteti za povzročitelja škode. Iz izvedenskih mnenj namreč izhaja, da je predvsem delež škodljivih emisij, ki odpadejo na drugo in tretje toženko, sorazmerno majhen. A s tem vprašanjem se ni ustavno dopustno (25. člen Ustave) prvič in dokončno ukvarjati na pritožbeni stopnji sojenja. Na to vprašanje bo moralo tako z dejanskega (strokovno vprašanje o pomenu emisij posameznega toženca za razvrednotenje okolja) kot s pravnega (pravno vrednotna prvina vzročnostne pripisljivosti) odgovoriti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Dokler teh odgovorov ni, je možnih več rešitev: - solidarna odgovornost vseh štirih tožencev; - solidarna odgovornost le nekaterih izmed štirih tožencev; - razdelna odgovornost posameznih tožencev.

O procesnem vidiku solidarne ali razdelne obsodbe V prejšnjem postopku je pritožbeno sodišče razveljavilo vmesno sodbo, s katero so bili ugotovljeni numerični deleži odgovornosti posameznih tožencev. Tedanji očitek s strani pritožbenega sodišča je bil tudi, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za razdelno, marveč zahtevek za nerazdelno (solidarno) plačilo.

Tudi sedaj je ostalo enako. Tožniki še vedno zahtevajo nerazdelno (solidarno) plačilo odškodnine. Procesnih ovir za solidarno obsodbo torej zanesljivo ni. To pa hkrati ne pomeni, da so podane procesne ovire za razdelno obsodbo. Tedanje stališče senata pritožbenega sodišča, da predstavlja v primeru, ko stranka zahteva nerazdelno plačilo, obsodba na razdelno plačilo kršitev načela dispozitivnosti (2. člen Ustave), ne predstavlja stališča enotne sodne prakse. Prav nasprotno. Temu nasprotno stališče je najti v naslednjih odločbah sodišča: VSL, II Cp 3959/2008; VSL, II Cp 694/2009 in VSL III Cp 3057/2010. Je pa to položaj, ki ga komentar ZPP (13) ne obdela. Tam sta navedena dva druga primera. Prvi, ko tožnik od tožencev zahteva le plačilo po deležih, sodišče pa jih obsodi na solidarno plačilo. V tem primeru je prekršeno načelo dispozitivnosti. Drugi, v katerem to načelo ni prekršeno, je, če tožnik od več tožencev zahteva plačilo od vsakega v celoti, sodišče pa jih obsodi na solidarno plačilo. Po stališču pritožbenega sodišča to načelo ni prekršeno niti v primeru, kakršen je obravnavan, torej, ko tožniki zahtevajo solidarno obsodbo vseh tožencev, sodišče pa bi jih eventuelno obsodilo po deležih.

O ugovoru res transacta Četrtotoženka vse od sklenitve pogojne sodne poravnave dalje (list. št. 596 tega pravdnega spisa) vztraja, da gre za pravnomočno končano zadevo. To ponavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče lahko odgovori le to, da žal nima prav. Ta sodna poravnava, ki je primer razumnega dogovora, je bila sklenjena pod odložnim pogojem, ki se ni uresničil. Ta sodna poravnava brez tega pogoja ne more veljati, saj je ta pogoj njen sestavni del. Ker je edina mogoča oblika neveljavnosti sodne poravnave od uveljavitve ZPP dalje izpodbojnost (392. člen ZPP), njene ničnosti po stališču vrhovnega sodišča ni mogoče uveljavljati (14). To še toliko bolj pomeni, da ni mogoča niti delna ničnost, po kateri bi bil zgolj odložni pogoj ničen. Pri odložnem pogoju v obravnavani zadevi tudi ne gre za takšno pravno nedopustnost ali pravno protislovje, da bi se tak dogovor štel kot absolutno neveljavna sodna odločba.

Sodna poravnava, ki so jo stranke te pravde sklenile pod odložnim pogojem, je torej upoštevna le kot celota. Čim pa je tako, je njen pomen jasen: odložni pogoj se ni uresničil, sodna poravnava ni pridobila pravne moči in ne gre za res transacta. Žal, kajti vsebina dogovora je bila, kot že rečeno, izrazito razumna, pravična in procesno ekonomična. Te njene kvalitete veljajo še danes.

O ugovoru, da je sodišče kršilo pravilo o prekluziji Tožena stranka trdi, da je bila tožba glede vprašanja višine nesklepčna ter da je bila tožeča stranka z navedbami, ki naj bi nesklepčnost odpravile, prepozna. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. Glede na prvotno tožbeno podlago je bilo materialno pravdno vodstvo (285. člen ZPP), ki ga je opravilo sodišče na naroku (glej list. št. 1065), dopustno in potrebno. V tožbi je namreč povedano, kakšno škodo uveljavljajo posamezni tožniki, predloženo je bilo gradivo, na katerega se tožba sklicuje, predlagani pa so bili tudi dokazi. Navedbe v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2011 (glej list. št. 1067 A in nadalje) so torej odziv na materialnopravno vodstvo glede načina izračuna zatrjevane škode, ki predstavlja konkretizacijo in sistematizacijo dotlejšnjih navedb. Sama tožeča stranka je na naroku 23. 6. 2011 (glej list. št. 1087) razumno pojasnila, v kakšnem razmerju so prvotne tožbene navedbe in tiste, ki so bile podane kasneje.

O ugovoru, da so tožniki odškodnino prejeli že na podlagi specialnega zakona Toženci trdijo, da je tožba v tej pravdi nedopustna, ker je bil medtem sprejet ZPZRTH (15), ki naj bi tožnikom zagotovil odškodnino. Ta ugovor ni utemeljen. Ta zakon sam po sebi namreč tožnikom ne daje nobene pravice, ki bi konkurirala njihovi pravici do odškodnine po splošnih predpisih. Ta zakon zagotavlja zgolj finančna sredstva za plačilo odškodnine zaradi obratovanja Termoelektrarne Trbovlje II v regiji (druga točka prvega člena ZPZRTH). Res pa je, da bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega pravdnega vodstva ugotoviti, ali niso tožniki na podlagi tako zagotovljenih sredstev prejeli odškodnine na kakšni drugi, na podlagi tega zakona sprejeti pravni podlagi, in sicer za isto obdobje in za isto škodo, za katero vtožujejo odškodnino v tej pravdi.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo: Ker so torej pritožbe vseh toženk utemeljene ter je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa ni ugodilo predlogu pritožnikov, naj se zadeva dodeli drugemu sodniku. Glede na odredbo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. Su 9/2013 s 14. februarja 2013), ki je v spisu na list. št. 1425, je bila zadeva namreč že predodeljena drugi sodnici, ki bo sodila v ponovnem sojenju.

Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz celotne obrazložitve.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe zakona).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 – Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Besedilo se glasi: če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje.

(4) Primerjaj Jan Zobec, Nekaj pogledov na vmesno sodbo, Pravnik 1-2/1986, stran 59: „Ne smemo tudi prezreti, da je vmesna sodba, kot je bilo že rečeno, po svoji naravi ugotovitvena sodba, saj z njo deklariramo obstoj določenega pravnega razmerja. To pomeni, da predstavlja pravna kvalifikacija integralni del dispozitiva, ne pa le nujne sestavine obrazložitve. Tu se pravnomočnost nanaša tudi na pravno kvalifikacijo.“

(5) Primerjaj Borivoje Poznić, Međupresuda, Pravni život 11-12/89. Avtor poudarja, da v teoriji ni povsem jasno razčiščeno, kaj spada k vprašanju temelja. A ko na strani 1630 navaja primere, ki niso sporni, navede tudi odločitev o deljeni odgovornosti. Resda v smislu tožnikovega soprispevka. Vendar ni nobenega razumnega razlikovalnega razloga, da enako ne bi veljalo glede vprašanja obsega odgovornosti več tožencev.

(6) To, da mejne dovoljene vrednosti niso merilo za določitev pojma normalne, še tolerirane škode, je jasno poudarilo že vrhovno sodišče; npr. v odločbah II Ips 751/2008 ter II Ips 919/2007. (7) Za ilustracijo naj pritožbeno sodišče navede le dva primera. Prvi je na začetku 36. točke sodbe in se glasi: „Drugi največji onesnaževalci okolja, ki imajo največji delež onesnaženje zraka CO2, NOX in prašnimi delci prispevajo pretvorniki energije (T. T., T. H., K. T.), delež prometa je za žveplove spojine zanemarljiv.“ Drugi pa iz zaključka 39. točke obrazložitve: „Meni, da je sam zahtevek v zvezi s tem nesklepčen, s čimer se sodišče ni moglo strinjati, saj je tožeča stranka pojasnila tako, kako je ovrednotila škodo in zato podala trditveno podlago. Prav tako zgoraj navedeni razlogi, ki jih je Fakulteta v mnenju natančno definirala ne omogoča pritrditvi stališču druge tožene stranke, razen tega pa so tudi tožniki izpovedovali, da jih je o pekočem občutku v grlu.“

(8) Glej članek: Miha Juhart, Zahtevki zaradi opravljanja splošne koristne dejavnosti, Podjetje in delo, št. 7/2009, strani 1302-1311. Pomembna poanta tega članka je, da je treba ločevati med tem, ali je posameznik emisije dolžan trpeti ali ne (torej, ali lahko zahteva njihovo prenehanje), nadalje pa, ali je v primeru, če njihovega prenehanja ni upravičen zahtevati, upravičen vsaj do odplačnega trpljenja, torej do plačila odškodnine ali pa tudi to ne, ker škoda ne presega normalne mere. Pomemben vidik, ki ga poudarja avtor, je, da mora biti odškodnina za trpljenje v splošno korist odmerjena po razlastitvenih merilih. Pri škodi, ki presega normalne meje zaradi obratovanja dovoljenih obratov gre namreč v svojem bistvu za položaj, ki je podoben delni razlastitvi.

(9) Glej: Ada Polajnar Pavčnik, Pravica do zdravega okolja, ZZR, Ljubljana, 50, 1990, stran 212-222. (10) Podrobneje v: Tomaž Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, 6-7/2012 ter tam citirani sodni praksi.

(11) Glej Mile Dolenc, Dokaz prima facie v pravdnem postopku, Pravna praksa št. 35/2010. (12) Ta predvideva solidarno odgovornost, kadar so povzročitelji sicer delali neodvisno drug od drugega, vendar pa njihovih deležev pri povzročeni škodi ni mogoče določiti.

(13) Glej Aleš Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, I. knjiga, stran 30 in 31. (14) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 184/2012. (15) Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (Uradni list RS, št. 61/2000 in nasl.).